Jedro

Ob že ugotovljenem javnem interesu, ki ga druga toženka s prostorsko ureditvijo na spornem območju, to je s potekom vinske ceste kot javnega dobra in načrtovano rekonstrukcijo ter kategorizacijo te ceste kot državne ceste, uresničuje, sodišče druge stopnje zato zaključuje, da se pravica tožeče stranke do zasebne lastnine iz 33. člena URS kot temeljna človekova pravica mora umakniti, ker bi bile z njenim neomejenim uresničevanjem ogrožene pravne dobrine, ki jih zahteva splošna družbena korist.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I., II. in IV. točki izreka, spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja: - odstranitev asfalta in bankine z dela cestišča javne ceste, v delu, v katerem je označen potek po zemljišču tožeče stranke po skici terenske meritve Geodetskega biroja IS s.p. z dne 26. 2. 2009 in kot je označen po tej terenski meritvi v naravi na parcelah tožeče stranke št. 229/2 k.o. C. (ID x), 259/5 k.o. C. (ID y) in 261/2 k.o. C. (ID z) in na tem delu zemljišča vzpostavitev prejšnjega stanja na ta način, da se zemljišče zasuje z zemljo in nanj posadi trava, v roku 15 dni, - da se tudi v bodoče prepove na tak ali podoben način vznemirjati tožečo stranko kot lastnika v mirni uporabi nepremičnin parc. št. 229/2 k.o. C. (ID x), 259/5 k.o. C. (ID x) in 261/2 k.o. C. (ID z) ter - povrnitev pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni, zavrne tudi v razmerju do druge tožene stranke, tožeči stranki pa naloži, da v roku 15 dni drugi toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 808,07 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopa v znesku 504,00 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje drugo toženo stranko Republiko Slovenijo (v nadaljevanju druga toženka) zavezalo, da v roku 15 dni odstrani asfalt in bankine s cestišča javne ceste ( sicer parc. št. 499/1 k.o. C. – vinska cesta) v delu, v katerem ta poteka po nepremičninah tožeče stranke parc. št. 229/2, 259/5 in 261/2, vse k.o. C. kot izhaja iz skice terenske meritve Geodetskega biroja IS s.p. z dne 26. 2. 2009 in je na tej osnovi označeno v naravi, ter na tem delu zemljišča vzpostavi prejšnje stanje tako, da ga zasuje z zemljo in nanj posadi travo (I. točka izreka). Drugi toženki je prepovedalo še, da v bodoče na tak ali podoben način vznemirja tožečo stranko v mirni uporabi njej lastnih nepremičnin (II. točka izreka) ter ji naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 1.162,50 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prvo toženko, OK, je zavrnilo (III. točka izreka), prvostopenjska odločitev v tem obsegu pa je že postala pravnomočna.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu se pravočasno pritožuje druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot že v postopku na prvi stopnji vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije, ki predstavlja bistvo njenih zatrjevanj. Sicer pritrjuje, da vinska cesta leži na obmejnem območju RS, ne strinja pa se s prvostopenjskimi zaključki, da gre iz tega razloga za prostorsko ureditev državnega pomena, sodišče prve stopnje pa tudi zmotno ugotavlja, da je bila vinska cesta opredeljena kot regionalna cesta III. reda s skrajšano oznako R3 in s tem kot državna cesta. Ob tem, ko sodišče prve stopnje ne pojasni, ali vinska cesta izpolnjuje pogoje za kategorizacijo kot regionalna cesta III. reda, pa druga toženka zatrjuje, da meril Uredbe za kategorizacijo javnih cest ta ne izpolnjuje, z vidika uporabe za RS pa predstavlja le dostop do zemljišč. Ker vinske ceste skladno z merili zgoraj navedene uredbe ni mogoče kategorizirati kot državne ceste, pasivna legitimacija druge toženke ni podana. Te pa po prepričanju pritožbe ni mogoče utemeljiti niti ob sklicevanju na Uredbo o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo vinske ceste L 613 v delu obmejnega območja Republike Slovenije v občini Kungota (v nadaljevanju Uredba), saj druga toženka na tej osnovi ni izvedla nobenih del. Uredba je zgolj podlaga, na kateri bi druga toženka, v kolikor bi bil izkazan državni interes, začela ustrezne postopke za odvzem lastninske pravice, zraven tega pa je bila sprejeta komaj leta 2007, medtem ko je bila rekonstrukcija in razširitev ceste opravljena že veliko prej. Podrejeno, v kolikor sodišče druge stopnje zgornjim izvajanjem ne bi sledilo, pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo sorazmernosti. Nesporno je, da po nepremičninah tožeče stranke poteka vinska cesta L 613, s sprejetjem Uredbe pa je izkazan javni interes za rekonstrukcijo in s tem pravna podlaga za poseg v lastninsko pravico. Vzpostavitev prejšnjega stanja je zato pretirana in v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za omejitev oziroma odvzem lastninske pravice tožeči stranki v javnem interesu in je do dejanske razlastitve že prišlo. Namen, ki ga tožeča stranka s predmetno tožbo zasleduje, bi bil dosežen tudi s posebnim nadomestilom, vzpostavitev prejšnjega stanja pa ni družbeno in ekonomsko opravičljiva, saj bi bilo z odstranitvijo dela vinske ceste poseženo v samo funkcijo te ceste na celotnem območju, ki služi po namenu tudi parcelam v okolici nepremičnin tožeče stranke. Glede na navedeno druga toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zgoraj povzeta pritožbena izvajanja v celoti prereka. Ker odločitev sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno in zakoniti, predlaga zavrnitev pritožbe ter v izpodbijanem obsodilnem delu potrditev prvostopenjske sodbe. Druga toženka namreč nedvomno v nasprotju s 15. členom Ustave RS (v nadaljevanju URS) neposredno posega v lastninsko pravico tožeče stranke kot eno temeljnih človekovih pravic, v katero se lahko posega samo v zvezi s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, saj ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Dejanski zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je vinska cesta skladno z Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest že kategorizirana kot regionalna cesta III. reda (R3), so sicer zmotni, vendar navedeno ni ovira za sklep, da ima prostorska ureditev za območje vinske ceste naravo prostorske ureditve državnega pomena. Ta zaključek o obstoju pasivne legitimacije druge toženke sicer narekuje, vendar pa, ker prav enake dejanske okoliščine, ki utemeljujejo zavezo tožene stranke za izpolnitev zahtevka iz tožbe, hkrati odražajo s prostorskim urejanjem zasledovano javno korist, ob uporabi načela sorazmernosti odločitve kot izhaja iz izpodbijane sodbe ne dovoljuje. Ob tehtanju ustavne pravice tožeče stranke do zasebne lastnine (33. člen URS), kljub dejstvu, da je druga toženka opustila zakonito ravnanje, potrebno za izpolnitev pogojev za dopustnost posega v tako varovano pravico, se namreč izkaže, da se mora interes tožeče stranke po neomejenem izvrševanju lastninske pravice umakniti, v kolikor to terjajo ukrepi druge toženke zaradi uveljavitve javnega interesa, ki se uresničuje s prometno (prostorsko) ureditvijo na spornem obmejnem območju. Ker bi v konfliktu pravno varovanih pravic in interesov, katerih sočasno celostno izvrševanje ni združljivo, realizacija tožbenega zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja na nepremičninah tožeče stranke ter prepoved nadaljnjega poseganja vanje predstavljala nesorazmeren poseg v javno korist, je sodišče druge stopnje pritožbi druge toženke sledilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, ter jo posledično zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov druge toženke, vključno s stroški predmetnega pritožbenega postopka.

6. V obravnavani zadevi je nesporno, da vinska cesta L 613, ki v naravi poteka po obmejnem območju med RS in Republiko Avstrijo in je v delu, v katerem poteka po ozemlju RS, odmerjena kot nepremičnina parc. št. 499/1 k.o. Ciringa ter v zemljiški knjigi vpisana kot javno dobro brez navedbe titularja, deloma poteka tudi po nepremičninah tožeče stranke (parc. št. 229/2, 259/5 in 261/2, vse k.o. Ciringa) v obsegu, razvidnem iz skice terenske meritve Geodetskega biroja IS s.p. (A7), in se po tej, ki je asfaltirana z urejenimi bankinami, odvija javni promet. Tožena stranka sicer upravičeno opozarja, da vinska cesta skladno z Uredbo o kategorizaciji javnih cest do sedaj ni bila kategorizirana kot regionalna cesta III. reda (v zapisniku ustne obravnave z dne 9. 9. 2009 v postopku evidentiranja urejene meje pri Geodetski upravi RS, Območni geodetski upravi Maribor (B5, B18), je sicer navedeno, da se parcela 499/1 k.o. C. vodi pri Okrajnem sodišču v Mariboru kot javno dobro ter je po državnem prostorskem načrtu kategorizirana kot državna cesta, vendar pa je zgoraj imenovani upravni organ v svojem dopisu z dne 25. 7. 2011 (B26), naslovljenem na Državno pravobranilstvo RS, Zunanji oddelek v Mariboru, pojasnil, da v zapisniku z dne 9. 9. 2009 podatek o tem, da je par. št. 499/1 k.o. C. kategorizirana kot državna cesta, ni pravilen, tudi iz Stališč do pripomb in predlogov z javne razgrnitve dopolnjenega osnutka Državnega prostorskega načrta za rekonstrukcijo vinske ceste L 613 v delu obmejnega območja RS v občini Kungota (B23) pa izhaja, da bo kategorizacija vinske ceste kot regionalne ceste III. reda opravljena šele po sprejemu Uredbe o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo vinske ceste L 613), vendar pa zmotno meni, da že zgolj okoliščina, da na tej podlagi ni kategorizirana kot državna cesta najnižje kategorije, izključuje sklep, da gre na spornem območju za prostorsko ureditev državnega pomena. V tej smeri, sploh ob tem, ko je vinska cesta, četudi je pravni temelj za pridobitev tega statusa ostal neraziskan,(1) vendar že opredeljena kot javno dobro,(2) je namreč utemeljeno sklepati že, če je sporna cesta vseskozi dejansko v njenem upravljanju, za tak zaključek pa po prepričanju naslovnega sodišča v postopku na prvi stopnji izvedeni dokazi nudijo zanesljivo oporo.

7. Ob tem, ko je tožena stranka sodelovala v postopku evidentiranja urejene meje med nepremičninami tožeče stranke parc. št. 229/2, 259/5 in 261/2 ter parc. št. 499/1, vse k.o. C. (prva toženka OK je glede na sprejeto Uredbo o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo vinske ceste L 613 Ministrstvu za okolje in prostor kot pristojnemu organu z dopisom z dne 27. 7. 2009 (B22) odtopila vabilo za ustno obravnavo, razpisano za 24. 8. 2009, na katero je predstavnica Direkcije RS za ceste pristopila in je bila zaradi vprašanja lastništva parc. št. 499/1 k.o. C. ponovno razpisana za 9. 9. 2009; te se Direkcija RS za ceste po pooblaščenki sicer ni udeležila, vendar pa v svojem dopisu z dne 12. 3. 2010 (B19) izrecno navaja, da je sodelovala v postopku urejanja meje, kjer se je z mejo, vzpostavljeno po podatkih zemljiškega katastra, strinjala), Direkcija RS za ceste pa je bila s sklepom Vlade RS št. 47803-837/2006/9 z dne 26. 10. 2006 tudi posebej zadolžena za rešitev premoženjsko pravnih razmerij z lastniki nepremičnin ter za zastopanje v upravnih zadevah na področju vinske ceste L 613 na obmejnem območju (pooblastilo v kopiji spisa Območne geodetske uprave Maribor v postopku evidentiranja urejena meje (C1), zapisnik o ustni obravnavi z dne 9. 9. 2009 - B5, B18), česar druga toženka niti ni prerekala, s sprejetjem Uredbe o rekonstrukciji vinske ceste L 613 pa so bile sporne nepremičnine zajete tudi v državni prostorski načrt (4. člen Uredbe), sodišče druge stopnje nima pomislekov o tem, da je sporno območje predmet državnega prostorskega urejanja. Glede na predhodno izražena Stališča do pripomb in predlogov z javne razgrnitve dopolnjenega osnutka Državnega prostorskega načrta za rekonstrukcijo vinske ceste L 613 v delu obmejnega območja RS v občini Kungota (B23), pa je izključen vsakršen dvom o tem, da druga toženka s prometno (prostorsko) ureditvijo na spornem območju uresničuje javni interes.

8. Iz zgoraj omenjenih Stališč namreč izhaja, da Vlada RS v svojem sklepu št. 35000-3/2007/5 z dne 12. 7. 2007 v zvezi z načrtovanjem prostorske ureditve vinske ceste L 613, ki poteka po obmejnem območju v delu, ki poteka po ozemlju RS, ugotavlja, da gre za prostorsko ureditev, ki ima zaradi javnega interesa naravo prostorske ureditev državnega pomena, ter da bo po sprejeti Uredbi o državnem prostorskem načrtu za njeno rekonstrukcijo na osnovi Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest kategorizirana kot regionalna cesta III. reda (R3), ki je namenjena povezovanju središč lokalnih skupnosti, za državo pomembnih turističnih in obmejnih območij ter mejnih prehodov z državnimi cestami iste ali višje kategorije. Element povezanosti Slovenije z mednarodnim prostorom je pri tem posebej poudarjen, usklajen razvoj prometnega režima na obmejnem območju pa bo ob oblikovanju čezmejnih regij s skupnimi razvojnimi programi pripomogel k večji konkurenčnosti v mednarodnem prostoru. Sprejem državnega prostorskega načrta je upravičen z namero ureditve in posodobitve turistične ceste na obmejnem območju, ki služi prometnemu povezovanju središč lokalnih skupnosti na obeh straneh državne meje. Vinska cesta L 613 predstavlja pomembno prometno povezavo, s katero bo po sprejetju Uredbe in izvedeni kategorizaciji, v delu, ki poteka po ozemlju RS, upravljala in jo vzdrževala prav druga toženka, še posebej pa je v izraženih stališčih izpostavljena tudi potreba po ureditvi pravno-premoženjskih relacij med lastniki zemljišč na območju trase te ceste ter drugo toženko RS, ki pa v obravnavanem primeru še ni bila realizirana.

9. Glede na navedeno izvajanja pritožbe, da vinska cesta z vidika uporabe za RS zagotavlja zgolj dostop do zemljišč, ne vzdržijo kritične presoje, saj zgoraj povzeto le še dodatno utrjuje prepričanje o prisotnosti državnega interesa za prostorsko urejanje na tem obmejnem območju, že ta pa zadošča za zaključek, da druga toženka posega v nepremičnine tožeče stranke. Ne oziraje na to, da je vinsko cesto, tudi na ozemlju RS, rekonstruirala in jo vzdržuje Republika Avstrija, druga toženka pa na podlagi sprejete Uredbe kakršnihkoli dejanskih posegov z namenom rekonstrukcije na vinski cesti še ni izvajala in ji tega tožeča stranka niti ne očita, velja namreč poudariti, da je pasivna legitimacija druge toženke utemeljena že s tem, ko glede na zavzeta Stališča ter sprejeto Uredbo, upoštevaje pri tem pomen za promet in povezovalno funkcijo, z že obstoječim prometnim režimom (in ukrepi za vzdrževanje) soglaša in ga s tem, ko (v sodelovanju z Republiko Avstrijo)(3) načrtuje rekonstrukcijo že obstoječe javne infrastrukture, tudi v bodoče dopušča oziroma podpira, kakor v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Ker se režim javnega dobra na nepremičnini parc. št. 499/1 k.o. C., po kateri nesporno poteka javni cestni promet v smislu določbe prvega odstavka 3. člena ZCes-1 (prej prvi odstavek 2. člena ZJC), v dejanskem pogledu razteza tudi na nepremičnine tožeče stranke, druga toženka s sprejetimi ukrepi, oziroma ker te odobrava, brez da bi s sklenitvijo pravnega posla z lastnikom ali z razlastitvijo za to zagotovila potrebno pravno podlago, v smislu prvega odstavka 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v lastninsko pravico tožeče stranke nedovoljeno posega.

10. Kakor druga toženka v svoji pritožbi, sicer podrejeno, povsem pravilno tudi sama izpostavlja, gre v obravnavani zadevi torej za situacijo, ko je do »dejanske razlastitve« že prišlo, z ozirom na to, da so njena pritožbena zatrjevanja o posegu v lastninsko pravico tožeče stranke v javnem interesu podprta že z ozirom na zgornjo utemeljitev o obstoju pasivne legitimacije, pa pritožba upravičeno zahteva presojo, ali je z izpodbijano sodbo naložena vzpostavitev prejšnjega stanja ter izrečena prepoved nadaljnjega vznemirjanja z vidika načela sorazmernosti družbeno in ekonomsko opravičljiva. Zaradi poteka javne ceste po zemljišču v zasebni lasti je namreč vzpostavljen konflikt med nosilcem javnega interesa, ki ga zastopa druga toženka kot država, ter nosilcem zasebnega interesa, pravno varstvo katerega s sklicevanjem na pravico do zasebne lastnine (33. člen URS) v predmetnem postopku uveljavlja tožeča stranka, ta pa terja presojo, ali se lastninsko pravna upravičenja tožeče stranke morejo umakniti zaradi uveljavitve javne koristi.

11. Načelo sorazmernosti (4)je splošno pravno načelo, ki kot del načela pravne države (2. člen URS) pomeni prepoved čezmernih posegov države v pravice posameznikov. Upravnim organom, sodiščem in tudi zakonodajalcu postavlja mejo pri posegih v človekove pravice in svoboščine, tako da je v te s splošnimi pravnimi predpisi, konkretnimi pravnimi akti in realnimi dejanji dopustno poseči le zaradi enako pomembnih interesov drugega posameznika, prav tako pa zaradi javnega interesa, z uresničevanjem katerega se posredno varujejo pravice drugih (drugi odstavek 14. člena in tretji odstavek 15. člena URS). Javni interes, ki opravičuje odvzem ali omejitev lastninske pravice, zahteva stvarno upravičen cilj ter pravno dopustna sredstva (test legitimnosti), ki morajo biti primerna, nujna in sorazmerna v ožjem pomenu besede (strogi test sorazmernosti), ta merila pa so po prepričanju sodišča druge stopnje izpolnjena tudi v zvezi s spornim posegom v lastninsko pravico tožeče stranke. O tem, da gradnja javne infrastrukture, med katero sodijo tudi javne ceste, zaradi zadovoljevanja javne koristi predstavlja ustavno legitimen cilj, je Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 že zavzelo stališče. Že upoštevaje naravne danosti primera pa je potrebno zaključiti, da se javni interes po prometnem (čezmejnem) povezovanju na lokalni ravni, vključenosti Slovenije v mednarodni prostor in na tej osnovi spodbujanje regionalnega razvoja ter konkurenčnosti s sklepanjem čezmejnih razvojnih programov lahko učinkovito uresničuje le z izgradnjo javne cestnoprometne povezave (merilo primernosti), pri čemer takšnega ukrepa, sploh ko v obravnavanem primeru del vinske ceste poteka po ozemlju Republike Avstrije, ni mogoče nadomestiti s kakšnim blažjim posegom (nujnost ukrepa - načelo najmilejšega, a še vedno učinkovitega sredstva). V okviru preizkusa (tehtanja), ali zasledovan cilj ne zahteva nesorazmerno velikih (prevelikih) bremen v primerjavi s koristjo, ki jo zagotavlja (sorazmernost v ožjem smislu, ki se osredotoča na razmerje med ciljem in sredstvom), pa je potrebno vzeti v ozir tudi stališča, ki sta jih v tej povezavi že zavzela Ustavno in Vrhovno sodišče RS.

