Jedro

Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod nobenega od pravnih okvirov subsidiarne škode.

Sodišče mora upoštevati načelo prava EU oziroma metodo interpretacije, ki velja tudi v azilnih zadevah, po kateri vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna „ali sodna praksa,“ katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. Poleg navedenega je sodišče upoštevalo tudi, da je tožnik v obravnavani zadevi podal povsem pavšalen predlog za zaslišanje tožnika, čeprav je predmet tega spora zgolj dokaj enostavno materialno-pravno vprašanje o tem, ali okoliščine, ki jih je zatrjeval tožnik spadajo v okvir pogojev za status begunca ali subsidiarne zaščite.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1995 v kraju Casablanca, državljan Kraljevine Maroko, zavrne kot očitno neutemeljena. V drugi, tretji in četrti točki izreka so določeni pogoji za obveznost tožnika, da zapusti Republiko Slovenijo in območje držav članic EU ter pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. 2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec dne 22. 2. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilca je dne 17. 2. 2023 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Novo mesto, prijet je bil ob ilegalnem prihodu v državo. Iz depeše št 2253-254/2023/4 (3j651 -76) in iz registracijskega lista je razvidno, da je iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo vstopil dne 19. 2. 2023 (pravilno: 17. 2. 2023 ob 13.25 uri – opomba Upravnega sodišča). Na policijski postaji je trdil, da je njegovo ime A. B. roj. ... 1998, v kraju Agdir, v Maroku. Osebnega dokumenta ni predložil. 3. Tožena stranka povzema, da je prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 22. 2. 2023 navedel, da je po narodnosti Berber, po veroizpovedi pa musliman. Na prošnji se je predstavil z drugačnimi osebnimi podatki kot na policijski postaji in sicer je trdil, da je A. A., roj. ... 1995, v kraju Agadir, v Maroku. Za svojo ciljno državo je navedel Anglijo. Dne 24. 3. 2023 je bil opravljen tudi osebni razgovor. Osebno izkaznico je imel v Maroku, trdil je, da jo je prav tako izgubil. Maroko je zapustil leta 2022. Dokončal je šest razredov osnovne šole. Šolo je opustil zaradi družinskih težav. Starša sta se ločila, pri 15 letih je pričel delati, da bi lahko preživljal mamo. V Maroku je bil zaposlen v kraju Casablanca, opravljal je priložnostna dela. Zaslužil je nekje 100 do 150 evrov mesečno. V njegovi družini je bil edini, ki je bil zaposlen. Zaslužil je komaj za hrano. Svoje ekonomsko stanje je ocenil kot slabo. Njegova družina živi v kraju Agadir, kjer živijo še njegova mati, oče, dve sestri. Za pot do Slovenije je porabil 2000 evrov, denar je privarčeval, nekaj si ga je izposodil od prijateljev. Za ciljno državo je navedel Nemčijo.

4. Kot glavni razlog, da je zapustil Maroko, je navedel slabo ekonomsko stanje družine. Želel je pomagati mami in si v tujini poiskati boljšo zaposlitev. Druge razloge, zakaj zaproša za mednarodno zaščito, je zanikal. V zvezi z zakonsko določenimi razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene pristojni organ najprej ugotavlja, da je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito namreč utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, kar je prosilec navedel kot glavni razlog za zapustitev države. Po prestani zaporni kazni zaradi oboroženega ropa, ni uspel najti redne zaposlitve, s katero bi družini omogočil boljše življenje.

5. Pristojni organ izpostavlja, da omenjene prosilčeve težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj slednje niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi, zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, in sicer na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Prosilčevih navedb pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice.

