Jedro

Do ureditve pravic tujih (hrvaških) oseb glede nepremičnin, ni prišlo že s sprejemom ZLNDL, saj je drugi odstavek 1. člena ZLNDL določil, da se lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, uredi s posebnim zakonom. Ta posebni zakon je Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da tožena stranka ni lastnica poslovnega prostora v izmeri 104,83 m2 v pritličju zgradbe na naslovu M., stoječe na parcelni št. 10.S – stavbišče s hišo in dvoriščem in vpisane v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani, vložna št. 221 k.o. L.M. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 961,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

(2.) Zoper takšno odločitev vlagajo pritožbo tretja, četrta in peta tožena stranka po pooblaščencu. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnikov ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem navajajo, da sodišče o podrednem zahtevku ni odločilo. Tožena stranka oziroma njena pravna prednica ni izpolnila pogojev za pridobitev lastninske pravice na spornem poslovnem prostoru, na katerem je imela zaznamovano in ne vknjiženo pravico uporabe. Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini ovirajo določila Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL – v nadaljevanju Ustavni zakon) ter Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (BHRUPR – v nadaljevanju pogodba). Na dan 25.6.1991 je imela pravna prednica tožene stranke le zaznamovano pravico uporabe. Lastninsko pravico na nepremičnem premoženju v družbeni lastnini je uredil šele ZLNDL, ki toženi stranki ni nudil podlage za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško pa je vprašanje uredila in sicer na način, da je pravico uporabe mogoče šteti kot lastninsko pravico le pod pogojem vzajemnosti in pod pogojem, da imetnik pravice uporabe izkaže njeno odplačno pridobitev. Glede na navedeno ni mogoče slediti razlogom izpodbijane sodbe, da je iz pravice uporabe na družbeni lastnini ipso iure nastala lastninska pravica. Sporno je tudi, ali je v konkretnem primeru obstajala dejanska vzajemnost, poleg tega pa ni izpolnjen niti zadnji pogoj za pridobitev lastninske pravice, to je odplačna pridobitev pravice uporabe. V tem delu je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno presodilo tudi odločbo z dne 17.5.1978, ki naj bi dokazovala, da je tožena stranka oziroma njena pravna prednica, pravico uporabe pridobila na odplačen način, ker je bilo zanjo naloženo plačilo odškodnine. Namen odškodnine je v poravnavi škode, torej ima drugačno podlago in namen, kot plačilo za pridobitev stvari. Nesprejemljivi so tudi razlogi sodišča o tem, da bi bilo od tožene stranke nerazumno pričakovati, da bi po tridesetih letih hranila potrdilo o plačilu. Pritožniki so tekom postopka izrecno opozorili na razliko med vknjižbo in zaznambo pravice, s čimer se sodišče v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo, zato sodba o tem dejstvu nima razlogov. Nepravilno je stališče, da pogodbe kot mednarodnega akta ni mogoče razlagati na enak način kot notranjega prava. Sporen je tudi zaključek, da je s pogodbo zagotovljeno minimalno varstvo subjektov, ki pa ne odpravlja eventuelnega boljšega varstva, kot ga nudi že notranje slovensko pravo.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

(6.) Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom v tožbi zahtevala ugotovitev, da tožena stranka ni lastnica poslovnega prostora v izmeri 104,83 m2 v pritličju zgradbe M., stoječe na parcelni številki 10.S – stavbišče s hišo in dvoriščem, vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani pri vložku št. 221 k.o. L.-M.. S pripravljalno vlogo z dne 25.11.2009 (list. št. 51 do 54) pa je postavila še podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev, da tožena stranka ni postala lastnica spornega poslovnega prostora, saj so pridobitev lastnine preprečevale določbe Ustavnega zakona in določbe Pogodbe, vknjižbo pridobitve lastninske pravice pa je preprečevala tudi zaznamba imetništva pravice uporabe za sporni poslovni prostor.

(7.) Sodišče prve stopnje je ob tako postavljenih zahtevkih pravilno presodilo, da ne gre za dva (različna) zahtevka v razmerju podrejenosti, ampak dejansko za en sam tožbeni zahtevek in sicer zahtevek na ugotovitev, ali toženka je ali ni lastnica spornega poslovnega prostora. Ker, upoštevajoč 1. odstavek 181. člena ZPP, pravna podlaga na kateri tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek, ne sodi v izrek, pač pa v razloge sodbe, je iz izreka ta del tudi pravilno izpustilo.

(8.) Dejstva, ki so v tem postopku pravnorelevantna in jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, delno pa jih na podlagi listin, ki sta jih predložili pravdni stranki, upoštevajoč 2. in 3. alinejo 358. člena ZPP, ugotavlja pritožbeno sodišče (1) so sledeča: tožena stranka je, kot izhaja iz potrdila Trgovskega sodišča v Osjeku (priloga B9), pravna naslednica družbe B., ki je v zemljiški knjigi, na poslovnem prostoru, v izmeri 104,83 m2, v stavbi M., ki stoji na parceli št. 10 k.o. L.-m., zaznamovana kot imetnica pravice uporabe (2); tožena stranka je, kot izhaja iz istega potrdila, tuja pravna oseba, saj ima svoj sedež v Republiki Hrvaški; tuja (družbena) pravna oseba s sedežem v Republiki Hrvaški je bila v času osamosvojitve Slovenije in Hvaške (25.6.1991) tudi pravna prednica toženke; pravna prednica tožene stranke je pravico uporabe pridobila na podlagi odločbe Oddelka za splošne zadeve Skupščine Občine Ljubljana – Center št. 464-55/75-04/CA z dne 10.2.1976, odločbe pod isto številko z dne 17.5. 1978 in sklepa Občinskega sodišča I v Ljubljani z dne 30.10.1978, opr. št. Rnp 314/76 (priloga A14 in B10 in B11); da je Občinsko sodišče I v Ljubljani s sklepom z dne 30.10.1978, opr. št. Rnp 314/76, pravni prednici tožene stranke naložilo, da v roku enega leta Občini Ljubljana Center plača za poslovni prostor odškodnino v znesku 42.245,15 din; da potrdila o plačilu tožena stranka ni predložila in da z njim ne razpolaga niti Mestna občina Ljubljana; (9.) Med pravdnima strankama je bilo, in je sporno to tudi v pritožbi, predvsem to, ali je pravna prednica tožene stranke pravico uporabe pridobila na odplačen način. Od odgovora na to vprašanje je, ob upoštevanju ostalih ugotovljenih dejstev in ob pravilni uporabi materialnega prava, odvisna tudi odločitev o tožbenem zahtevku.

(10.) Pravno podlago za odločitev v tej pravdni zadevi predstavljata Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavni zakon) in Zakon o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (v nadaljevanju Pogodba).

(11.) 16. člen Ustavnega zakona je pravnim osebam, ki so imele ob uveljavitvi tega zakona (25.6.1991) svoj sedež izven Republike Slovenije, ob dejanski vzajemnosti, do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin, zajamčil lastninsko pravico in druge stvarne pravice na nepremičninah v obsegu, kot so jih imele ob uveljavitvi tega zakona. Ne glede na to, da pravica uporabe v tej določbi izrecno ni navedena in ne glede na nekdanje pojmovanje družbene lastnine in pravice uporabe, je med te pravice treba šteti tudi pravico uporabe. (3) S takšno ureditvijo Ustavni zakon tujim pravnim osebam ni dal več pravic, kot so jih imele v trenutku osamosvojitve RS, že pridobljenih pravic pa jim tudi ni vzel. Pravna prednica tožene stranke torej pravice uporabe ni izgubila, ni pa niti (še) pridobila lastninske pravice. Da je temu tako, med pravdnima strankama niti ni bilo sporno (primerjaj trditve tožeče stranke v prip. vlogi z dne 24.10. 2009 in trditve na naroku dne 26.11. 2009), prav tako ni bilo sporno vprašanje dejanske vzajemnosti. Pritožniki to, da je vprašanje dejanske vzajemnosti sporno, prvič navajajo v pritožbi, kar pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je zato pritožbeno sodišče, upoštevajoč pri tem 337. člen ZPP, ne more upoštevati.