12. Z odločbo U-I-224/00 je Ustavno sodišče razveljavilo oziroma sprejelo ustavoskladno razlago zakonskih določil,(5) ki so omogočala razlastitev zemljišča ne glede na to, ali je investitor gradnje ali rekonstrukcije javne ceste pridobil zemljišče s pravnim poslom oziroma predlagal razlastitveni postopek. Ob tem, ko je izhajalo iz stališča, da je gradnja ali rekonstrukcija javne ceste načeloma primer javne koristi, zaradi katere je razlastitev dopustna, pa je ob sklicevanju na tretji odstavek 15. člena URS (6) izpostavilo, da za primer razlastitve presojo o sorazmerju med težo posega v prizadete pravice na eni strani ter pomembnostjo s tem zavarovanih pravic in koristjo, ki je bila dosežena, na drugi strani, vsebuje že 69. člen URS. Ta zaradi zagotovitve javne koristi kljub ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice, ki jo zagotavlja 33. člen URS, sicer omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini, vendar je razlastitev v našem pravnem sistemu zaradi učinkovitega pravnega varstva prizadetih (7) urejena tako, da se lahko opravi le v postopku, v katerem se za konkretni primer ugotovi, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji zanjo. V zvezi s primeri, kjer je država oziroma občina že zaradi samega dejstva, da je bilo zemljišče uporabljeno za gradnjo ceste, zaradi vpisa javnega dobra pridobila lastninsko pravico na zemljišču, pa je zavzelo stališče, da zakonodajalec materialnopravna razmerja glede zemljišč, ki so bila že uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo, lahko uredi s posebno ureditvijo, ki navedeno okoliščino upošteva in hkrati zagotavlja ustavnopravno varstvo lastninske pravice, zakon (85. člen ZJC, 137. člen ZZK ter 25. člen ZTLR) (8) pa neposrednih razlastitvenih učinkov ne more imeti. Iz tega razloga tudi morebitnega razlastitvenega učinka podzakonskega predpisa (npr. akta o kategorizaciji javne ceste) ne more odpraviti.

13. Tej ustavni presoji je zakonodajalec sledil in opisani položaj uredil v prehodni določbi 19. člena ZJC-B (obstoječe javne ceste), ki še zmeraj veljavna določa, da se v primerih, kjer obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah v zasebni lasti, lastninska pravica lahko odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, za katerega se skladno z drugim odstavkom tega člena uporabljajo določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), v kolikor ni v 19. členu ZJC-B določeno drugače (drugačno ureditev predvideva tretji, četrti, peti in šesti odstavek 19. člena ZJC-B). Kot že zgoraj omenjeno, druga toženka kot razlastitvena upravičenka (1. odstavek 94. člena ZUreP-1) razlastitvenega postopka skladno z 19. členom ZJC-B, pri čemer velja poudariti, da skladno s 3. odstavkom tega člena ni vezana na rok iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1, v obravnavanem primeru ni predlagala. V primerih v zvezi z občinskimi odloki o kategorizaciji javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti, ki so glede položaja lastnika zemljišča v dejanskem pogledu povsem primerljivi z obravnavano zadevo, kjer druga toženka prometni režim kot velja za vinsko cesto, ki je že opredeljena kot javno dobro, v dejanskem oziru razteza tudi na nepremičnine tožeče stranke, ob tem, ko pa v lastninsko pravico posega z realnimi dejanji, pa nepremičnine tožeče stranke zajema tudi v državnem prostorskem načrtu, tako da je lastninska pravica tožeče stranke povsem izvotlena, je Ustavno sodišče v preteklem obdobju sprejelo že več vsebinsko enakih odločitev.(9) V teh je sicer ugotovilo neskladnost občinskih odlokov o kategorizaciji javnih cest s 69. členom ter 33. členom Ustave (ker s pobudnikom ni bil sklenjen pravni posel za pridobitev zemljišč in tudi postopek razlastitve ni bil izveden, je občinski odlok v neskladju z 69. členom URS, ker se s tem nedopustno posega v lastninsko pravico, pa tudi v neskladju s 33. členom URS), vendar ne gre prezreti, da se je kljub možnosti, da takšen predpis razveljavi in odpravi, zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo, da so predpisi, ki kategorizirajo zemljišča v zasebni lasti kot javno cesto, v neskladju z Ustavo, občinam pa naložilo, da ugotovljeno neskladje v roku šestih mesecev odpravijo tako, da sklenejo pravni posel za pridobitev zemljišča, oziroma začnejo postopek razlastitve ali pa v skladu z zakonom izpeljejo postopek za ukinitev javne poti. Glede na to, da je že Ustavno sodišče v svojih odločbah, kljub dejstvu, da je ugotovilo, da je občina opustila dolžno ravnanje, potrebno za izpolnitev pogojev za poseg v lastninsko pravico zaradi uveljavitve javnega interesa in enako kot v obravnavanem primeru dejansko posegla v lastninsko pravico ne glede na predhodno v razlastitvenem postopku ugotovljeno javno korist, zavzelo stališče, da občina kategorizacije ne sme opustiti, saj je dolžna spoštovati merila za kategorizacijo. Uporabo 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa, da Ustavno sodišče sprejme ugotovitveno odločbo, kadar je predpis protiustaven za to, ker določeno vprašanje ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve, pa tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010 razume kot očiten razmislek v smeri, da bi razveljavitev, ki je sicer nomotehnično mogoča, povzročila še bolj protiustavno stanje kot je podano v primerih t.i. dejanske razlastitve, kar v zadevi U-I-257/04 v 9. točki obrazložitve Ustavno sodišče tudi samo izrecno zapiše. 14. Glede na navedeno in ob že v 8. točki predmetne obrazložitve ugotovljenem javnem interesu, ki ga druga toženka s prostorsko ureditvijo na spornem območju, to je s potekom vinske ceste kot javnega dobra in načrtovano rekonstrukcijo ter kategorizacijo te ceste kot državne ceste, uresničuje, sodišče druge stopnje zato zaključuje, da se pravica tožeče stranke do zasebne lastnine iz 33. člena URS kot temeljna človekova pravica mora umakniti, ker bi bile z njenim neomejenim uresničevanjem ogrožene pravne dobrine, ki jih zahteva splošna družbena korist. Ob tem, ko so izhajajoč iz načela prevlade javnega interesa iz 7. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) državni organi pri prostorskem načrtovanju in urejanju stavbnih zemljišč (10) javni in zasebni interes dolžni skrbno uravnotežiti tako, da zasebni interes ne škoduje javnemu, ter upoštevaje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, skladno s tretjim odstavkom 19. člena ZJC-B podana že, če po tej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC oziroma sedaj prvem odstavku 3. člena ZCes-1,(11) se v obravnavanem primeru, ko je vinska cesta javno dobro, po kateri se nesporno odvija javni cestni promet v smislu zgoraj citiranega določila ZCes-1, zahteva tožeče stranke po neomejenem izvrševanju lastninske pravice mora umakniti, ker v koliziji z interesom druge toženke po zagotavljanju učinkovite prometne povezave med lokalnimi skupnosti na obeh straneh meje z namenom zagotavljana povezanosti Slovenije z mednarodnim prostorom, vzpodbujana regionalnega razvoja in razvoja turizma ter s tem povečevanja konkurenčnosti naše države v širšem prostoru, slednji uživa močnejše pravno varstvo. Še toliko bolj pa je tak zaključek utemeljen ob dejstvu, da sporna trasa vinske ceste vendar poteka neposredno po obmejnem območju, kjer je zaradi uresničevanja ozemeljske celovitosti države, kot jo določa 4. člena URS, javni (državni) interes še posebej izrazit, kot območje ob državni meji pa skladno z Zakonom o nadzoru državne meje (ZNDM-2) sporno območje predmet posebej normiranega nadzora države. Ker bi delna odstranitev trase vinske ceste (restitutio in integrum), v kolikor poteka po nepremičninah tožeče stranke, vključno s prepovedjo nadaljnjega poseganja vanje, predstavljala poseg v substanco vinske ceste tako, da bi bila s tem prizadeta povezovalna funkcija v prostoru, ki jo zahteva splošna družbena korist, je potrebno negatorni zahtevek tožeče stranke zavrniti, saj je poseg v njej lastne nepremičnine neizogibno potreben zaradi varstva javne koristi. Pomen tako varovane dobrine je zato sorazmeren s težo posega v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine (sorazmernost v ožjem smislu).

15. V obravnavani zadevi se ob tehtanju pravno zavarovanih interesov pri pravni presoji zaradi pomembnosti cilja, ki ga ravnanje druge toženke zasleduje, tehtnica sicer nagne v javno (njeno) korist, vendar pa velja še enkrat več opozoriti, da poseg v lastninsko pravico tožeče stranke, ki ga druga toženka utemeljuje s sklicevanjem na to družbeno korist, mora imeti pravno podlago v pravnem poslu za pridobitev spornih zemljišč ali v pravnomočni odločbi o razlastitvi. V povezavi s slednjo velja poudariti, da druga toženka kot razlastitvena upravičenka glede na pravno domnevo v tretjem odstavku 19. člena ZJC-B javni interes za razlastitev spornih nepremičnin izkazuje že zaradi dejstva, ker po teh poteka javna cesta, po kateri se odvija javni cestni promet v smislu določbe prvega odstavka 3. člena sedaj veljavnega ZCes-1. Kot druga toženka v pritožbi že sama ugotavlja, se namen, ki ga tožeča stranka želi realizirati s predmetno tožbo, lahko uresniči tudi s plačilom »posebnega nadomestila,« saj lahko dosedanji lastnik nepremičnin, vendar šele na podlagi pravnomočne razlastitvene odločbe, zahteva plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino (sedmi odstavek 19. člena ZJC-B, 106. člen ZUreP-1), takšno odmeno za odvzete nepremičnine pa lahko pravdni stranki dogovorita tudi na pravno-poslovni podlagi, vendar pa je razloge, da so premoženjsko pravna razmerja z lastnikom nepremičnin do sedaj ostala neurejena, iskati prav na njeni strani. Tožeča stranka že v tožbi zatrjuje, da dogovora o odkupu zemljišč s toženima strankama ni dosegla in je prav to povod za predmetno tožbo, nesporno pa je, da druga toženka, kljub dejstvu, da v nepremičnine tožeče stranke v dejanskem pogledu posega na način, da njemu lastniku ostaja zgolj gola lastninska pravica, postopka razlastitve do sedaj ni predlagala, tega pa tudi tožeča stranki kot nosilec zasebnega interesa ne more začeti in tudi nima prav nobenega pravnega sredstva, s katerim bi k temu pripravila drugo toženko. Nastop procesnih predpostavk, da tožeča stranka v predpisanem nepravdnem postopku (šesti odstavek 106. člena ZUreP-1) pride do odškodnine oziroma nadomestila, je torej v celoti v rokah druge toženke. V kolikor slednja premoženjske izravnave s tožečo stranko zaradi poseganja v njene nepremičnine ne bo uredila na sporazumni podlagi ali kot zahteva 69. člena URS proti nadomestilu v naravi ali plačilu odškodnine v pod pogoji, ki jih določa zakon (92. do 114. člen ZUreP-1, 19. člen ZJC-B - razlastitveni postopek), pa ni odveč dodati, da tožeči stranki zaradi izgube oziroma izničenja vsebine lastninske pravice na spornih nepremičninah ostane odprta možnost za uveljavitev odškodninskega zahtevka po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Vrhovno sodišče RS je v sodbi III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010 namreč zavzelo jasno stališče, da ima nedopustno in še več, kot izhaja že iz zgornje obrazložitve, protiustavno poseganje druge toženke v nepremičnine v zasebni lasti ter njena opustitev, da bi uporabila zakonsko možnost za odpravo te protiustavnosti, vse elemente civilnega delikta. V citirani odločbi pojasnjuje, da določba 19. člena ZJC-B predstavlja možnost za legalizacijo protiustavnega položaja, ki nastopi v posledici teka javne ceste po zasebnem zemljišču, v nasprotju z Ustavo in temeljnimi načeli obligacijskega prava pa je razlaga, po kateri bi država s svojo neaktivnostjo nesankcionirano vzdrževala protiustavno stanje. Ravnanje druge toženke, ki onemogoča izpolnitev procesnih predpostavk, da bi tožeča stranka sploh prišla do sodnega varstva (23. člen URS; zaprta pot do odškodnine ali nadomestila zaradi posega v lastninsko pravico, ki ga razlaščenec skladno s šestim odstavkom 106. člena ZUreP-1 uveljavlja v nepravdnem postopku), je zato po prepričanju Vrhovnega sodišča nedopustno ravnanje, ki utemeljuje njeno odgovornost po določbah o splošni odškodninski odgovornosti skladno z določili Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma Obligacijskega zakonika (OZ). Prav to pa tožeča stranka lahko uveljavlja neoziraje na izid predmetnega pravdnega postopka.

16. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker je tožeča stranka glede na odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka s svojim zahtevkom v celoti popadla, mora skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP drugi toženki povrniti njene pravdne stroške. Kot potrebne stroške po prvem odstavku 155. člena ZPP je sodišče druge stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP) drugi toženki skladno Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v zvezi s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra) priznalo: upoštevaje 2. člen ZPP priglašenih 409,00 EUR kot nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT ter 378,00 EUR kot nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, skupaj torej 787,00 EUR. K temu je potrebno prišteti še 21,07 EUR (48 km x 0,4389 EUR) kot strošek prevoza za ogled na kraju samem po tar. št. 6003 ZOdvT, tako da pravdni stroški druge toženke skupaj znašajo 808,07 EUR. Le-te ji v roku 15 dni mora povrniti tožeča stranka, po poteku teka roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

17. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje skladno s 5. točko 358. člena ZPP pritožbi druge toženke ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I., II. in IV. točki izreka, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, podrobneje razviden iz zgornjega izreka, tudi zoper drugo toženko v celoti zavrnilo, tožečo stranko pa zavezalo, da drugi toženki povrne njene pravdne stroške.

18. Ker je druga toženka s pritožbo uspela, ima skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP tudi pravico do povračila stroškov pritožbenega postopka. Kot potrebni strošek po prvem odstavku 155. člena ZPP ji je sodišče druge stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP) priznalo 504,00 EUR za sestavo pritožbe skladno s tar. št. 3210 ZOdvT v zvezi s 16. členom ZDPra. Ta znesek ji mora tožeča stranka poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko svoje stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, krije tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) :Iz izpiska iz zemljiške knjige v prilogi A2 izhaja zgolj, da je pri nepremičnini parc. št. 499/1 k.o. Ciringa javno dobro vknjiženo na pogladi 142. člena Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK) v zvezi s 247. členom ZZK-1, ki določa, da se zemljiškoknjižne parcele, ki so vpisane kot prekomejne parcele, po uradni dolžnosti prenesejo z vsemi obstoječimi vpisi v vložek tiste katastrske občine, v kateri ležijo, trditev o pravni podlagi za pridobitev statusa javnega dobra pa v predmetnem postopku nobena od pravdnih strank ni postavila (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP).

