Jedro

Pravila ZPP o krajevni pristojnosti niso absolutna in imajo izjeme. Ena izmed njih je predvidena v četrtem odstavku 105.a člena ZS, po katerem se je pristojnost za sojenje v pravdnih zadevah, razen za zadeve v katerih zakon določa izključno krajevno pristojnost z Okrajnega sodišča v Šentjurju, prenesla na Okrajno sodišče v Celju.

Toženka je ob vročitvi tožbe prejela poziv za odgovor na tožbo, izdan s strani pristojnega sodišča in z jasnim opozorilom oziroma jasnimi navodili, v katerem roku in na katero sodišče mora biti vložen odgovor na tožbo. Tako natančno vsebino poziva predpisuje spremenjenim drugi odstavek 277. člena ZPP, ki določa, da mora poziv – poleg opozorila glede izdaje zamudne sodbe – vsebovati tudi naziv in naslov sodišča, pri katerem je treba vložiti pisni odgovor na tožbo. Toženka se ne more uspešno sklicevati na očitno pomoto, saj v konkretnem primeru pooblaščenka od stranke – izročitve poziva, ki je vseboval natančna navodila, niti ni zahtevala. Gre za takšno ravnanje pooblaščenke, ki ne ustreza standardu profesionalne skrbnosti, ki se zahteva od odvetnika (skrbnost dobrega strokovnjaka).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) plačati znesek 6.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov uporabnine, kot so navedeni v tej točki izreka, dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora v 15 dneh tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 232,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih zahtevanih 1.800,00 EUR in obrestni zahtevek od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska uporabnine od navedenega zneska do plačila, kot so navedeni v tej točki izreka, pa je zavrnilo (III. točka izreka), ker utemeljenost zahtevka v tem delu ni izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi.

2. Odločitev v I. in II. točki izreka je sprejelo po ugotovitvi, da je tožena stranka odgovor na tožbo vložila prepozno in ga zato ni upoštevalo, ter da so izpolnjeni tudi ostali zakonski pogoji iz prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) za izdajo zamudne sodbe, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Zoper navedeno zamudno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženka iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in zmotne uporabe določil Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS). Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi stroške pritožbe. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju.

4. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Prvi odstavek 318. člena ZPP določa, da v primeru, če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona (t. j. v roku 30 dni) ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni taksativno določeni pogoji iz 318. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka v roku iz 277. člena ZPP ni odgovorila na tožbo. V razlogih zamudne sodbe je povzelo, da je bila na podlagi odredbe Su 15/2018 z dne 28. 9. 2018 pristojnost za sojenje v tej zadevi prenesena na Okrajno sodišče v Celju. Sodišče prve stopnje (Okrajno sodišče v Celju) je tožbo s prilogami in s pozivom na vložitev odgovora na Okrajno sodišče v Celju ter s pozivom iz drugega in tretjega odstavka 278. člena ZPP vročilo toženki 14. 9. 2020. 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev odgovora na tožbo se je iztekel 14. 10. 2020. Navedenega dne je toženka po pooblaščenki priporočeno po pošti vložila odgovor na tožbo pri Okrajnem sodišču v Šentjurju (torej nepristojnem sodišču), ki pa je na pristojno sodišče prispel 15. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da okoliščina, da ima stranka pravno kvalificiranega pooblaščenca, izključuje možnost sklicevanja na nevednost, prav tako pa ne gre za očitno pomoto, če vložnik, ki ga zastopa pooblaščeni odvetnik, vlogo, ki ni tožba, tudi napačno naslovi in ne le vloži pri napačnem sodišču. Ker je bila toženka – zastopana po pooblaščeni odvetnici – izrecno poučena, da mora odgovor na tožbo vložiti na Okrajno sodišče v Celju, ni izpolnjena izjema (t. j. očitna pomota), po kateri bi se odgovor na tožbo štel za pravočasnega. Ker je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je bila toženki tožba pravilno vročena in ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, ter da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz v tožbi navedenih dejstev, ki niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali s splošno znanimi dejstvi – je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo.

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji, ki so predpisani za izdajo zamudne sodbe po prvem odstavku 318. člena ZPP.