(12.) Do ureditve pravic tujih (h.) oseb glede nepremičnin pa ni prišlo že s sprejemom Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), saj je drugi odstavek 1. člena ZLNDL določil, da se lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, uredi s posebnim zakonom. Ta posebni zakon je že omenjeni Zakon o ratifikaciji Pogodbe, ki je bil objavljen v UL RS 110/1999. V njegovem 2. členu je določeno, da imajo fizične in pravne osebe ene pogodbenice, ki so pridobile lastninsko in druge stvarne pravice na nepremičninah in premičninah na teritoriju druge pogodbenice, na teritoriju te pogodbenice enako pravno varstvo pred sodišči in drugimi državnimi organi, kot je zajamčeno domačim fizičnim in pravnim osebam. Za lastninsko pravico in druge stvarne pravice se v smislu te pogodbe štejejo tudi pravice rabe, upravljanja in razpolaganja, pridobljene na sredstvih v družbeni lasti na odplačen način, kar pomeni, da je pogodba pravico uporabe na sredstvih v družbeni lasti (pridobljeno na odplačen način) izrecno izenačila z lastninsko pravico. V 4. členu pogodbe pa je nadalje določeno, da bosta pogodbenici omogočili pridobitev lastninske pravice in drugih stvarnih pravic in vpis v zemljiško knjigo na svojem teritoriju fizičnim in pravnim osebam druge pogodbenice, če je veljavni pravni temelj pridobitve nastal do dneva vzpostavitve odvisnosti tiste pogodbenice, na teritoriju katere nepremičnina leži, ne glede na kraj nastanka pravnega temelja pridobitve.

(13.) Ali je tožena stranka lastnica spornega poslovnega prostora, je glede na citirana določila odvisno od časa nastanka pravnega temelja pridobitve pravice in od tega, ali je bila ta pravica pridobljena na odplačen način.

(14.) V konkretnem primeru je, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, veljavni pravni temelj pridobitve pravice uporabe nastal že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, to je v letu 1976 oziroma 1978. (15.) Tožena stranka je pravico uporabe pridobila na podlagi takrat veljavnega 37. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP), ki je določal, da se poslovne stavbe in poslovni prostori v poslovnih stavbah in stanovanjskih hišah v družbeni lastnini, na katerih imajo pravico uporabe organizacije združenega dela, družbenopolitične skupnosti ali druge družbene pravne osebe, ki jih same trajno ne uporabljajo za opravljanje svoje dejavnosti, z dnem uveljavitve tega zakona prenesejo proti plačilu odškodnine v sredstva organizacije združenega dela, družbenopolitične skupnosti oziroma druge družbeno pravne osebe, ki take prostore kot najemnik uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, če ta s tem soglaša. Za prenos pravice uporabe na poslovni stavbi oziroma poslovnem prostoru na organizacijo združenega dela, družbenopolitično skupnost ali na drugo družbeno pravno osebo po določbah 1. odstavka tega člena, so se smiselno uporabljale določbe 5. do 10. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem. Na tej podlagi sta bili, kot je bilo ugotovljeno, izdani odločbi Oddelka za splošne zadeve Skupščine Občine Ljubljana – Ceneter št. 464-55/75-04/CA z dne 10.2.1976 in z dne 17.5. 1978 ter sklep Občinskega sodišča I v Ljubljani z dne 30.10.1978, opr. št. Rnp 314/76, s katerim je slednje pravni prednici tožene stranke naložilo, da v roku enega leta Občini Ljubljana Center plača za poslovni prostor odškodnino v znesku 42.245,15 din. Pritožbeno sodišče glede na takšne ugotovitve pritrjuje stališču prvega sodišča, da je bila pravica uporabe pridobljena na odplačen način. Samo dejstvo, ali je tožena stranka odškodnino tudi dejansko plačala ali ne oziroma ali je Občina Ljubljana - Ceneter s strani sodišča določeno odškodnino izterjala, na vprašanje odplačnosti pridobitve ne more vplivati. Prav tako narave pridobitve ne spreminja dejstvo, da pravna prednica tožene stranke za pridobljeno pravico uporabe ni plačala kupnine, ampak je bila določena odškodnina. Odškodnina v smislu 5. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, 27/72) je namreč predstavljala valorizirano vrednost, ki jo je prejšnji imetnik pravice uporabe plačal po pogodbi ali po drugem pravnem naslovu s tem, da se je le-ta valorizirala po stanju na dan uveljavitve zakona in ni mogla biti višja od odškodnine, kot jo je sicer določal Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe in torej o morebitni neodplačnosti ne moremo govoriti. Da bi bila obveznost navidezna, pa, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni trdila.

