Jedro

Sklepčnost tožbe, torej utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izhaja iz trditev v tožbi, se v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo, ne more presojati z izvedbo dokazov na naroku.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje, ker meni, da mu pripada pravica do odkupa po 117. členu Stanovanjskega zakona iz leta 1991. Tožena stranka na vročeno tožbo ni odgovorila.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ocenilo, da gre za zahtevek, o katerem ne more odločiti brez naroka za glavno obravnavo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da toženka ni lastnica spornega stanovanja in da to ni bila niti ob vložitvi tožbe. Ker zato ne more biti tista, od katere tožnik lahko zahteva sklenitev prodajne pogodbe, je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati se je izreklo kot stvarno nepristojno za odločitev o plačilu 90.000,00 EUR, ki jih je tožnik zahteval naknadno.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnitvi tožbenega zahtevka pritrdilo z razlogi, da ob ugotovitvi, ki med pravdnima strankama ni sporna; da toženka v času vložitve tožbe ni bila več lastnica stanovanja, tožba ni sklepčna. Sodišče ima namreč možnost in dolžnost vpogleda v zemljiško knjigo ter se prepričati v resničnost tožnikovih tožbenih trditev. O tem bi se pravočasno lahko prepričal tudi tožnik. Zavrnilo je tudi očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek in tožnika napotiti na izpodbijanje pogodbe, s katero je bila lastninska pravica na stanovanju prenesena, saj to ne vpliva na toženkino pasivno legitimacijo oziroma na pravilnost izpodbijane odločitve.

4. Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 33/2014 z dne 29. 5. 2014 glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili določbo 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Dopuščeno revizijo vlaga tožnik. Izpodbijana sodba po njegovi oceni odstopa od prakse Vrhovnega sodišča, predvsem od zadeve II Ips 840/2007, po kateri je postopek za izdajo zamudne sodbe pisni postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava. Zato sodišče druge stopnje zavrnitve njegovega pritožbenega očitka v tej smeri ne bi smelo obrazložiti s sklicevanjem, da ima sodišče dolžnost in pravico vpogleda v zemljiško knjigo, ko preverja sklepčnost tožbe. Preveriti je dolžno samo dokaze, ki so priloženi tožbi, ki pa niso vključevali zemljiškoknjižnega izpiska. Povzema svoje tožbene trditve in podaja oceno k njej priloženih dokazov. Ta ne vodi k zaključku, da ti nasprotujejo njegovim trditvam. To potrjujejo tudi razlogi izpodbijane sodbe, da je sodišče šele z vpogledom v zemljiško knjigo, ki ga ni predlagal in priložil, ugotovilo, da toženka ni več lastnica stanovanja. Meni, da je treba šteti, da je toženka lastnica spornega stanovanja. Nasprotne ugotovitve sodišča zato ocenjuje kot protispisne. Zaključuje, da bi moralo pritožbeno sodišče presojati le, ali so bili izdani pogoji za izdajo zamudne sodbe in jo izdati. Ker tega ni storilo, je kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in ponovno sojenje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na revizijo meni, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločalo v skladu z navodili pritožbenega sodišča iz prvega razveljavitvenega sklepa, torej vsebinsko odločalo o zadevi. Opozarja, da bi se tožnik na procesno kršitev o neizdaji zamudne sodbe lahko skliceval le v pritožbi zoper prvotni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavrglo. Sodišče pa bi po njeni oceni lahko izdalo le zavrnilo zamudno sodbo, saj tožba že od začetka ni bila sklepčna. Povračila stroškov konkretizirano ne zahteva.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revident meni, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, s katero bi sodišče ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku. To sodišče izda, če je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in ta v roku za odgovor na tožbo nanjo ne odgovori, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).

9. Pasivnost tožene stranke torej povzroči priznanje tožnikovih dejanskih navedb, zato sodišču dejanskega stanja ni treba, niti ga praviloma ne sme ugotavljati. Kot podlago zamudne sodbe namreč vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Preveri pa, če to ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, in sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, izda, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe).

