Jedro

Stališče Ustavnega sodišča, ki „zgolj“ ugotavlja neskladnost odlokov o razlastitvi javnega dobra z URS in jih ne razveljavlja, ne pomeni, da je lastnik zemljišča že kar izgubil lastninsko pravico in njeno sodno varstvo, kljub ugotovitvi, da bi lahko razveljavitev z ustavo neskladnih odlokov povzročilo še bolj protiustavno stanje od dejanske razlastitve. Celo nasprotno, iz razlogov odločb sodišča je jasno razvidno, da je treba odvzem lastninske pravice šele opraviti na enega od zakonsko predpisanih načinov (sporazum ali razlastitveni postopek). Čim je tako, pa do tedaj lastninska pravica z vsemi „živi“ brez omejitev, torej z vsemi upravičenji: ius utendi, fruendi et abutendi. Nasprotna razlaga bi odvzela težo, logiko in pomen omenjenim ustavnopravnim argumentom. Dopuščala bi protislovno razlago, da čeprav je treba lastninsko pravico šele prenesti na drugega titularja – razlastitvenega upravičenca, je kljub temu dolžan aktualni titular zaradi dejanskih okoliščin (sprejema neustavnega akta in posledičnega fizičnega posega v nepremičnino), ki ne predstavljajo pravne podlage za poseg v lastninska upravičenja, trpeti prikrajšanja pri njeni uporabi in uživanju oziroma protipravne posege v ti upravičenji.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba druge tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka).

Druga tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 612,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Druga tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 1.762,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko, zoper drugo toženo stranko pa je ugodilo tožbenemu zahtevku in ji naložilo, da je dolžna odstraniti asfalt in bankine z dela cestišča javne ceste v delu, ki glede na skico terenske meritve poteka po tožnikovem zemljišču, ter da mora vzpostaviti prejšnje stanje z zasutjem zemlje in posaditvijo trave. Ugotovilo je, da gre za Cesto A., ki je javno dobro v upravljanju druge tožene stranke - države, da pa ta cesta deloma poteka tudi po nepremičninah tožeče stranke, ustrezen razlastitveni postopek pa ni bil nikoli sprožen. Poudarilo je zato še, da je druga tožena stranka s tem, ko je sprejela uredbo o rekonstrukciji Vinske ceste, ki jo je sicer izvršila Republika Avstrija, ki to cesto v celoti vzdržuje, neutemeljeno posegla v lastninsko pravico.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi druge tožene stranke in je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poudarilo je, da se morajo lastninskopravna upravičenja umakniti uveljavitvi javne koristi, da bi ugoditev zahtevku pomenila poseg v substanco Vinske ceste in da tožeča stranka lahko zaradi „dejanske“ razlastitve zahteva ustrezno nadomestilo oziroma odškodnino. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-256/04, ki v tovrstnih primerih dejanskih razlastitev na podlagi predpisa ni razveljavila občinskega odloka o razlastitvi zemljišča za javno dobro brez opravljenega razlastitvenega postopka, temveč le ugotovila njeno neskladje z Ustavo, kot tudi na v skladu s to odločbo sprejeto odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010, ki povzema njene razloge v smeri, da bi razveljavitev tovrstnih odlokov pomenila še bolj protiustavno stanje, kot je podano v primerih dejanske razlastitve.

3. Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 45/2013 z dne 18. 4. 2013 odločilo o tožnikovem predlogu za dopustitev revizije in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali lahko lastnik nepremičnine, ki je uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo ceste, razlastitveni upravičenec pa ne zahteva uvedbe postopka razlastitve, za varstvo lastninske pravice uporabi klasične zahtevke za varstvo lastninske pravice po določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), v obravnavanem primeru negatornega.