(16.) Pogoji za pridobitev lastninske pravice tožene stranke na spornem poslovnem prostoru po Pogodbi so torej izpolnjeni, tožena stranka pa ima tudi vso zakonsko podlago, da v zemljiški knjigi predlaga ustrezen zemljiškoknjižni vpis. Na vprašanje, ali je tožena stranka lastnica ali ne, ne more vplivati dejstvo, da je v teku postopek denacionalizacije in sklicevanje na 88. člen ZDEN, saj gre v konkretnem primeru za postopek lastninjenja in ne za razpolaganje v smislu citiranega člena ZDEN. Nikakršnega vpliva tudi nima to, da je bila pravica uporabe v korist pravne prednice tožene stranke zaznamovana in ne vknjižena, saj je tak vpis posledica dejstva, da se je vpis v letu 1978 vršil pri stavbi, ki je bila nacionalizirana, posamezni deli te stavbe pa so bili iz nacionalizacije izvzeti. Na podlagi 76. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč je bilo (v letu 1959) sprejeto Navodilo o zemljiškoknjižnih vpisih nacionaliziranih najemnih stavb in stavbnih zemljišč (Ur. l. FLRJ, 49/59), ki je izrecno predvideval, da se vse do ustanovitve zemljiške knjige – E, v takšnih primerih, prenos posameznih delov stavb v zemljiški knjigi začasno izvede na način, da se v lastninskem listu z zaznambo ugotovi prenos lastnine od dotedanjega na novega lastnika oziroma imetnika pravice uporabe na novega imetnika. Sedaj veljavni Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) pa zaznambe lastninske pravice ne pozna in je tako vknjižba v konkretnem primeru edini možen vpis.

(17.) Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo zato ravnalo prav, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav iz deloma napačnih razlogov. Na nekatera materialnopravna naziranja prvega sodišča, ki so se posledično izkazala za nerelevantna, pritožbeno sodišče zato posebej ne odgovarja, saj to ni potrebno.

(18.) Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(19.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke. Glede na to, da s pritožbo ni uspela, nosi stroške sama (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora, nosi sama (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Odločba sodišča prve stopnje se opira zgolj na listine v spisu, strankam pa je bila dana možnost njihovega obravnavanja pred sodiščem prve stopnje.

(2) V času odločanja je, kot izhaja iz javno dostopnih podatkov zemljiške knjige, sporni poslovni prostor že vpisan kot posamezni del stavbe z identifikacijsko številko 17.E, lokal št. 17 v pritličju (prvi etaži) M., v vložni št. 481/17 k.o. L,-M,.

(3) Takšno stališče je zavzelo tudi VS RS v zadevi I Up 633/2003 med istimi strankami.