6. Poleg zgoraj navedenega pa iz prosilčevih navedb tudi ne gre razbrati, da bi njegovo zatrjevano ekonomsko stisko, ki je izvirala iz nezmožnosti najti si redno zaposlitev, povzročili tretji akterji. Prosilec nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Da je temu tako, priča dejstvo, da je imel omogočen dostop do šolanja. Omenja slabo zdravstveno stanje očeta in brata, sam pa težav, ki bi jih imel z zdravstvenim sistemom, ni navajal. Prosilec ravno tako ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Tudi dostop do trga dela de facto ni bil onemogočen. Iz tega razloga je mogoče zaključiti, da ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, kot je ta določena v 27. členu ZMZ-1. 7. Prosilec ni nikoli zatrjeval, da mu država ne bi nudila pomoči, za katero bi zaprosil. Sklicuje se na 24. člen ZMZ-1. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec v konkretnem primeru ni izkazal, da ga njegova izvorna država ne bi bila sposobna zaščititi ali ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj je iz njegovih navedb mogoče zaključiti ravno nasprotno. V konkretnem primeru namreč ni mogoče zaključiti, da je bil prosilcu onemogočen dostop do subjektov zaščite, kakor tudi ne, da mu je ti ne morejo oziroma nočejo nuditi. Prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi.

8. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da prosilec prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije dne 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. Prosilec je državljan Maroka, kakor to sam v postopku zatrjuje. Prosilec v Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Navedbe glede izpostavljenih slabih življenjskih razmer, namreč ne morejo predstavljati relevantnega razloga za obravnavo v okviru mednarodne zaščite, saj prosilec z ničemer ni izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili uperjeni zoper njega osebno in bi mu onemogočali eksistenco. Po preučitvi vseh prosilčevih izjav je utemeljeno zaključiti, da prosilec nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Glede na navedeno je pristojni organ na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnil prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

9. Glede druge, tretje in četrte točke izrek izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določila desetega odstavku 49. člena ZMZ-1, prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, enajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 in trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1. 10. V tožbi tožnik pravi, da se ne strinja z odločbo in meni, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam kljub temu, da se je trudil, ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za preživetje. Tožnik je tekom razgovorov pojasnil, da je v Maroku delal, karkoli je dobil. Delal je 10 ali 11 ur na dan. Delati pa je začel že, ko je bil star približno 14 ali 15 let. Nekaj časa je delal kot kmet, včasih je tudi kupil in prodal kakšne stvari. Pri tem je zaslužil zelo malo, približno 100-150 evrov na mesec. V njegovi družini nihče drug ni delal. Njegovo ekonomsko stanje je bilo slabo. To, kar je zaslužil, ni bilo dovolj za preživetje. Na pol leta si je občasno moral tudi izposoditi denar, da so lahko preživeli. Ta denar je potem moral vrniti. Dodal je tudi, da dela ne bi mogel najti niti v kakšen drugem kraju v Maroku, saj bi bil tako še bolj ranljiv in bi ga lahko delodajalci še bolj izkoristili in mu ne bi niti plačali za delo. S šolanjem ni mogel nadaljevati zaradi težav med mamo in očetom. Oče je pil alkohol in bil vsak dan pijan. Tepel je tožnikovo mati, zaradi česat sta se starša ločila. Tožnik je nato moral delati tudi zato, da bi preživljal mamo. Tožnik še pojasnjuje, da država Maroko posameznikom v stiski ne pomaga. Državna socialna služba ne pomaga nikomur. Ker je bilo nadaljnje življenje v Maroku nemogoče, tožniku ni preostalo drugega, kot da se izseli iz države. Pri čemer si je še denar za pot moral izposoditi od prijateljev. Tožnik poudarja, da družine in države ne bi zapusti, če bi bilo mogoče v Maroku normalno živeti. Glede na navedeno tožnik meni, da zavrnitev njegove prošnje s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1 ni pravilna.

11. Tožnik meni, da s tem, ko je pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo (t.j, ker tam ne bi mogel preživeti), je pojasnil tudi, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Čeprav je to država, ki jo sicer Slovenija šteje za varno na splošno. Ko omenja dokaze, navaja samo vpogled v spis in zaslišanje tožnika. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

12. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ekonomski razlogi in družinske težave niso razlog za dodelitev statusa begunca in da je tožena stranka v odločbi preverjala tudi prag resne škode in je ob upoštevanju tega prišla do uporabe prve alineje 52. člena ZMZ-1. V zvezi s pomenom humanitarnih razlogov v zadevah mednarodne zaščite se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka).

13. Odgovor na tožbo je bil pooblaščencu tožnika odposlan 18. 4. 2023. 14. Tožba ni utemeljena.

15. V tej zadevi lahko sodišče v bistvenem delu sledi utemeljitvi tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 71. člena ZMZ-1 in neposrednim učinkom določbe 46(3) člena Procesne direktive 2013/32/EU). Sodišče samo dopolnjuje obrazložitev tožene stranke oziroma pojasnjuje, da ko tožena stranka pravilno ugotovi, da ni izkazan noben razlog za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, potem tudi ni potrebno nadaljnje ugotavljanje, ali obstoji vzročna zveza med dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje, kakor tudi ni treba ugotavljati obstoja učinkovite zaščite v zvezi z zatrjevanim preganjanjem. Ker tožnik v tožbi ne uveljavlja in ne utemeljuje, da obstoji določen razlog za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, sodišče v nadaljevanju dopolnjuje obrazložitev tožene stranke z vidika pogojev za subsidiarno zaščito.

16. Iz sodne prakse Upravnega sodišča izhaja, da je o tožbenih ugovorih o nezmožnosti dostojnega življenja prosilcev za mednarodno zaščito iz severne Afrike1 Upravno sodišče že sprejelo pravno interpretacijo na podlagi standardov iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Sodišča EU, da bi določba 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ustreza določbi druge alineje 28. člena ZMZ-1, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.2 Obravnavana sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,3 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.4

17. Tudi glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah _Budina v. Russia_ in _Larioshina v. Russia._5 Vendar pa ti evropski standardi veljajo samo z vidika varstva pravice pred prepovedjo vračanja iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah; glede pogojev za subsidiarno zaščito je treba vsemu temu dodati še stališče Sodišča EU iz sodbe v zadevi M'Bodj, po katerem mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite _„povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države.“_6

18. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, torej ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov subsidiarne škode. Tožnik niti ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen (_„arguable claim“_) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Stališče tožene stranke, na katerega se opira v izpodbijanem aktu, da je Maroko skladno z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), zato tudi v konkretnem primeru ne more biti podlaga za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker uporaba določbe prve alineje 52. člena ZMZ-1 iz zgoraj navedenih razlogov ni nepravilna.

19. Tožnik je sicer formalno v tožbi kot dokaz omenil zaslišanje stranke, kar sicer ni z ničemer utemeljil v tem smislu, da bi vsaj navedel, v kateri smeri bi lahko zaslišanje tožnika vodilo do drugačne uporabe materialnega prava v tem konkretnem primeru. Zato je Upravno sodišče tožbo zavrnilo brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi. Sodišče v nadaljevanju povzema utemeljitev odločanja brez glavne obravnave iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 1724/2022 z dne 3. 1. 2023, ki pa jo glede na kasnejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča v tej obrazložitvi še dodatno dopolnjuje.

20. Vrhovno sodišče je namreč dne 21. 12. 2022 izdalo pomembno sodno odločbo o tem, kdaj je glavna obravnava v azilnih zadevah potrebna, čemur je kasneje sledila tudi sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023, zato bo sodišče obrazložitev iz sodbe v zadevi I U 1724/2022 za potrebe tega postopka dodatno dopolnilo.

21. Vrhovno sodišče v sklepu I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 (v odstavku 10) pravi, da je treba določbe Procesne direktive 2013/32/EU razumeti kot minimalne procesne standarde in ne kot oviro za določitev višjih standardov v okviru _„nacionalne procesne avtonomije“_ in se pri tem sklicuje na uvodno izjavo št. 14 Procesne direktive 2013/32/EU7 in odstavke 23, 29 in 30 iz sodbe v zadevi _Moussa Sacko;_8 in da posledično to pomeni, da šele če oziroma kadar nacionalni predpis ne dosega standardov iz Procesne direktive 2013/32/EU, ima Upravno sodišče podlago za morebitno presojo neposrednega učinka Procesne direktive 2013/32/EU.9

22. To je zelo pomembno stališče Vrhovnega sodišča za (ne)pravilno razumevanje načela lojalnega sodelovanja med državami članicami in EU, enotne razlage prava EU, kadar države članice nimajo procesne avtonomije, učinkovitosti prava EU in tudi za (ne)pravilno razumevanje načela primarnosti prava EU v razmerju do nacionalne pravne ureditve in domače (tudi ustavno) sodne prakse (ne samo) v azilnih zadevah.

23. Upravno sodišče ne more slediti tej interpretaciji prava EU s strani Vrhovnega sodišča, kajti iz odstavkov 23., 29. in 30 sodbe v zadevi _Moussa Sacko_ ne izhaja, da imajo države članice procesno avtonomijo pri razlagi in uporabi standarda popolne, podrobne in _ex nunc_ presoje dejstev in pravnih vprašanj. Iz teh odstavkov v povezavi z drugimi sodnimi odločbami Sodišča EU izhaja, da morajo države članice nacionalno pravo prilagoditi interpretaciji v zadevah _Moussa Sacko, Alheto, Torubarov_ in tudi _Ahmedbekova._10

24. Poleg tega na podlagi Procesne direktive 2013/32/EU ne gre več za stopnjo harmonizacije prava držav članic EU na ravni minimalnih standardov. Harmonizacija na ravni minimalnih standardov je bila v veljavi na podlagi prej veljavne Procesne direktive 2005/85/ES, torej do dne 20. 7. 2015. Od dne 20. 7. 2015 naprej pa velja višja stopnja harmonizacije procesnih pravil na ravni „skupnih“ postopkov za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. To izhaja že iz naslova Procesne direktive 2013/32/EU11 z razliko od naslova Procesne direktive 2005/85/ES;12 to izhaja tudi iz prvega člena Procesne direktive 2013/32/EU,13 iz uvodnih izjav od 1 do 14 Procesne direktive 2013/32/EU in iz sodne prakse Sodišča EU.14

25. To pomeni, da je treba brez kakršnega koli dvoma _(„acte clair“)_ o tistem, o čemer je v zvezi z neposrednim učinkom določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Sodišče EU že podalo interpretacijo, to pa je v zvezi z okoliščinami, kdaj je zaradi popolne, podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj potrebno zaslišanje tožnika v sodnem postopku in kdaj ponovno zaslišanje ni potrebno, upoštevati interpretacijo Sodišča EU, ker je treba to pravno vprašanje razlagati in uporabljati enotno v vseh držah članicah EU. V elementu oziroma standardu podrobne, popolne in _ex nunc_ presoje dejstev in pravnih vprašanj v okviru pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU ni nobene procesne avtonomije držav članic EU. Sodišče EU v zadevi _Alheto_ po tem, ko citira standard _„podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj“ pravi: „Ob tem, da ni napotitve na nacionalno pravo, in glede na cilj Direktive 2013/32, naveden v njeni uvodni izjavi 4, je pomembno, da se ti izrazi razlagajo in uporabljajo enotno. Kot je med drugim poudarjeno v uvodni izjavi 13 te direktive, je cilj približevanja postopkovnih pravil, ki se izvaja z njo, vzpostavitev enakih pogojev za uporabo Direktive 2011/95 in tako omejitev gibanja prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami.“15_

26. Procesno avtonomijo pa imajo države članice pri vprašanju _„morebitnih posledic razveljavitve odločbe“_, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, ne pa glede _„presoje“_ pravnega sredstva,16 to je glede podrobne, popolne in _ex nunc_ presoje dejstev in pravnih vprašanj v povezavi z zaslišanjem prosilca v sodnem postopku. T razliko od tega pa zakonodajalec EU s sprejetjem Procesne direktive 2013/32/EU ni nameraval uvesti kakršnega koli skupnega pravila, v skladu s katerim bi moral po razveljavitvi njegove prvotne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito parasodni ali upravni organ iz člena 2(f) te direktive izgubiti pristojnost. Zato lahko države članice določijo, da je treba spis po taki razveljavitvi vrniti temu organu, da ta sprejme novo odločbo.17