9. Pritožbeno ni sporno, da se je rok za vložitev odgovora na tožbo iztekel 14. 10. 2020. Odgovor na tožbo je nepristojno sodišče poslalo pristojnemu sodišču s priporočeno pošto, kar je razvidno iz sprejemnega dopisa na list. št. 18, dne 15. 10. 2020. Pravilen je zato zaključek, da je odgovor na tožbo na pristojno sodišče prispel po izteku zakonsko določenega roka za vložitev odgovora na tožbo. Pritožba se v tem delu neutemeljeno sklicuje na kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz izpodbijane sodbe naj ne bi izhajalo, kdaj je na Okrajno sodišče v Šentjurju dejansko prispel odgovor na tožbo, oziroma, da je sodišče ugotovilo le, da je pri pristojnem sodišču prve stopnje odgovor prispel 15. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je v tem pogledu ustrezno obrazložilo, da je toženka odgovor na tožbo vložila s priporočeno pošiljko na Okrajno sodišče v Šentjurju 14. 10. 2020. V takem primeru se po drugem odstavku 112. člena ZPP šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Jasno je, da je odgovor na tožbo na nepristojno sodišče dejansko sicer prispel 15. 10. 2020. Predmetna sodba zaradi tega v odločilnih dejstvih ni neobrazložena.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je po ZPP (toženka zatrjuje posebnost prenosa pristojnosti po 105.a členu ZS in v vezi s tem napačno uporabo določbe 112. člena ZPP) v primeru prenesene pristojnosti potrebno še vedno šteti, da je odgovor na tožbo vložen pravočasno, če je vložen pri sodišču, ki je stvarno in splošno krajevno pristojno po določilih ZPP. Pravila ZPP o krajevni pristojnosti (razen, ko gre za izključno krajevno pristojnost) niso absolutna in imajo izjeme. Ena izmed njih je predvidena v četrtem odstavku 105.a člena ZS, po katerem lahko predsednik okrožnega sodišča prenese pristojnost za sojenje v določenem številu zadev ali vrsti zadev med okrajnimi sodišči, ki so organizacijske enote tega okrožnega sodišča, kar sta Okrajno sodišče v Šentjurju in Okrajno sodišče v Celju. Takšen prenos pristojnosti se objavi v letnem razporedu sodišča, s katerega in na katerega se prenese pristojnost v določeni vrsti zadev. Iz objavljenega Letnega razporeda dela sodnic in sodnikov na okrožnem sodišču v Celju in njegovih organizacijskih enotah za leto 2020 št. Su 1/2020 z dne 13. 12. 2019 izhaja,1 da se pristojnost za sojenje v pravdnih zadevah, razen za zadeve v katerih zakon določa izključno krajevno pristojnost, na podlagi četrtega odstavka 105.a člena ZS z Okrajnega sodišča v Šentjurju prenese na Okrajno sodišče v Celju. V navedenem primeru tako ne gre za prenos pristojnosti iz razloga preobremenjenosti sodišča po prvem odstavku 105.a člena ZS, kot sicer navaja toženka.

11. Ker je bila v konkretnem primeru z Okrajnega sodišča v Šentjurju pristojnost za sojenje v pravdnih zadevah prenesena na Okrajno sodišče v Celju2 – razen v zadevah izključne pristojnosti, pri čemer toženka v pritožbi niti ne zatrjuje, da gre za zadevo v izključni pristojnosti Okrajnega sodišča v Šentjurju – je bilo Okrajno sodišče v Celju edino pristojno za sojenje v predmetni zadevi ne glede na določila ZPP o splošni krajevni pristojnosti in so njene pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

12. Toženka se v pritožbi nadalje sklicuje še na očitno pomoto. Trdi, da lahko do očitne pomote pride tudi v primerih, ko je vloga vložena in naslovljena na nepristojno sodišče, če so podane okoliščine, ki povzročijo pri vložniku očitno pomoto, saj bi v nasprotnem primeru takšno razzlogovanje ravnanja odvetnika pomenilo hudo kršitev pravice posamezne stranke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Tožba je bila naslovljena na Okrajno sodišče v Šentjurju in na njej je še dohodna štampiljka Okrajnega sodišča v Šentjurju, ki je glede na vrednost predmeta stvarno pristojno, krajevno pristojno pa glede na stalno prebivališče tožnika. Prav tako navaja, da ob podpisu pooblastila za zastopanje oziroma, ko je pooblaščenka toženke prejela tožbo s prilogami, stranka poziva sodišča pooblaščenki ni izročila, niti ga slednja ni zahtevala, saj je pooblaščenki vsebina poziva, kot jo predvideva 277. člen ZPP, poznana. Tudi sicer, v kolikor bi pooblaščenka takšen poziv prejela, slednji skupaj s tožbo ni tako jasen, da bi se lahko štelo, da je odvetnik neskrben. Okrajno sodišče v Šentjurju tudi ni izdalo sklepa o nepristojnosti in pooblaščenka kot odvetnica ob poznavanju določil ZPP ni mogla pomisliti na drugo pristojno sodišče. Pri tem citira odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 315/2015 z dne 1. 6. 2017. 13. Navedeno pravno naziranje toženke je zmotno. Toženka je ob vročitvi tožbe prejela poziv za odgovor na tožbo, izdan s strani pristojnega sodišča (t. j. Okrajno sodišče v Celju) in z jasnim opozorilom oziroma jasnimi navodili, v katerem roku in na katero sodišče mora biti vložen odgovor na tožbo (list. št. 17 spisa). Tako natančno vsebino poziva predpisuje spremenjenim drugi odstavek 277. člena ZPP, ki določa, da mora poziv – poleg opozorila glede izdaje zamudne sodbe – vsebovati tudi naziv in naslov sodišča, pri katerem je treba vložiti pisni odgovor na tožbo. V obravnavanem primeru je torej poziv vseboval vse potrebne podatke o pristojnem sodišču. 14. Toženka se ne more uspešno sklicevati na očitno pomoto, saj v konkretnem primeru pooblaščenka od stranke – kot izpostavlja že sama v pritožbi – izročitve poziva, ki je vseboval natančna navodila, niti ni zahtevala. Gre za takšno ravnanje pooblaščenke, ki ne ustreza standardu profesionalne skrbnosti, ki se zahteva od odvetnika (skrbnost dobrega strokovnjaka). Pravila stroke ji v danem primeru namreč nalagajo, da si priskrbi celotno vsebino sodne pošiljke, vključno s predmetnim pozivom.