4. Revizijo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje po 3. in 2. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da ji je onemogočeno sodno varstvo, katerega pa se ne sme odreči v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZPP. Tožeča stranka namreč nima možnosti uveljavljati sodno varstvo s klasičnimi stvarnopravnimi zahtevki kljub temu, da je drastično poseženo v njeno lastninsko pravico. Tudi nepravdni postopek za določitev odškodnine, ki ji jo tožena stranka ne želi izplačati, bi lahko sledil le prej izvedenemu postopku razlastitve. Tako tožena stranka s svojimi opustitvami onemogoča izpolnitev procesnih predpostavk, s katerimi bi tožeča stranka lahko prišla do pravnega varstva po določbah 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Druga tožena stranka namreč ni podala vloge za razlastitev v upravnem postopku po določbi prvega odstavka 95. člena imenovanega zakona. Zato posledično tožeča stranka ne more doseči upravičenja do odškodnine za razlaščeno nepremičnino po določbi 105. člena tega zakona. Zato je edina pravična rešitev, da se dejansko razlaščenemu lastniku v primerih, ko razlastitveni upravičenec ne izvede zakonitega razlastitvenega postopka ter nerazumno dolgo vzdržuje nezakonito stanje, prizna pravno varstvo s klasičnimi lastninskimi zahtevki, bodisi negatornimi bodisi reivindikacijskimi. V nasprotnem primeru se prizna vzdrževanje protipravnega stanja, lastniku nepremičnine pa onemogoča temeljno stvarnopravno varstvo. Sklicuje se tudi na 1. člen protokola o Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki v primerih nedopustne razlastitve ponuja lastniku možnost tako stvarnopravnih kot obligacijskopravnih zahtevkov. Sodišče druge stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na načelo sorazmernosti. Tega je namreč mogoče uporabiti le, če je konflikt dveh ali več pravic ali ravnanj pravno dovoljen ter je ena od teh močnejša in se mora umakniti drugi. V konkretnem primeru pa gre za nezakonito stanje, ki se s strani drugotožene stranke nezakonito vzdržuje praktično že od obstoja Vinske ceste ter bi načelo sorazmernosti s tem varovalo pravno nevrednoto. Prav tako je navedeno v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic, tako da test legitimnosti za doseganje ciljev, s katerim država dosega, da ima tožnik kot lastnik nepremičnin le golo lastninsko pravico, ne sme uživati pravnega varstva. Gre za čezmerni poseg države v zasebno lastnino v nasprotju z določbo 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki Slovenijo deklarira kot pravno državo. Tudi v okviru strogega testa sorazmernosti ne gre za primeren poseg, saj se nedopustno posega v varstvo lastninske pravice tožeče stranke, ko drugo pravno varstvo ni omogočeno, družbena korist pa ne odtehta teže prizadetosti posameznikove pravice. Odločitev nasprotuje sodbama vrhovnega sodišča - III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010 in II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010. V prvi odločbi je zavzeto stališče, da so podani elementi civilnega delikta s posledično škodo ter izničenjem vsebinske lastninske pravice, kadar na nepremičninah lastnika obstaja le gola lastninska pravica. V drugi odločbi je prav tako zavzeto stališče, da je razlastitev možna le po izvedbi postopka, v katerem je s pravnimi sredstvi preizkušen obstoj javne koristi za razlastitev. Sodišče druge stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Na načelo sorazmernosti - ker naj bi poseg na nepremičnini tožnika izkazoval javni interes za rekonstrukcijo javne ceste, se je namreč druga tožena stranka sklicevala zgolj pavšalno, in šele v pritožbi. Ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v postopku pred sodiščem druge stopnje ni podala substanciranih navedb z dokaznimi predlogi po 212. členu ZPP. Tako je sodišče druge stopnje uporabilo materialno pravo na neobstoječo podlago, ki predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novoto po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP. Predlaga, naj se reviziji ugodi in drugostopna sodba spremeni tako, da se pritožba druge tožene stranke zoper sodbo prvostopnega sodišča v celoti zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, drugi toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih in revizijskih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

5. Revizija je bila vročena toženima strankama, ki pa na revizijo nista odgovorili.

6. Revizija je utemeljena.

7. V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo revizijsko sodišče le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, v primeru dopuščene revizije pa le v tistem delu oziroma tistih pravnih vprašanj, v zvezi s katerimi je bila revizija dopuščena. Revizijsko sodišče tako ne more preizkušati revizijskih navedb, ki se nanašajo na očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj je bila revizija dopuščena le glede že zgoraj omenjenih pravnih vprašanj. Zato se revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati s procesnimi očitki, ki jih revident ugotavlja v smeri kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom, 212. členom in 337. členom ZPP.