10. Sodišče druge stopnje je tožnikovi tožbi pripisalo nesklepčnost. Nanjo pa, kot utemeljeno opozarja tožnik, ni sklepalo iz dejstev, navedenih v tožbi, ki zaradi odsotnosti odgovora na tožbo štejejo kot resnična. Ravno nasprotno, tožniku je očitalo, da bi moral za dejstvo, ki izključuje utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka (da toženka ni lastnica stanovanja), vedeti. Zanj pa bi lahko po njegovem mnenju izvedel z vpogledom v zemljiško knjigo. Očitno je torej, da tožnik tega dejstva v tožbi ni podal. Namesto v dejstvih, navedenih v tožbi, je sodišče druge stopnje nesklepčnost tožbe tako iskalo v izvedenih dokazih in pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da o zahtevku ni moglo odločiti brez naroka. Zavrnitve tožnikovega zahtevka torej niso narekovala zatrjevana dejstva (nesklepčnost tožbe).

11. Prav tako med razlogi iz 318. člena ZPP, ki izključujejo izdajo zamudne sodbe, ni ocene sodišča, da o zahtevku brez naroka in izvedbe dokaznega postopka ne more odločiti. Med njimi tudi ni nasprotja med trditvami v tožbi in dokazi, ki jih sodišče bodisi izvede po uradni dolžnosti bodisi na po izteku roka za odgovor na tožbo (torej prepozno) podan predlog tožene stranke. Le takšno nasprotje pa je našlo sodišče druge stopnje. Tožnik namreč tudi izpiska iz zemljiške knjige, ki bi potrdil, da toženka ni lastnica stanovanja, ni priložil k tožbi in s tem morebiti s svojimi dokazi nasprotoval lastnim trditvam.

12. Razpis naroka in izvedba dokaznega postopka sicer tudi v primeru, da tožena stranka ne odgovori na tožbo, nista vselej izključena. Do njiju lahko npr. pripelje nasprotje med v tožbi podanimi trditvami in k njej priloženimi dokazi, lahko tudi ocena sodišča, da imata stranki namen nedovoljeno razpolagati z zahtevkom (tretji odstavek 3. člena ZPP).(1) Tovrstno nasprotje ali nedovoljeno razpolaganje pa iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje ne izhaja.

13. Do izvedbe dokaznega postopka in ugotovitve dejstev, s katerimi je nato zavrnilo tožbeni zahtevek, je tako že sodišče prve stopnje prišlo po napačni poti. Z zavrnitvijo pritožbenih očitkov pa mu je sledilo tudi sodišče druge stopnje.

14. Ob pripombi toženke, da naj bi nesklepčnost tožbe v vsakem primeru vodila do zavrnitve tožbenega zahtevka, velja opozoriti še na določbi tretjega in četrtega odstavka 318. člena ZPP. Če sodišče tožbo (v okviru tožbenih navedb in ne izvedenih dokazov) oceni kot (delno) nesklepčno, mora presoditi še, ali stranka to nesklepčnost lahko odpravi z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. Če oceni, da lahko, jo mora na odpravo nesklepčnosti pozvati. Le, če oceni, da je očitno, da tožnik nesklepčnosti ne more odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, ali tožnik te ne odpravi v roku, ki mu ga je dalo, sodišče tožbeni zahtevek zavrne.

15. Pritožbeno sodišče je prekršilo določbo 318. člena ZPP. Ker bi ob pravilno izpeljanem postopku lahko prišlo do drugačne odločitve, torej do ocene, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, kot trdi tožnik, pa je kršitev vplivala tudi na zakonitost izdane sodbe.(2) Po določbi 286. b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje res uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. A ne drži pripomba toženke, da bi nasprotovanje neizdaji zamudne sodbe moral tožnik uveljavljati že v pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče tožbo sprva zavrglo. V njem tega, da zamudne sodbe ne bo izdalo, in razlogov za svoje postopanje, sodišče prve stopnje ni podalo. Šele z možnostjo, da se seznani z razlogi za odločitev, pa stranka dobi tudi možnost, da jim argumentirano in učinkovito nasprotuje.(3) Vsakršna drugačna razlaga bi izničila njeno pravico do pritožbe. Vsebinska odločitev o zahtevku, ki jo je sodišču prve stopnje prvič naložilo pritožbeno sodišče, pa izdaje zamudne sodbe v ničemer ne preprečuje. Tudi s sodbo, s katero sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, o njem vsebinsko odloči. 16. Vrhovno sodišče je ob ugotovljeni kršitvi tožnikovi reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo (prvi odstavek 379. člena ZPP) ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. To naj ob ponovnem sojenju po poti, kot jo določa 318. člen ZPP, presodi, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

17. Odločitev o revizijskih stroških je Vrhovno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2009, str. 117 -118 in 121 Op. št. (2): Primerjaj J. Zobec, prav tam, str. 258. Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 25/2012, II Ips 425/2011, III Ips 19/2014, ...