15. Drži sicer, da je bila na tožbi sprejemna štampiljka Okrajnega sodišča v Šentjurju, vendar pa se pooblaščenka ne bi smela le golo zanesti na podatke v oziroma na tožbi in na sprejemno štampiljko, pač pa bi morala pri podaji odgovora na tožbo – glede na jasno določilo drugega odstavka 277. člena ZPP – upoštevati priloženi poziv sodišča. Ob tem sodišče druge stopnje še izpostavlja, da je iz tožbe razvidna tudi prečrtana opravilna številka zadeve P 27/2020, ki se je nanašala na Okrajno sodišče v Šentjurju, poleg nje pa je odtisnjena opravilna številka P 215/2020, ki se nanaša na pristojno Okrajno sodišče v Celju, zato bi se pri povprečno skrbnem odvetniku že na podlagi navedenega vzbudil razumen dvom o pristojnosti sodišča in si – v kolikor tega od stranke ni zahteval že prej – pridobil poziv sodišča in se prepričal, na katero sodišče mora vložiti odgovor na tožbo. Pričakovano ravnanje pooblaščenke pri opravljanju svoje (t. j. odvetniške) dejavnosti je v danem primeru bilo, da si pridobi in prebere poziv sodišča ter nato ravna v skladu z njim, zato je napaka pri vložitvi odgovora na tožbo posledica njene premajhne skrbnosti, posledično pa – kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje – njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot očitno pomoto.

16. Neutemeljeno je sklicevanje toženke na odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 315/2015 z dne 1. 6. 2017. Dejansko stanje v predmetni zadevi je bilo bistveno drugačno od obravnavane zadeve,3 predvsem pa je bila zadevna odločitev sprejeta pred novelo ZPP-E in drugi odstavek 277. člena ZPP še ni predpisoval natančne vsebine poziva, torej naziva in naslova sodišča, pri katerem je treba vložiti pisni odgovor na tožbo. Zaradi spremenjenega zakonskega določila je skrbnost odvetnika (pri podaji odgovora na tožbo) dodatno postrožena, saj mora odvetnik kot pravno kvalificirana oseba (procesno) pravo poznati in vedeti, da v kolikor ravna v nasprotju s pozivom in navodili sodišča, trpi škodljive posledice svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo deseti odstavek 112. člena ZPP in ugotovilo, da odgovor na tožbo ni bil vložen pravočasno.

17. Toženka tudi ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Uveljavljanje pravic in možnost obravnave pred sodiščem ji je bilo v celoti omogočeno. Prav tako na pravilnost izdane zamudne sodbe ne vpliva, da Okrajno sodišče v Šentjurju ni izdalo in ni vročilo sklepa o nepristojnosti, saj gre v predmetni zadevi – kot že obrazloženo – za prenos pristojnosti po četrtem odstavku 105.a člena ZS, kjer se takšen sklep ne izdaja oziroma sodišče niti nima pravne podlage za izdajo tovrstnega sklepa, temveč se prenos pristojnosti zgolj objavi v letnem razporedu sodišča. 18. Po tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, je upoštevaje v tožbi zatrjevana dejstva materialnopravno pravilno zaključilo, da tožnik utemeljeno vtožuje uporabnino zaradi uporabe njegovega solastnega dela nepremičnine na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov uporabnin. Pravilno je zaključilo, da je po 190. členu OZ utemeljen tudi njegov tožbeni zahtevek glede vračila prejetih subvencij iz naslova ukrepov kmetijske politike. Pravilna – glede na določili 190. člena OZ in 96. člena Stvarnopravnega zakonika – pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožniku povrniti kupnino od prodane polovice ovac in povrniti vrednost plodov (vrednost jagnjet od polovice skupnih ovac, ki so se skotile v letu 2020).

19. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na temelju 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo še, da krije stroške pritožbe sama.

1 Ki je bil objavljen tudi na spletni strani obeh okrajnih sodišč. 2 Skladno z Odredbo Su 15/2018 z dne 28. 9. 2018, ki pa se torej javno ne objavi, niti se posebej ne vroča strankam postopka. 3 V predmetni zadevi se je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo kot stvarno nepristojno, sklepa o nepristojnosti tožencu ni vročalo, prav tako pa ni bilo drugih okoliščin (razen poziva sodišča), ki bi kazale na pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani.