Jedro

V povezavi tretjega odstavka 88. člena ZDR in 90. člena ZDR je obveznost delodajalca le ponudba ustrezne zaposlitve v skladu z opredelitvijo iz 90. člena ZDR; za delavca, ki ima pogodbo za nedoločen čas, je to lahko le pogodba za nedoločen. Če delodajalec takšnega dela nima, delavcu ni dolžan zagotoviti drugega dela. Lahko mu sicer ponudi tudi neustrezno zaposlitev (torej pogodbo za določen čas), vendar ne kot obveznost, temveč kot možnost, ki jo delavec lahko sprejme ali ne. Dejstvo, da je delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen za nedoločen čas, ne ponudi nove pogodbe za drugo delo za določen čas (npr. nove pogodbe za čas povečanega obsega dela), ne pomeni kršitve navedenih določb in (v skladu s citirano sodno prakso) nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2009, ugotovitev obstoja delovnega razmerja najkasneje do odločitve sodišča prve stopnje, v tem obdobju priznanje delovne dobe s prijavo v socialna zavarovanja, priznanje pravic iz delovnega razmerja ter plačilo odškodnine v višini 87.701,94 EUR. V obrazložitvi svoje odločitve je med drugim navedlo, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo z namenom izboljšanja delovnega procesa, zaradi česar je prišlo do prenehanju potrebe po tožnikovem delu pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Organizacijske spremembe so se zgodile s sprejetjem aktov o sistemizacije z dne 3. 9. 2009 in sklepa Upravnega odbora z dne 14. 9. 2009, ko je bil ukinjen Sektor zagotavljanja kakovosti pri toženi stranki (tožnik je imel pogodbo za delovno mesto strokovnjaka s pooblastili za vodenje tega sektorja) v novo ustanovljenem Centru za upravljanje omrežij pa ni bilo sistemiziranega delovnega mesta za tožnika. Sodišče je nadalje ugotovilo, da tožena stranka tudi ni kršila obveznosti, ki izhajajo iz tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), predvsem v zvezi s tem, da se je A. K. v času, ko so tožniku odpovedovali pogodbo o zaposlitvi zaposlil pri toženi stranki le za določen čas (pred tem je opravljal pri toženi stranki študentsko delo, strokovno prakso in je sodeloval s toženo stranko tudi pri izdelavi diplome), N. N. pa je s toženo stranko sklenil posebno svetovalno pogodbo, vendar ne kot delavec, temveč kot samostojni podjetnik.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V reviziji se tožnik sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je v pritožbi opozoril na dejstva, ki jih sodišče ni dokazno ocenilo, nanašajo pa se predvsem na zaposlitev A. K., ki je s toženo stranko podpisal pogodbo o zaposlitvi že 21. 8. 2009, štiri dni pred objavo prostega delovnega mesta na Zavodu za zaposlovanje, delo pa je začel opravljati dne 28. 8. 2009 – istega dne, ko je večina zaposlenih v Sektorju za zagotavljanje kakovosti prejela sklep o spremembi organizacijske enote. K. ni izpolnjeval pogoja zahtevanih dvoletnih delovnih izkušenj. Nato opozarja na določbi tretjega odstavka 88. člena ZDR in 90. člen ZDR in navaja, da sta jih sodišči uporabili zgolj formalno, brez vsebinske presoje. Ti določbi preprečuje delodajalcu, da bi se z neustreznimi ponudbami izognil svojim obveznostim. Tožnik se je prizadeval ohraniti zaposlitev, tožena stranka pa ga je šikanirala, kar je sodišče le delno raziskalo. Priča T. N. P. je izpovedala, da je bil razlog za sklenitev pogodbe za določen čas s K. povečan obseg dela, istočasno pa tudi, da tožena stranka ni na novo zaposlovala in ni bilo potrebe po tožnikovem delu. Ta izpoved ni prepričljiva, saj so dokazi pokazali drugačno dejansko stanje. Tožena stranka je sodišču posredovala le delno dokumentacijo v zvezi z zaposlitvijo K.. Iz druge pogodbe o zaposlitvi z njim izhaja, da je razlog za zaposlitev začasno povečan obseg dela. Iz pogodbe izhaja, da je s tem prenehala tudi pogodba z dne 21. 8. 2009, čeprav je bilo to delovno mesto na Zavodu za zaposlovanje objavljeno šele 25. 8. 2009, torej štiri dni po podpisu prve pogodbe, itd. Če bi držala izpoved navedene priče, da je bil razlog za sklenitev pogodbe s K. povečan obseg dela, bi tožena stranka morala z njim skleniti pogodbo za nedoločen čas. Sodišče bi moralo v okoliščinah konkretnega primera tudi presoditi, ali je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sploh mogoče zaposliti novega delavca, pri čemer je razlog za sklenitev začasno povečan obseg dela, delavec, ki se mu takrat pogodba odpoveduje, pa ima ustrezne pogoje za zasedbo takšnega delovnega mesta. Začasno povečan obseg dela, ki traja najmanj osemnajst mesecev, ne more biti zakoniti razlog za sklenitev pogodbe po 52. členu ZDR. Pogodba s K. bi zato morala biti predmet sodne presoje in ugotovitve, da je imela tožena stranka za tožnika ustrezno delo, v posledici tega pa ugotoviti nezakonitost odpovedi.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Delovno mesto, na katerega je začasno zaposlila A. K., tožniku ne bi bila dolžna ponuditi, saj zanj ni bilo ustrezno. Zato ni kršila določb 88. in 90. člena ZDR.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revident se v uvodu revizije sklicuje na bistvene kršitve določb pravnega postopka, ki pa jih v nadaljevanju (ustrezno) ne konkretizira, zaradi česar tudi revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8. V zvezi z revizijskimi navedbami, v katerih tožnik izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišč nižje stopnje, revizijsko sodišče opozarja na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava tožnik ne izpodbija več presoje o obstoju poslovnega razloga za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, temveč se v zvezi s tem sklicuje le na nepravilno postopanje tožene stranke v zvezi z zaposlovanjem A. K., ki naj bi s toženo stranko nezakonito sklenil delovno razmerje, in sicer prav v času ukinjanja Sektorja za zagotavljanje kakovosti, ki ga je vodil tožnik, s takšnim nezakonitim ravnanjem pa naj bi tožena stranka kršila določbi tretjega odstavka 88. člena ZDR in tretjega odstavka 90. člena ZDR, saj mu ni ponudila te pogodbe o zaposlitvi.

10. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR delodajalec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dolžan delavcu ponuditi le sklenitev nove pogodbe za ustrezno zaposlitev, torej ponudba neustrezne zaposlitve ni pogoj za zakonitost odpovedi (1). ZDR v tretjem odstavku 90. člena pri opredelitvi ustrezne zaposlitve izhaja iz ponudbe takšne zaposlitve za nedoločen čas, s tem, da je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca do kraja bivanja delavca. V povezavi tretjega odstavka 88. člena ZDR in 90. člena ZDR je torej obveznost delodajalca le ponudba ustrezne zaposlitve v skladu z opredelitvijo iz 90. člena ZDR; za delavca, ki ima pogodbo za nedoločen čas, je to lahko le pogodba za nedoločen. Če delodajalec takšnega dela nima, delavcu ni dolžan zagotoviti drugega dela. Lahko mu sicer ponudi tudi neustrezno zaposlitev (torej pogodbo za določen čas), vendar ne kot obveznost, temveč kot možnost, ki jo delavec lahko sprejme ali ne. Dejstvo, da je delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen za nedoločen čas, ne ponudi nove pogodbe za drugo delo za določen čas (npr. nove pogodbe za čas povečanega obsega dela), ne pomeni kršitve navedenih določb in (v skladu s citirano sodno prakso) nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

11. Na drugačno stališče ne more vplivati revizijsko zatrjevanje, tudi če je utemeljeno, namreč da naj bi tožena stranka z A. K. sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas nezakonito, še pred javno objavo delovnega mesta, čeprav A. K. ni izpolnjeval vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta. Morebitne nepravilnosti oziroma nezakonitosti v postopku sklepanja nove pogodbe o zaposlitvi s K. namreč ne morejo nadomestiti ugotovitve, da je tožena stranka z njim sklenila prvo in ostale pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar pa za tožnika, ki je bil prej zaposlen za nedoločen čas, pomeni neustrezno delo, ki ga mu tožena stranka ni bila dolžna ponuditi. Dejstva, da bi tožena stranka zlorabila institut zaposlitve K. za določen čas v smislu, da naj bi pri tem že od vsega začetka šlo le za navidezno zaposlitev za določen čas, v resnici pa za zaposlitev za nedoločen čas, tožnik ni dokazal. 12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Gre za enotno in ustaljeno sodno prakso. Glej npr. odločbe VIII Ips 69/2006 z dne 25. 4. 2006, VIII Ips 483/2006 z dne 27. 9. 2007, VIII Ips 368/2008 z dne 6. 9. 2010, VIII Ips 89/2009 z dne 22. 6. 2010, VIII Ips 465/2009 z dne 23. 11. 2010, itd.