8. Pravno odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč so naslednje: Vinska cesta, ki poteka tudi po predmetnih parcelah tožeče stranke, je v zemljiški knjigi vknjižena kot javno dobro in je v lasti oziroma upravljanju države, razen seveda tam, ko poteka po parcelah tožeče stranke. V konkretnem primeru sicer cesto vzdržuje Republika Avstrija. Vlada RS pa je sprejela Uredbo, katera v 3. členu določa rekonstrukcijo Vinske ceste, kakor tudi v 4. členu določa njen obseg, iz katerega je razvidno, da zajema tudi del tožnikovih parcel. 9. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila v konkretnem primeru izvedena dejanska razlastitev in posledično izvotlena lastninska pravica tožeče stranke, ko se je asfaltirala in so se položile bankine tudi na tistem delu omenjene javne ceste, ki poteka po zemljiščih tožeče stranke, ne da bi se predhodno izvedel ustrezen razlastitveni postopek oziroma sklenil predvideni sporazum s tožečo stranko o plačilu odškodnine oziroma nadomestila. Gre za protipraven poseg v lastninsko pravico tožeče stranke, saj sporni poseg ne temelji na predhodno izvedenih postopkih oziroma sklenjenem sporazumu, kot to zahtevajo ustavnopravne in zakonske določbe (69. člen URS, 92. do 114. člen ZUreP-1, 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah; v nadaljevanju: ZJC-B). 99. člena SPZ, ki vsakomur zagotavljajo varstvo lastninske pravice oziroma zaščito pred vznemirjanjem, zato ni mogoče zaobiti.

10. S takšnim pravnim stališčem sicer soglaša tudi sodišče druge stopnje, se pa sklicuje na (strogi) test sorazmernosti in ocenjuje, da je v konkretnem primeru poseg v lastninsko pravico tožeče stranke neizogibno potreben zaradi varstva javne koristi. Poudarja, da predstavlja sporni poseg poseg v substanco Vinske ceste, brez katerega bi bila prizadeta povezovalna funkcija v prostoru, ki jo zahteva splošna družbena korist, zahteva iz uveljavljanega sodnega varstva pa po drugi strani predstavlja poseg v njeno substanco tako, da bi bila s tem prizadeta omenjena povezovalna funkcija. Pomen varovalne dobrine - varstva javne koristi je zato sorazmeren s težo posega v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine. Vendar pa takšno tehtanje dveh pravnih dobrin, ki predstavlja nosilni pravni argument izpodbijane sodbe, v konkretnem primeru ni primerno. Omenjena pravna ureditev namreč natančno določa načine in postopke, na podlagi katerih je mogoče izjemoma poseči v z URS varovano lastninsko pravico z njenim odvzemom oziroma izvotlitvijo ali zgolj z omejitvijo. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, razveljavilo tedaj veljavni 85. člen ZJC, ki je določal, da se zemljišče, ki je bilo do uveljavitve tega zakona uporabljeno za gradnjo ali rekonstrukcijo javne ceste, pa ni bilo vpisano v zemljiško knjigo kot družbena lastnina, vpiše v zemljiško knjigo kot javno dobro po skrajšanem postopku brez zemljiškoknjižne listine ne glede na svojo vrednost. Nadalje je sprejelo stališče, da upoštevaje določbo 69. člena URS zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov. Posledično je bila nato sprejeta zgoraj omenjena zakonska ureditev. Že pred to odločbo in tudi po njej je Ustavno sodišče odločalo o protiustavnosti in nezakonitosti podzakonskih predpisov, s katerimi so posamezne občine kategorizirale javne ceste, ne da bi pred tem sklenile pravne posle za pridobitev zemljišč oziroma izvedle razlastitvene postopke. Ugotovilo je neskladje z ustavo aktov, na podlagi katerih država ali lokalna skupnost brez predhodno izvedenih razlastitvenih postopkov posega v lastninsko pravico državljanov; ni sicer razveljavilo takšnih aktov, vendar pa je določilo način izvršitve svoje odločbe oziroma še več – odpravo neskladja na drug način in sicer - ali na podlagi sklenitve ustreznega sporazuma oz. pravnega posla med razlastitvenim zavezancem in razlastitvenim upravičencem ali z izvedbo ustreznega razlastitvenega postopka, oziroma celo na podlagi izvedbe postopka za ukinitev javne ceste, torej vsekakor potrdilo nadaljnji obstoj lastninske pravice z vsemi njenimi atributi ter zgolj možnost, da bo ta v prihodnosti prenehala na predpisan način.(1) Niti Ustavno sodišče niti Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 59/2010 z dne 7.9.2010, na katero se prav tako sklicuje sodišče druge stopnje, pa nista izključili kakšnega sodnega varstva v tovrstnih primerih – niti odškodninskega in seveda še toliko bolj ne stvarnopravnega varstva, ki je primarnejše. Vrhovno sodišče je v omenjeni odločbi poudarilo, da možnosti tožene stranke, da v razlastitvenem postopku sanira posledice nedopustnega ravnanja, v skladu s prepovedjo zlorabe pravic ni mogoče uporabiti oz. zlorabiti tako, da bi bila z neuporabo določbe 19. člena ZJC-B oškodovanemu razlaščencu zaprta pot do odškodnine oziroma do posega v njegovo lastninsko pravico; takšna razlaga bi bila tudi v nasprotju z določbo 23. člena URS (zagotavljanja pravice do sodnega varstva). Domet te sodne odločbe pa je, da je dopustila prisojo odškodnine zaradi obstoja civilnega delikta, ker predhodno zaradi razlogov na strani razlastitvenega upravičenca, ki je s protiustavnim odlokom povzročila protipravno stanje, ni bil niti izpeljan razlastitveni postopek, ki predstavlja procesno predpostavko za uveljavitev pravice do razlastitvene odškodnine v nepravdnem postopku po prvem odstavku 103. člena ZUreP-1, in ki bi takšno protipravno stanje odpravil, ni pa se glede na vsebino in obseg problematike v tistem postopku ukvarjala z vprašanjem ali je lahko zaradi možnosti poplačila prizadetega razlastitvenega zavezanca lahko izključeno stvarnopravno varstvo v takšnih primerih. Stališče Ustavnega sodišča, ki „zgolj“ ugotavlja neskladnost odlokov o razlastitvi javnega dobra z URS in jih ne razveljavlja, podobno ne pomeni, da je lastnik zemljišča že kar izgubil lastninsko pravico in njeno sodno varstvo, kljub ugotovitvi, da bi lahko razveljavitev z ustavo neskladnih odlokov povzročilo še bolj protiustavno stanje od dejanske razlastitve. Celo nasprotno, iz razlogov cit. odločb sodišča je jasno razvidno, da je treba odvzem lastninske pravice šele opraviti na enega od zakonsko predpisanih načinov (sporazum ali razlastitveni postopek). Čim je tako, pa do tedaj lastninska pravica z vsemi „živi“ brez omejitev, torej z vsemi upravičenji: ius utendi, fruendi et abutendi. Nasprotna razlaga bi odvzela težo, logiko in pomen omenjenim ustavnopravnim argumentom. Dopuščala bi protislovno razlago, da čeprav je treba lastninsko pravico šele prenesti na drugega titularja – razlastitvenega upravičenca, je kljub temu dolžan aktualni titular zaradi dejanskih okoliščin (sprejema neustavnega akta in posledičnega fizičnega posega v nepremičnino), ki ne predstavljajo pravne podlage za poseg v lastninska upravičenja, trpeti prikrajšanja pri njeni uporabi in uživanju oziroma protipravne posege v ti upravičenji.

11. Ob povedanem torej ni mogoče kategorično izključiti stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku. Zanj so podani vsi elementi iz 99. člena SPZ: lastninska pravica tožeče stranke, sam poseg in protipravnost takšnega posega, ker ni bilo sklenjenega ustreznega pravnega posla med pravdnima strankama oziroma opravljenega razlastitvenega postopka, ki bi šele odvzel lahko lastninsko pravico tožeči stranki. Test sorazmernosti, opravljen v obsegu in na način, kot ga Ustavno sodišče sicer uporablja, ko gre za presojo skladnosti zakonskih in podzakonskih predpisov z ustavo, je sodišče druge stopnje nepravilno rešilo v škodo ustavno pravno varovane lastninske pravice in njenega sodnega varstva. S takšno – izpodbijano odločitvijo je v primeru, ko druga tožena stranka kot ekskluzivna predlagateljica niti ni predlagala razlastitvenega postopka in s tem onemogočila prehod lastninske pravice na razlastitvenega upravičenca oziroma kar sama omogočila nadaljnje trajanje obstoječega lastninskopravnega stanja, arbitrarno zaobidena ne le že zgoraj obrazložena ureditev razlastitve zaradi javne koristi, temveč je tudi prejudicirano in dokončno izključeno oziroma izničeno stvarnopravno varstvo, kar posledično pomeni popolno izvotlitev (negacijo) lastninske pravice na račun deklarirane javne koristi. Ne gre za ustavnopravno dopustno določitev načina izvrševanja lastninske pravice v „prehodnem obdobju“, ko še ni dejanska razlastitev pravno formalizirana oziroma zakonsko konvalidirana, kot bi bilo mogoče razumeti razloge sodišča druge stopnje, temveč za nedopusten poseg vanjo. Lastniku na ta način ne ostane niti gola pravica (nuda proprietas),(2) saj mu je že na abstraktni ravni odvzeto sodno - stvarnopravno varstvo, ki predstavlja tej pravici imanenten varovalni instrument. Lastninski pravici je s tem posledično odvzeta njena abstraktna konstitutivna vsebina – izključujočnost. Tako je celo a priori onemogočeno enakopravno in sorazmerno tehtanje dveh pravic oziroma pravnih vrednost, saj je lastninska pravica že v temelju erodirana. Tožena stranka bi lahko dosegla razlastitev na pravno pravilen način in šele nato posegla oziroma omogočila fizične posege v sporne dele zemljišč tožeče stranke. Njeno sicer arbitrarno ravnanje tako tudi ne predstavlja nujnega in primernega ukrepanja za dosego sicer upravičenih ciljev (sorazmernost v širšem pomenu). V takšnih primerih mora torej tudi test sorazmernosti pokazati rezultanto v smer varovanja še obstoječe lastninske pravice, tudi neupoštevaje situacijo, ki bo (bi) nato v realnem svetu lahko le začasno nastala na podlagi vrnitve v prejšnje stanje. Vse do sedaj povedano pa pomeni poseg v načela: pravne države (2.člen URS), enakosti pred zakonom (14. člen URS) ter enakega varstva pravic v sodnih postopkih (22. člen URS), in lastninsko pravico (33. člen URS), kot tudi kršitev 1. člena Protokola o Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki varuje posameznikovo premoženje.

12. Materialno pravo je bilo torej v zvezi z dopuščenim vprašanjem zmotno uporabljeno. Zato je moralo revizijsko sodišče reviziji ugoditi tako, da je spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je na podlagi spremenjene drugostopne sodbe zavrnjena pritožba druge tožene stranke v izpodbijanem delu ter potrjena v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Ker je revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje, je moralo odločati o stroških pritožbenega in revizijskega postopka. Glede na uspeh z revizijo tako tožeči stranki pripadajo tudi stroški v zvezi s pritožbenim postopkom (odgovor na pritožbo) ter revizijski stroški (stroški v zvezi z revizijo). Tožeči stranki so v skladu z Odvetniško tarifo in Taksno tarifo priznani naslednji stroški: 612,00 EUR v zvezi z odgovorom na pritožbo in 1.762,00 EUR v zvezi z revizijo. Natančnejša specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnikov tožeče stranke.

Op. št. (1): Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-87/91 z dne 28. 1. 1993 (Ur. l. RS, št. 8/93 in OdlUS II, 10) odločilo, da podzakonski akt o razglasitvi javne ceste ne more imeti razlastitvenega učinka za zemljišča, na katerih je ta cesta, ker je to v neskladju s 33. členom Ustave. V odločbi U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004 (Ur. l. RS št. 62/04 in OdlUs XIII, 36) pa je presodilo, da občina po ugotovitvi, da je posamezna javna cesta grajena na zemljišču, ki je v zasebni lasti, zgolj zaradi tega ne sme opustiti njene kategorizacije, ker je dolžna spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest. V primeru, da cesta izpolnjuje merila za kategorizacijo, pa je ne le dolžna cesto ustrezno kategorizirati, temveč tudi s pravnim poslom ali po zakonito izvedenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena. Tudi v odločbi U-I-256/04 z dne 27. 10. 2005, na katero se prav tako sklicuje sodišče druge stopnje, je naložilo občini, da bodisi s pobudnikom sklene pravni posel za pridobitev zemljišč oziroma v istem roku začne razlastitveni postopek ali pa celo v primeru ugotovitve, da cesta ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo, v skladu z ZJC izpelje postopek za ukinitev javne ceste.

Op. št. (2): O tem tudi Ustavno sodišče v cit. odločbi U-I-224/00.