27. Upravnemu sodišču se ob tem ni postavil noben dvom oziroma vprašanje v smislu člena 267(2) Pogodbe o delovanju EU, ali morebiti določba 5. člena Procesne direktive 2013/32/EU18 dopušča možnost, da Slovenija vzpostavi „ugodnejše standarde“ v zvezi s postopki za priznanje mednarodne zaščite, kot jih je vzpostavilo Sodišče EU v omenjenih zadevah _Moussa Sacko_, _Ahmedbekova, Alheto_ _in Torubarov_ glede pogojev za zaslišanje tožnika v sodnem postopku.19 Ugodnejši standardi so namreč dopustni samo, _„če so ti standardi združljivi z direktivo.“20_ Morebitni višji standard, tudi ustavno-pravni standard, pa je združljiv z direktivo pod pogojem, da ne posega v splošno sistematiko ali cilje direktive21 in seveda mora imeti ta višji procesni standard povezavo z logiko mednarodne zaščite.22

28. Višjih standardov oziroma drugačnih pogojev za razpis glavne obravnave, ki naj bi po mnenju Vrhovnega sodišča veljali v slovenskem pravnem redu, v primeru izvajanja prava EU, ni mogoče opravičiti z določbo 5. člena Procesne direktive 2013/32/EU. Kajti navedena interpretacija Vrhovnega sodišča občutno ovira cilje te direktive, ki so naravnani na čim hitrejše odločanje brez škode za podrobno, popolno in _ex nunc_ presojo23 ter v preprečevanje gibanja prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami.24 Sodišče EU namreč nikjer, ko razlaga standard podrobne, popolne in _ex nunc_ presoje dejstev in pravnih vprašanj, ne pravi, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno izvesti ustno glavno obravnavo, celo ne takrat, ko sodišče v upravnem sporu upošteva elemente, ki bi jih lahko upošteval tudi upravni organ, ali ki so se pojavili po tem, ko je organ sprejel odločbo, razen, če sodišče meni, da presoje ne more opraviti zgolj na podlagi podatkov iz spisa, mora pa v takem primeru dati priložnost, da se prosilec izjavi, če lahko novi dejavniki neugodno vplivajo nanj.25

29. Interpretacija Vrhovnega sodišča, da je glavna obravnava nujno potrebna, da se zbere dokazno gradivo in da se opravi presoja o tem, katere dokaze je treba izvesti na glavni obravnavi,26 in celo takrat, ko se Upravno sodišče sklicuje na vsebino upravnega spisa,27 se bistveno razlikuje od interpretacije Sodišča EU v zadevah _Moussa Sacko, Torubarov, Alheto in Ahmedbekova_, zato ni skladna z neposrednim učinkom določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU.

30. V okviru širšega povzetka interpretacije Sodišča EU, ki ga Upravno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, ker je razviden iz nekaterih preteklih sodb Upravnega sodišča, za obravnavano zadevo Upravno sodišče izpostavlja, da je izhajajoč iz specifičnih pravnih pravil na področju Skupne evropske azilne politike28 za pravico do ustnega zaslišanja v sodnem postopku treba upoštevati predvsem: povezavo med sodnim postopkom in postopkom na prvi stopnji, kjer je bil opravljen osebni razgovor;29 da ima sodišče v spisu zapisnik oziroma dobesedni prepis osebnega razgovora, ki je pomemben element za sodišče pri izvajanju podrobne in _ex nunc_ presoje dejstev in pravnih vprašanj;30 da samo v primeru, da sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem; v teh okoliščinah se namreč z možnostjo, da se ne opravi zaslišanje, upošteva interes držav članic in prosilcev, ki je naveden v uvodni izjavi 18 navedene direktive, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.31 Te okoliščine so podane tudi v konkretnem primeru.

