Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zakonita, saj je tožena stranka dokazala, da je dejansko izvedla reorganizacijo, tako da ni več potrebovala dela po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Tudi možnosti za zaposlitev pod spremenjenimi pogoji ni bilo, tožena stranka je le sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas z enim delavcem (takšna pogodba za tožnika ne predstavlja ustrezne zaposlitve), z enim "delavcem" pa je sodelovala le poslovno (ne da bi z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 9. 2009 nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2009, ampak najkasneje z dnem odločitve sodišča prve stopnje in je dolžna tožena stranka tožniku vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi najkasneje do dneva odločitve prve stopnje in mu za to obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela in mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plač dalje do plačila ter mu priznati in izplačati vse druge pravice iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka I izreka). Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo, razen v delu, kjer je odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje (pravilno: sojenje). Tožnik meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov z zaslišanjem prič. Zaslišalo ni K.G., takratnega izvršnega direktorja M., zaslišalo pa tudi ni nobene s strani tožnika predlagane priče. Prav tako tožena stranka ni predložila vseh listin, ki jih je od nje zahtevalo sodišče. Vse to je po mnenju tožnika privedlo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično do napačne uporabe materialnega prava. Tožnik s toženo stranko ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja sektorja, ampak za delovno mesto strokovnjak. Le v 3. členu te pogodbe je bilo določeno, da vodi, koordinira in strokovno usmerja delo Sektorja Z., ki sodi v enoto O. v P.. Tako ukinitev Sektorja Z. ne more biti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ko je bil sektor ukinjen in ko je bilo pooblastilo za vodenje sektorja preklicano, je tožnik imel še vedno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovnjak. Tožena stranka bi morala tožniku po spremembi sistemizacije le izdati sklep o razporeditvi v drugi sektor brez spremembe pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v postopku navajal, da je imela tožena stranka v spornem obdobju prosto delovno mesto, za katerega se je zahtevala enaka stopnja in vrsta izobrazbe kot jo je imel on in sicer delovno mesto načrtovalec sistemov, ki ga je zasedel A.K.. V nasprotju s tožnikom, ta ni imel ustreznih delovnih izkušenj, saj je imel le izkušnje študentskega dela in obvezne strokovne prakse. Kasneje je tožena stranka v mesecu juniju z N.N. sklenila pogodbo o delu in ta kot samostojni podjetnik še vedno sodeluje s toženo stranko. Po tožnikovem stališču se je tožena stranka za tak ukrep odločila zato, ker postopek s tožbo tožnika še ni končan in tako ni varno zaposliti novega sodelavca. Tožena stranka je za N.N. predložila le prvo stran pogodbe, za A.K. pa je sicer predložila dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, s tem, da prve pogodbe, ki datira v čas odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ni predložila. Sodišče na predlog tožnika prav tako ni zahtevalo predložitve listin, ki so podlaga za poslovno sodelovanje tožene stranke s T.P., ki je prevzel del tožnikovih nalog, pa sploh ni zaposlen pri toženi stranki. Sodišče se je oprlo na pričevanje T.N.P., vodjo kadrovske službe, ki naj bi po navedbah sodišča ovrgla tožnikove trditve, da bi mu tožena stranka lahko ponudila delo, ki ga je opravljal A.K.. Pri tem tožnik opozarja, da priča sploh nima znanj, da bi sodila o tem, za katera dela je usposobljen tožnik in za katera A.K.. Edino kar je priča, glede na njen položaj pri toženi stranki z gotovostjo povedala je, da je bila z A.K. sklenjena pogodba o zaposlitvi (prva, ki je tožena stranka ni predložila), zaradi povečanega obsega dela. Prva A.K. pogodba o zaposlitvi je bila podpisana že 21. 8. 2009, torej istega dne, ko je zavod za zaposlovanje prejel prijavo prostega delovnega mesta in je A.K. pričel z delom še pred iztekom petdnevnega roka za prijavo kandidatov. Dveh let delovnih izkušenj, ki so se zahtevale, A.K. ni imel. Te okoliščine, na katere se je v postopku skliceval tožnik, pa kažejo na to, da je tožena stranka kršila zakon, sodišče pa bi se do njih moralo opredeliti. Iz navedenega sledi, da je tožena stranka za tožnika v času reorganizacije imela prosto delovno mesto, ki bi bilo skladno z 90. členom ZDR bilo za tožnika ustrezno.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se zgolj pavšalno sklicuje pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je ugotovilo, da je tožena stranka resnično izvedla reorganizacijo z namenom izboljšanja delovnega procesa, pri čemer je prišlo do prenehanja potrebe po tožnikovem delo pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka za tožnika ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta, saj je delo, za katerega je tožena stranka sklenila z A.K. pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni delo, ki bi bilo stalno potrebno, medtem ko je tožena stranka z N.N. sklenila le posebno svetovalno pogodbo, ki ni pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniku ravnala skladno z 2. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 do 105/2007), saj je obstajal za odpoved utemeljen razlog in sicer razlog iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena istega zakona, ker je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika po pogodbi o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tožena stranka je spoštovala tudi določilo 3. odstavka 88. člena ZDR, saj je preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Ker so organizacijske spremembe nastopile s sprejetjem Akta o sistemizaciji dne 3. 9. 2009 in sklepa upravnega odbora dne 14. 9. 2009, je dne 25. 9. 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi pravočasna, saj je podana znotraj šestmesečnega roka od nastanka utemeljenega razloga, kot to zahteva 6. odstavek 88. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena še dodaja: Tožeča stranka v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo takratnega direktorja tožene stranke K.G. in prič, predlaganih s tožnikove strani in ker tožena stranka ni predložila vseh listin, ki jih je sodišče zahtevalo, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je posledično pripeljalo do napačne uporabe materialnega prava. Sodišče skladno z 2. odstavkom 213. člena ZPP odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Zavrnitev dokaznih predlogov ima lahko za posledico nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja, če se ne izvedejo dokazi glede vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev, vendar pa v obravnavani zadevi ta pritožbeni razlog ni podan, saj je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno z izvedenimi dokazi, zato ostali predlagani dokazi niso bili potrebni. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v spisu (Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji z dne 3. 9. 2009 – priloga B3, čistopisa tega in sklepa upravnega odbora z dne 1. 9. 2009 – priloga B4) ugotovilo, da je bil Sektor Z. ukinjen, v Enoti O., v Oddelku V. pa je bil na novo ustanovljen center za upravljanje omrežij, kjer pa ni bilo sistemiziranega delovnega mesta „strokovnjak“. Na podlagi še ostalih izvedenih dokazov pa je ugotovilo, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do reorganizacije in da potrebe po tožnikovem delu po pogodbi o zaposlitvi po tej ni bilo več. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za tožnika ni imela na razpolago drugega ustreznega dela, saj je A.K. s toženo stranko sklenil delovno razmerje za določen čas, za tožnika pa je ustrezno delo delo za nedoločen čas, medtem ko N.N. sodeluje s toženo stranko kot samostojni podjetnik in ne gre za pogodbo o zaposlitvi. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, po stališču sodne prakse delodajalcu ni potrebno dokazovati in opravičevati smotrnosti oziroma potrebnosti organizacijskih in drugih poslovnih odločitev, zato je stvar tožene stranke, če se je odločila za tovrstno sodelovanje z N.N. in T.P., za katerega tožnik sam navaja, da pri toženi stranki ni zaposlen. Tako je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo ter utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti.

Ker je pritožba tožeče stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k pravilni odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).