Jedro

Tožniki, ki v pravdi zoper toženko zahtevajo ugotovitev neobstoja njene lastninske pravice, so v razmerju navadnega sosporništva, saj tako zakon kot narava pravnega razmerja ne terjata, da se spor reši enako za vse tožnike (196. člen ZPP). Nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta pa v položaju navadnega sosporništva ne zadošča (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Položaj predlagateljev bi bil neugoden tudi v primeru, če bi skupno vrednost spora, kot sta jo sprejeli sodišči nižjih stopenj (8.500,00 EUR), za vsakega od petih tožnikov posebej ocenili po enakih delih, saj takšna vrednost za posameznega tožnika (1.700,00 EUR) ne bi dosegla mejne vrednosti iz četrtega odstavka 367. člena ZPP. Predlagateljem končno ne koristi, da odločitev o njihovih zahtevkih temelji na skupnih razlogih (peti odstavek 367. člena ZPP). Ti namreč pri subjektivno kumuliranih zahtevkih navadnih sospornikov ne povzročijo seštevanja vrednosti posameznih zahtevkov. Ob navedenih okoliščinah je treba vrednost spornega predmeta presojati ločeno za zahtevek vsakega tožnika oziroma predlagatelja (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožniki so od sodišča zahtevali ugotovitev, da toženka ni lastnica poslovnega prostora v izmeri 104,83 m² v pritličju zgradbe na naslovu M. t. 10, L., stoječe na parc. št. 10.S, vl. št. ..., k. o. ... Trdili so, da so denacionalizacijski upravičenci oziroma dediči v postopku vračila omenjene stavbe upravičencem B. D., J. V. in upravičencem po pokojnem M. S., pokojni L. M. in pokojni A. D.. Menili so, da toženka pravice uporabe na zadevni nepremičnini ni pridobila odplačno, zato skladno z določbami Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in (Zakona o ratifikaciji) Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (v nadaljevanju Pogodba) ni mogla postati lastnica te nepremičnine. Sodišče prve stopnje je njihov tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tretjega tožnika, četrte tožnice in pete tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tretji tožnik, četrta tožnica in peta tožnica vlagajo predlog za dopustitev revizije, v katerem zatrjujejo odstop od sodne prakse revizijskega sodišča. Navajajo, da je pritožbeno sodišče očitek v zvezi z (ne)obstojem dejanske vzajemnosti nepravilno ocenilo kot novoto, saj gre za vprašanje materialnega prava. Nasprotujejo tudi razlogom, da izterjava odškodnine ni pomembna za presojo (ne)odplačnosti pridobitve pravice uporabe na nepremičnini, pri čemer opozarjajo na napačno uporabo določb Pogodbe. Menijo tudi, da bi lahko toženka postala lastnica sporne nepremičnine, če bi imela pravico uporabe v zemljiški knjigi vknjiženo in ne le zaznamovano. Končno opozarjajo na stališče Vrhovnega sodišča republike Slovenije v zadevi U 144/96-7, da je vtoževano premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, varovano z določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

4. Predlog ni dovoljen.

5. Vlagatelji (izrednega) pravnega sredstva so dolžni izkazati obstoj pogojev za njegovo dovoljenost. Med drugim morajo pravilno označiti in po potrebi utemeljiti vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Revizije namreč ni mogoče dopustiti, če omenjena vrednost ne presega 2.000,00 EUR (četrti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Obravnavani nedenarni zahtevki petih tožnikov so opredeljeni zgolj z en(otn)o, nediferencirano vrednostjo spornega predmeta, ki tudi sicer za vsakega tožnika posebej ne dosega mejne vrednosti iz četrtega odstavka 367. člena ZPP. Skupna vrednost spora v sodbah sodišč nižjih stopenj znaša 8.500,00 EUR, predlagatelji pa so glede te vrednosti pojasnili le, da ne dosega revizijskega praga in je niso posebej navedli oziroma natančneje utemeljili.

6. Tožniki, ki v pravdi zoper toženko zahtevajo ugotovitev neobstoja njene lastninske pravice, so v razmerju navadnega sosporništva, saj tako zakon kot narava pravnega razmerja ne terjata, da se spor reši enako za vse tožnike (196. člen ZPP). Predloženo procesno gradivo ne vsebuje nobenih okoliščin o morebitni tesnejši naravi njihove skupnosti, ki bi zanje terjala enoten rezultat te pravde. Takšne okoliščine predvsem ni iskati v trditvah tožnikov, da so denacionalizacijski upravičenci v postopku vračila iste nepremičnine. Upravičenost več oseb do denacionalizacije istega premoženja namreč predpostavlja le njihovo lastninsko skupnost pred podržavljenjem (3. člen ZDen), ta pa ni vselej taka, da bi utemeljevala enotno sosporništvo. Navedenega ne spremenijo niti povzetki navedb o pravnem nasledstvu tožnikov oziroma predlagateljev, ki jih vsebuje sodba sodišča prve stopnje. Iz njih je mogoče razbrati, da je bilo število oseb v pravni skupnosti denacionalizacijskih upravičencev vselej enako (pet); poleg prvih dveh tožnikov so bile v tej skupnosti sprva še tri osebe, ki so kasneje umrle, njihov pravni položaj pa so nasledili tožniki oziroma predlagatelji. Zaključek o navadnem sosporništvu med tožniki (predlagatelji) torej zdrži, saj bi bili tudi njihovi pravni predniki tako med seboj kot tudi z ostalima tožnikoma v enakem razmerju. Nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta pa v položaju navadnega sosporništva ne zadošča (drugi odstavek 41. člena ZPP).

7. Položaj predlagateljev bi bil neugoden tudi v primeru, če bi skupno vrednost spora, kot sta jo sprejeli sodišči nižjih stopenj (8.500,00 EUR), za vsakega od petih tožnikov posebej ocenili po enakih delih, saj takšna vrednost za posameznega tožnika (1.700,00 EUR) ne bi dosegla mejne vrednosti iz četrtega odstavka 367. člena ZPP. Predlagateljem končno ne koristi, da odločitev o njihovih zahtevkih temelji na skupnih razlogih (peti odstavek 367. člena ZPP). Ti namreč pri subjektivno kumuliranih zahtevkih navadnih sospornikov ne povzročijo seštevanja vrednosti posameznih zahtevkov (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 245/2009 z dne 3. 3. 2011). Ob navedenih okoliščinah je treba vrednost spornega predmeta presojati ločeno za zahtevek vsakega tožnika oziroma predlagatelja (drugi odstavek 41. člena ZPP).

8. Ker obravnavani predlog za dopustitev revizije ni dovoljen, ga je sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo.