Jedro

V času, ko je tožnik vložil tožbo na odkup stanovanja, toženka že ni bila več zemljiškoknjižna lastnica tega stanovanja. Zato tožeča stranka od tožene stranke ne more zahtevati sklenitve prodajne pogodbe, saj tožena stranka predmeta nima več v lasti.

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ki morajo biti podani kumulativno z ostalimi, je tudi sklepčnost tožbe. Ob ugotovitvi, da toženka v času vložitve tožbe ni bila več lastnica spornega stanovanja, tak zahtevek ne more biti sklepčen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko kupoprodajno pogodbo za stanovanje št. 1 v pritličju stanovanjskega bloka na C., pod pogoji Stanovanjskega zakona iz leta 1991, ob upoštevanju vlaganj in plačila soudeležbe tožeče stranke ter tožeči stranki izstaviti listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice na njeno ime. Sodišče je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 725,40 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožeča stranka. Pritožba sodišču očita, da ni izdalo zamudne sodbe, saj toženka v postavljenem roku na tožbo ni odgovorila. Ker toženka še ni ugovarjala pasivne legitimacije, je bil tožbeni zahtevek utemeljen. V času, ko je toženka sklenila prodajno pogodbo s tretjo osebo, je bil še vedno v teku postopek odkupa stanovanja, začet leta 1993. Toženka zato ni imela pravne podlage za prodajo tega stanovanja tretjim osebam. Toženka je v svojem odgovoru tožnikovi pooblaščenki 12. 12. 2011 zamolčala, da je do takšne sklenitve prodajne pogodbe s tretjo osebo prišlo. Sodišče ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, saj sodišču to ni bilo znano takrat, ko so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Ob kasnejšem razkritju te okoliščine se je postavilo predhodno vprašanje, ali ne gre za nično pogodbo med toženko in tretjo osebo, zaradi česar bi sodišče moralo prekiniti postopek in tožniku določiti rok, znotraj katerega je dolžan posredovati dokaze o vloženi tožbi na razveljavitev prodajne pogodbe. Tožnik je podal v zvezi s tem pravna naziranja, ki temeljijo na sklepu VSM opr. št. Cp 452/97, kar pa je prvostopenjsko sodišče prezrlo. Tožnik tožbe na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, sklenjene med toženo stranko in tretjo osebo še ni vložil, ker meni, da bi v primeru, če bi prvostopenjsko sodišče postopalo zakonito, bi izdalo zamudno sodbo in bi morala tako tožbo vložiti toženka. Tožena stranka v pritožbi predlaga njeno zavrnitev.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi vse razloge, ki takšno odločitev utemeljujejo. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V času, ko je tožnik vložil tožbo na odkup stanovanja, toženka že ni bila več zemljiškoknjižna lastnica tega stanovanja. Posledično tožeča stranka od tožene stranke ne more zahtevati sklenitve prodajne pogodbe, saj tožena stranka predmeta nima več v lasti. Tožena stranka v pritožbi trdi, da bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo, saj tožena stranka na tožbo v postavljenem roku ni odgovorila ter do tedaj še ni ugovarjala pasivne legitimacije.

Pogoje za izdajo zamudne sodbe določa 318. člen Zakona o pravdnem postopku (1). Eden od pogojev, ki morajo biti podani kumulativno z ostalimi, je tudi sklepčnost tožbe. Ob ugotovitvi (ki med strankama ni sporna), da toženka v času vložitve tožbe ni bila več lastnica spornega stanovanja, tak zahtevek ne more biti sklepčen. Sodišče ima pri presoji možnost in dolžnost vpogleda v Zemljiško knjigo in se prepričati v resničnost navedenega in zatrjevanega v tožbi. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, bi se lahko o tem pravočasno seznanil tudi tožnik. Za izdajo zamudne sodbe tako sploh ni bilo pogojev, saj niso bili izpolnjeni pogoji za njeno izdajo po 318. členu ZPP. Pritožbeni očitki o tem, da prvostopenjsko sodišče ni izdalo zamudne sodbe, se tako izkažejo za neutemeljene.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče prekiniti postopek, tožnika pa napotiti na pot pravde, da izpodbije veljavnost sporne pogodbe. ZPP določa pogoje za prekinitev postopka v 205. in 206. členu. Sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka 206. člena ZPP). Kdaj gre za predhodno vprašanje, je določeno v 13. členu ZPP. Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. V danem primeru odločba v tem postopku ni odvisna od predhodne rešitve vprašanja, kot to zmotno meni pritožba. Sodišče je lahko o tožbenem zahtevku odločilo, ne da bi počakalo na odločitev, do katere bi prišlo, če bi tožeča stranka izpodbijala pravni posel, ki ga je glede spornega stanovanja tožena stranka sklenila s tretjo osebo. Odločitev v tem postopku ni odvisna od tega, kakšnih pravnih poti se bo poslužila tožeča stranka glede uveljavljanja svojih interesov pri spornem stanovanju. Zatrjevana kršitev ni podana.

Pritožnik se v pritožbi sklicuje tudi na sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cp 452/1997 in očita, da se je na ta judikat skliceval že v prvostopenjskem postopku, a se sodišče do njega ni opredelilo. Jedro citirane odločbe pravi, da ima upravičenec, ki je pravočasno podal zahtevo za odkup stanovanja, lastnik pa je stanovanje prodal osebi, ki ni upravičena do odkupa po členu 117 Stanovanjskega zakona, pravico izsiliti sklenitev pogodbe z njim s tožbo tako, da toži na razveljavitev pogodbe in nato na sklenitev pogodbe z njim. V danem primeru ima tožnik prosto pot pri uveljavljanju zahtevkov, ki jih bo (ali pa ne) vložil za izpodbijanje pravnega posla. Na pasivno legitimacijo (ki je v tem primeru zgrešena) pa to ne vpliva. Judikat, na katerega se sklicuje pritožba tako ne vpliva na pravilnost odločitve.

Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list RS št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.