31. Upravno sodišče pripominja, da ti standardi neposrednega učinka določbe 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede javnosti, poštenosti postopka in učinkovite obrambe v zvezi s pravico do ustnega zaslišanja na javni obravnavi ne veljajo samo na področju mednarodne zaščite zaradi specifične vsebine določila člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ampak veljajo tudi na drugih pravnih področjih v okviru prava EU.32

32. Upravno sodišče je preverilo tudi, ali bi bilo mogoče stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 opravičiti z določbo 53. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ga Vrhovno sodišče sicer ne omenja. Po tej določbi se _„nobena določba te listine ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih, na njihovem področju uporabe, priznavajo pravo Unije, mednarodno pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenica je Unija ali vse države članice, predvsem Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustave držav članic.“_

33. Glede na jasno in natančno opredelitev pravice do ustnega zaslišanja tožnika v sodnem postopku zaradi podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj in dejstva, da države članice pri razlagi podrobne, popolne in _ex nunc_ presoje dejstev in pravnih vprašanj nimajo procesne avtonomije, je predmetna zadeva v kontekstu obravnavanega določil 53. člena Listine EU o temeljnih pravicah primerljiva z interpretacijo Sodišča EU v španski zadevi _Melloni_, v kateri je Sodišče EU odločilo, da bi višji ustavno-pravni standardi glede poštenosti postopka kršili načelo primarnosti, enotnosti in učinkovitosti prava EU.33 V zadevi _Melloni_ je namreč Sodišče EU ugotovilo, da pravo EU natančno določa vsebino predmetne pravice, kar pa je drugačna pravna situacija od francoske zadeve _Jeremy F_, kjer je Sodišče EU dopustilo t.i. ustavni pluralizem v smislu 53. člen Listine EU o temeljnih pravicah,34 ker v primeru sporne zadeve _Jeremy F_ takšne natančne opredelitve pravice v pravu EU ni bilo.

34. Upravnemu sodišču je poznano, da je Vrhovno sodišče po zadevi I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 sprejelo podobno interpretacijo tudi v novejši zadevi I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023, kjer je v terminološkem smislu še zaostrilo utemeljitev s tem, ko je navedlo naslednje:

35. _„Izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva je utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne EKČP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene mednarodnopravne akte, ki urejajo človekove pravice, s ciljem, da se zniža raven varstva v Sloveniji ustavno zagotovljene človekove pravice do glavne obravnave, je sistemsko zgrešeno. Zanesljivo ni namen navedenih aktov in ne judikature mednarodnih sodišč, ki odločajo na njihovi podlagi, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah Evropske unije oziroma Sveta Evrope na tisto, kar je zahtevano v teh pravnih aktih skladno z njihovimi razlagami v sodbah SEU oziroma ESČP kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice oziroma pogodbenice.“35_

36. Kljub temu jasnemu stališču Vrhovnega sodišča, Upravno sodišče tej interpretaciji Vrhovnega sodišča ne more slediti iz razlogov navedenih v odstavkih 20-33 te sodbe, čemur pa zaradi stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023, Upravno sodišče dodaja naslednje:

37. Stališče, načelo oziroma interpretacija, ki jo zagovarja Vrhovno sodišče, velja v primeru, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak gre za spor oziroma zadevo, kjer je treba uporabiti zgolj nacionalno pravo v povezavi z EKČP in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V slednjem primeru namreč velja načelo, da sodna praksa ESČP in določbe EKČP predstavljajo zgolj minimalno raven zaščite človekovih pravic in da sodna praksa ESČP ne more omejevati ali zniževati ustavnih standardov države podpisnice EKČP. To je namreč bistvo načela subsidiarnosti (1. člen Protokola št. 15 k EKČP) in vsebina določila 53. člena EKČP, ki pravi, da nobene določbe te konvencije ni mogoče razlagati kot začasno omejitev katerihkoli človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih je mogoče uveljaviti po zakonih katerekoli Visoke pogodbene stranke ali po sporazumih, v katerih nastopa kot pogodbena stranka.

38. V konkretnem upravnem sporu pa je treba uporabiti in izvajati pravo EU. Kadar gre za izvajanje prava EU, pa že od sodbe iz leta 1970 v zadevi _Internationale Handelsgesellschaft_ velja - za Slovenijo to velja od njenega vstopa v EU leta 2004 - da enotnost in učinkovitost prava EU ne more biti odvisna od ustavnih določb države članice.36 V nadaljevanju razvoja prava EU je Sodišče EU razčiščevalo, za kakšne določbe prava EU mora iti, da pride v poštev načelo primarnosti prava EU tudi v razmerju do ustavnih standardov.

