Jedro

Določbe Procesene direktive in z njo povezano prakso Sodišča EU je treba razumeti kot minimalne procesne standarde in ne kot oviro za določitev višjih standardov v okviru nacionalne procesne avtonomije.

Ne glede na razlog pospešitve postopka sodišče ne sme opustiti procesnih dejanj (tako tudi ne zaslišanja prosilca), ki so potrebna, da se prosilcu zagotovi učinkovito sodno varstvo.

Tudi v sodnem postopku presoje zakonitosti zavrnjenih prošenj za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljenih sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), le izjemoma, če gre za primere iz 59. člena ZUS-1, lahko odloči brez nje, kar pa mora v sodbi tudi utemeljiti.

Upravno sodišče lahko sklicevanje na razloge upravnega akta uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-885/2023/5 (1221-14) z dne 4. 4. 2023, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določilo 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Tožniku je za obdobje enega leta določilo še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 v bistvenem delu sledilo utemeljitvi toženke, ki je ugotovila, da je pritožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (ekonomski razlogi), in da prihaja iz varne izvorne države v smislu 61. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Pritožnik navaja, da je izpodbijana sodba neobrazložena, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da prosilec prihaja iz varne izvorne države in da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Golo sklicevanje na 71. člen ZUS-1 namreč ni obrazložitev sodbe.

8. Ta pritožbeni ugovor ni utemeljen. ZUS-1 v drugem odstavku 71. člena določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. V praksi Vrhovnega sodišča je glede te določbe sprejeta razlaga, da lahko sodišče sklicevanje na razloge upravnega akta uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.1

9. Iz tega izhaja, da bi pritožnik uporabi navedenega zakonskega pooblastila lahko nasprotoval z obrazloženo trditvijo, da tožbene navedbe niso ponovljene navedbe, do katerih se je v svoji odločbi opredelila že toženka. Vendar tega ne zatrjuje, niti to očitno ni razvidno iz povzetkov tožbe v izpodbijani sodbi oziroma same tožbe. V njej je namreč navajal le, zakaj je zapustil Maroko, in trdil, da izvorna država zaradi tega zanj osebno ni varna, od sodišča pa zahteval drugačno presojo teh okoliščin, kot jo je opravila toženka.

10. Pritožnik navaja, da ga sodišče ni zaslišalo in izpostavlja odlomek iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020.2

11. V zvezi z navedenim Vrhovno sodišče najprej poudarja, da je njegovo stališče glede obveznosti odločanja upravnega sodišča na glavni obravnavi ustaljeno, jasno in enako za vse vrste zadev: sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), le izjemoma, če gre za primere iz 59. člena ZUS-1, lahko odloči brez nje, kar pa mora v sodbi tudi utemeljiti. Drugačne razlage v zvezi s sodnimi postopki, ki se nanašajo na presojo zakonitosti zavrnjenih prošenj za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljenih, ne terjajo niti stališča Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Moussa Sacko, C-348/16 (sodba z dne 26. julija 2017), na katere se ponovno sklicuje prvostopenjsko sodišče pri svoji polemiki s stališči Vrhovnega sodišča v zvezi z dolžnostjo izvajanja glavnih obravnav, navedenih v sklepu I Up 210/2022 z dne 22. 12. 20223 in v sodbi I Up 208/2022 z dne 22.02.2023.4 Iz navedene odločbe jasno izhaja, da je SEU presojalo, kdaj je z vidika Direktive 2013/32/EU5 (Procesna direktiva) dopustna opustitev zaslišanja prosilca (zaradi možnosti, ki jo omogoča italijansko pravo, da sodišče tožbo zavrne ali ji ugodi brez zaslišanja tožeče stranke, če je z njo opravil razgovor že upravni organ, pristojen za izvedbo postopka obravnave), ne pa, kdaj mora sodišče države članice odločiti brez tega procesnega dejanja. Bistven je poudarek SEU, da ne glede na razlog pospešitve postopka sodišče ne sme opustiti procesnih dejanj (tako tudi ne zaslišanja prosilca), ki so potrebna, da se prosilcu zagotovi učinkovito sodno varstvo (45. točka).

12. Ker je postopek, v katerem je treba prosilcu omogočiti navedeno sodno varstvo, urejen v ZUS-1, so stališča SEU pomembna za uporabo njegovih določb, konkretno 59. člena ZUS-1, ki določa možne izjeme od sojenja na glavni obravnavi in s tem tudi zaslišanja prosilca na njej. Z razlagami, kot jih je SEU (med drugim) podalo v zadevi Moussa Sacko, je namreč vzpostavljen tudi okvir za presojo dopustnosti posega v prosilčevo pravico do izjavljanja v sodnem postopku, kolikor se ta uresničuje na glavni obravnavi. To pomeni, da le s sklicevanjem na stališča SEU ni mogoče neposredno utemeljiti opustitve zaslišanja prosilca na glavni obravnavi, ampak je treba izhajati iz določb ZUS-1, ki urejajo navedeno materijo.

13. V tem pogledu je pomembno, da iz navedb v 41. in 42. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi se pritožba ne ukvarja, izhaja, da je sodišče odločilo brez glavne obravnave in tožnikovega zaslišanja tudi zato, ker je v upravnem sporu presojalo le enostavno materialnopravno vprašanje (to je, ali okoliščine, ki jih je navajal pritožnik, sodijo v okvir pogojev za status begunca ali subsidiarne zaščite).6 Pritožnik temu ne nasprotuje in ne trdi, da je bilo med njim in toženko sporno še dejansko stanje, na katerem temelji izdana odločba, in da bi ga bilo treba v ta (dokazni) namen tudi zaslišati.7 Zato le s splošnim sklicevanjem na pomen glavne obravnave ne more ovreči, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo možnosti iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1, v skladu s katerim lahko upravno sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Po stališču Vrhovnega sodišča taka izjema od obveznosti glavne obravnave ni v nasprotju z zahtevami poštenega postopka iz 22. člena Ustave (saj sodišče v takem primeru obravnava le pravna vprašanja)8 in da je v primeru, če stranka ne navaja nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, načeloma možna tudi odločitev brez glavne obravnave.9 Da bi bile v obravnavani zadevi podane katere druge specifične okoliščine, ki bi ob nespornem dejanskem stanju zahtevale, da se pritožniku omogoči izjavljanje na glavni obravnavi, pa v pritožbi ni zatrjevano.

14. Pritožnik opozarja še, da sodišče v sodbi ne bi smelo dopolniti obrazložitve odločbe toženke. Ker očitek dodatno ni konkretiziran, ga je treba zavrniti že zaradi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je bil postopek pred upravnim organom sicer nezakonit, vendar je sodišče v svojem postopku tako kršitev odpravilo. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da se navedena dopolnitev (tako dikcijo je uporabilo sodišče v 15. točki obrazložitve sodbe) nanaša na predstavitev sodne prakse SEU in Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za relevantno v okviru pogojev za subsidiarno zaščito in v povezavi z Marokom kot varne države za pritožnika, upoštevaje njegovo zatrjevano ekonomsko šibkost. Zato se pritožbeni očitek o neobrazloženi sodbi (ker da sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da prosilec prihaja iz varne izvorne države) poleg tega, kar je navedeno v 9. točki te obrazložitve, še dodatno izkaže kot neutemeljen.

15. Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Glej sodbo X Ips 287/2017 z dne 16. 1. 2019 ter sklepa X Ips 28/2015 z dne 12. 5. 2016 in X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016. 2 Povzet je del 8. točke obrazložitve navedenega sklepa, ki se glasi, da „izvedba glavne obravnave v upravnem sporu nima pomena le kot sredstvo za izvedbo dokazov, temveč tudi v tem, da omogoči, da se organ in stranka srečata v procesno enakopravnem razmerju z namenom, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti Upravno sodišče. Ustavno sodišče je tudi v svojih predhodnih odločitvah že pojasnilo, da je izvajanje glavne obravnave bistveno povezano s samo naravo sodnega odločanja. Osrednji del sodnega odločanja so namreč prav presoja navedb in trditev strank, izvedba predlaganih dokazov o obstoju pravno pomembnih dejstev in prosta presoja dokazov v povezavi s temi dejstvi. V takem položaju lahko sodnik prosto presoja vrednost posameznih navedb, trditev in dokazov praviloma le tedaj, če sam neposredno od stranke postopka sprejema navedbe in trditve ter s svojimi čutili zazna lastnosti in naravo dokaznih sredstev ter vsebino dokazov.“ 3 Gre za razlago v 10. točki obrazložitve, da je pri utemeljevanju opustitve glavne obravnave s sklicevanjem na določbe Procesne direktive in z njo povezano sodno prakso Sodišča EU treba upoštevati, da Procesna direktiva državam članicam EU ne onemogoča „sprejetja ali ohranjanja“ ugodnejših določb (14. uvodni recital), kar pomeni, da je treba njene določbe razumeti kot minimalne procesne standarde in ne kot oviro za določitev višjih standardov v okviru nacionalne procesne avtonomije. Enako izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-348/16, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, saj se ta sodba nanaša na vprašanje skladnosti nacionalne ureditve, po kateri sodišču v določenih okoliščinah ni treba zaslišati prosilca, z določbami Procesne direktive Procesne direktive in z njo povezano sodno prakso Sodišča EU. 4 Vrhovno sodišče je v 26. točki sodbe navedlo, da je izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva, utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne EKČP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene mednarodnopravne akte, ki urejajo človekove pravice, s ciljem, da se zniža raven varstva v Sloveniji ustavno zagotovljene človekove pravice do glavne obravnave, je sistemsko zgrešeno. Zanesljivo ni namen ne navedenih aktov in ne judikature mednarodnih sodišč, ki odločajo na njihovi podlagi, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah Evropske unije oziroma Sveta Evrope na tisto, kar je zahtevano v teh pravnih aktih skladno z njihovimi razlagami v sodbah SEU oziroma ESČP kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice oziroma pogodbenice. 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 6 V tožbi je izrecno uveljavljal, da toženka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, ne pa, da je napačno ugotovila okoliščine, zaradi katerih je zapustil Maroko. 7 Zaslišanja stranke kot dokaznega sredstva iz 257. člena ZPP ne gre enačiti z izjavljanjem stranke o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti, in njenih pravnih naziranjih, kar se lahko uresničuje tudi na glavni obravnavi (284. člen ZPP in naslednji). 8 Glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 (13. točka obrazložitve). 9 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 (16. točka obrazložitve).