39. V zadevi _Winner Wetten_ (na primer) Sodišče EU pravi, da morajo _„neposredno uporabljivi predpisi“_ prava Unije, ki so neposredni vir pravic in obveznosti za vse, na katere se nanašajo, bodisi za države članice bodisi za posameznike, ki so stranke pravnih razmerij, ki jih ureja pravo Unije, učinkovati popolnoma in enotno v vseh državah članicah od začetka veljavnosti in v celotnem obdobju veljavnosti.37 Kakršna koli določba nacionalnega pravnega reda ali kakršna koli zakonodajna, upravna _„ali sodna praksa“_, zaradi katere bi se zmanjšala učinkovitost prava Unije, ker bi sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, preprečila, da bi ob tej uporabi storilo vse potrebno, da ne bi uporabilo nacionalnih zakonodajnih določb, ki bi lahko pomenile oviro polni učinkovitosti neposredno uporabljivih norm prava Unije, je neskladna z zahtevami, ki so neločljivo povezane s pravom Unije.38 V zadevi _Križan_ Sodišče EU pravi, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ni mogoče dopustiti, da bi predpisi nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravni, posegali v enotnost in učinkovitost prava Unije.39 Nacionalno sodišče je za rešitev spora o glavni stvari vezano na _„razlago zadevnih določb, ki jo je podalo Sodišče EU“_, in mora glede na okoliščine primera odstopiti od presoje hierarhično višjega sodišča, če glede na to razlago meni, da ta presoja ni skladna s pravom EU.40 Tudi v zadevi _Minister for Justice and Equality_ Sodišče EU govori o načelu učinkovite in enotne uporabe _„neposredno uporabljivih določb“_ EU (tudi) v razmerju do ustavnih določb.41 V kontekstu načela primarnosti prava EU je neposredno uporabljiva celo dokaj splošna določba o pravici do dostopa do _„neodvisnega sodišča“_ iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Ta zahteva je po mnenju Sodišča EU dovolj jasna, natančna in brezpogojna.42 Učinki načela primarnosti prava Unije so zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe, ki se nanašajo na delitev sodnih pristojnosti, vključno z ustavnim redom, to lahko ovirale. V skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče dopustiti, da bi predpisi nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravni, posegali v enotnost in učinkovitost prava Unije.43

40. Zaradi navedenega mora sodišče upoštevati načelo prava EU oziroma metodo interpretacije, ki velja tudi v azilnih zadevah, po kateri vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna _„ali sodna praksa,“_ katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, kot je člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.44

41. Poleg vsega navedenega je sodišče upoštevalo tudi, da je tožnik v obravnavani zadevi podal povsem pavšalen predlog za zaslišanje tožnika, čeprav je predmet tega spora zgolj dokaj enostavno materialno-pravno vprašanje tem, ali okoliščine, ki jih je zatrjeval tožnik spadajo v okvir pogojev za status begunca ali subsidiarne zaščite.

42. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1 in odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 794/18-25, 10. 11. 2022, odst. 11-14; Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. no. 55391/13, 5728713, 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190 in 191. ter sodna praksa Sodišča EU, ki jo je Upravno sodišče citiralo v tej sodbi).

1 Glej na primer sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 1988/2019-8 z dne 8. 1. 2020, odst. 22-23 in I U 1097/2020 z dne 26. 8. 2020, odst. 10-11. 2 Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 3 Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263. 4 Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283. 5 Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018. 6 C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 35; glej tudi odst. 36, 41. 7 Po tej izjavi bi države članice morale imeti možnost sprejeti ali ohraniti _„ugodnejše določbe za državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva,“_ ki državo članico prosijo za mednarodno zaščito, kadar takšna prošnja temelji na tem, da zadevna oseba potrebuje mednarodno zaščito v smislu Direktive 2011/95/EU. 8 V opombah št. 4. in 5. sklepa Vrhovnega sodišča je pomotoma navedena številka sodbe „C-248/16“, saj je pravilna številka sodbe v zadevi _Moussa Sacko_ „C-348/16“. 9 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 210/2022, 21. 12. 2022, odst. 11. 10 Glej: Alheto, C-585/16, odst. 110, 148; Torubarov, C-556/17, odst. 53, Ahmedbekova, C-652/16, 4. 10. 2018, odst. 91, 94, 96-102. 11 Gre za Direktivo /.../ z dne 26. junija 2013 _„o skupnih postopkih“_ za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013. 12 Gre za direktivo /.../ _„o minimalnih standardih“_ glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah L, 326, 13. 12. 2005. 13 Člen 1 Procesne direktive 2013/32/EU pravi, da je _„namen te direktive določiti skupne postopke za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95/EU.“_ 14 Torubarov, C-556/17, odst. 47. 15 Alheto, C-585/16, odst. 107. 16 Ibid. odst. 145; Torubarov, C-556/17, odst. 54. 17 Alheto, C-585/16, odst. 146. Delno procesno avtonomijo imajo države članice tudi glede vprašanja, ali sodišče lahko presodi izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito namesto pristojnega organa, vendar pa ta avtonomija ni absolutna, ker mora v primeru nespoštovanja sodnih odločb s strani pristojnega organa v ponovnem postopku sodišče v morebitnem novem upravnem sporu prevzeti pristojnost za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, četudi nacionalna ureditev te pristojnosti ne predvideva (glej: Torubarov, C-556/17, odst. 72-74). 18 Vrhovno sodišče se v tej zvezi sklicuje na uvodno izjavo št. 14 Procesne direktive 2013/32/EU. 19 Natančneje o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1276/2019-9, 13. 5. 2020, odst. 85-120. 20 Po tej določbi namreč države članice lahko sprejmejo ali ohranijo ugodnejše standarde v zvezi s postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, če so ti standardi združljivi s to direktivo. 21 Glej na primer: LW, C-91/20, odst. 40. 22 Mutatis mutandis:M'Bodj, C-542/13, odst. 46. 23 Moussa Sacko, C-348/16, odst. 27, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 109; Torubarov, C-556/17, odst. 53. 24 Alheto, C-585/16, odst. 107. 25 Ibid. odst. 113-114. 26 Gre za stališče Vrhovnega sodišča o obveznosti glavne obravnave v neazilni zadevi X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 (odst. 14-15), na katero se sklicuje Vrhovno sodišče tudi v azilni zadevi I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022. 27 Ibid. odst. 16. Sicer pa se Vrhovno sodišče strinja, da če stranka zgolj formalno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ob tem ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, je možna tudi odločitev brez glavne obravnave (ibid. odst. 16). 28 Moussa Sacko, C-348/16, odst. 41. 29 Ibid. odst. 42. 30 Ibid. odst. 43 31 Ibid. odst. 44. 32 O tem glej na primer: PM in ostali, C-357/19, C-379/19, C-547/19, C-811/19 in C-840/19, 21. 12. 2021, odst. 121-128. 33 C-399/11, odst. 35-64. 34 C-168/13 PPU, odst. 33-75. O tej interpretaciji glej tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1724/2022 z dne 3. 1. 2023. 35 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 208/2022, 22. 2. 2023, odst. 26. Pomembna je tudi opomba na koncu odstavka 26 pod zaporedno št. 8, ki je Upravno sodišče ni vključilo v ta citat, kjer Vrhovno sodišče pravi in utemeljuje, da gre za _„povsem zgrešeno razlago sodišča“_ (s tem je mišljeno sodišča prve stopnje - opomba Upravnega sodišča). 36 _Internationale Handelsgesellschaft_, 11/70, 17.12.1979, odst. 3. 37 Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54, 55; v odstavku 60 Sodišče EU govori o določbi, ki ima neposredni učinek. 38 Ibid. odst. 56. 39 Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 70. 40 Ibid. odst. 69. 41 Minotser for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49. 42 AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145. 43 Ibid. odst. 148. 44 Torubarov, C-556/17, odst. 73.