Op. št. (2) : Pridobitev statusa javnega dobra predpostavlja, da je prometna površina predhodno opredeljena kot javna cesta, ki ima status prometne površine splošnega pomena za promet in jo lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, skladno s pravili, ki urejajo (javne) ceste in pravili, ki urejajo varnost na njih oziroma pravili cestnega prometa (prvi odstavek 2. člena Zakona o javnih cestah – v nadaljevanju ZJC, sedaj prvi odstavek 3. člena Zakona o cestah – v nadaljevanju ZCes-1). Javne ceste se glede na pomen za promet in povezovalne funkcije v prostoru kategorizirajo kot državne ali občinske in so temu ustrezno v lasti države oziroma občine (3. člen ZJC, sedaj 39. člen ZCes-1). Status (grajenega) javnega dobra, ki je prav tako državnega ali lokalnega pomena, pa se lahko pridobi tudi na podlagi določil 21. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) oziroma prej veljavnega 5. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ). Grajeno javno dobro so namreč objekti javne infrastrukture (2, 2.1 in 2.2 točka 2. člena ZGO-1, 4. člen v zvezi s 3. členom ZSZ), med te pa sodijo tudi javne ceste. Javne ceste kot javno dobro niso v pravnem prometu (drugi odstavek 2. člena ZJC, drugi odstavek 3. člena ZCes-1, 22. člen ZGO-1, 4. člen ZSZ), vpis javnega dobra v zemljiško knjigo pa pomeni zgolj vpis (zaznambo) pravnega dejstva, ki je pomembno za pravni pomet (111. člen ZZK-1).

Op. št. (3) : Z ozirom na to, da vinska cesta poteka neposredno po državni meji, je druga toženka v Stališčih izrazila namero, da bo rekonstrukcijo te ceste izvedla v sodelovanju z Republiko Avstrijo v skladu z bilateralnim sporazumom obeh ministrstev za promet, tako da bo vsaka stran rekonstruirala svoj del ceste na svojem ozemlju.

op. št. (4) : Podrobneje o tem Marijan Pavčnik, Načelo sorazmernosti (teze za razpravo), Podjetje in delo, številka 7 z dne 10. 10. 2009, GV Založba, d.o.o., str. 1343 ter Verena Rošic-Feguš, Kriteriji načela sorazmernosti v ustavosodni presoji Ustavnega sodišča RS ter sodni praksi Sodišča EU, Podjetje in delo, številka 8 z dne 14. 12. 201, GV Založba, d.o.o., str. 1752. op. št. (5) : Razveljavitev 85. člena ZJC in 137. člena ZZK zaradi neskladja z Ustavo, drugi odstavek 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pa ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da se ne nanaša na urejanje javnopravnih razmerij, ki so urejena s predpisi o razlastitvi.

op. št. (6) : Tretji odstavek 15. člena URS: »Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.« op. št. (7) : Prizadeti ima zoper posamični akt, izdan v razlastitvenem postopku, pravico do pritožbe, sodnega varstva, in po izčrpanju teh pravnih sredstev tudi pravico do ustavne pritožbe.

op. št. (8) : 85. člen ZJC (vpis v zemljiško knjigo): »(1) Zemljišče, ki je bilo do uveljavitve tega zakona uporabljeno za gradnjo ali rekonstrukcijo javne ceste, pa ni bilo vpisano v zemljiško knjigo kot družbena lastnina, se vpiše v zemljiško knjigo kot javno dobro po skrajšanem postopku brez zemljiškoknjižne listine ne glede na svojo vrednost. (2) Prejšnji lastniki zemljišč iz prejšnjega odstavka tega člena, ki za svoje zemljišče še niso prejeli odškodnine, jo imajo pravico zahtevati v skladu z zakonom.« 137. člen ZZK: »Odpis zemljišč, ki so bila do uveljavitve tega zakona že uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo cest ali regulacijo vodnih tokov, se dovoli ne glede na vrednost zemljišča (129. in 130. člen).« Prvi in drugi odstavek 25. člena ZTLR (gradnja na tujem svetu): »(1) Če je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču, ali če tega ni vedel, pa se je lastnik temu takoj uprl, lahko lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj graditelj poruši gradbeni objekt in mu zemljišče vrne v prvotno stanje, ali naj mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča. (2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko sodišče odloči, da zgrajenega gradbenega objekta ni treba porušiti, če to glede na okoliščine primera, zlasti pa glede na vrednost objekta, premoženjske razmere lastnika zemljišča in graditelja ter glede na njuno obnašanje med gradnjo ne bi bilo družbeno opravičljivo.« op. št. (9) : Na primer odločba U-I-265/04 z dne 27. 10. 2005 in U-I-21/04 z dne 9. 6. 2005. op. št. (10) : Prostorska ureditev državnega pomena se sedaj uresničuje skladno z Zakonom o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP), ki je v veljavi od 28. 7. 2012. op. št. (11) : Prvi odstavek 3. člena ZCes-1: »Javne ceste so prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste in pravili cestnega prometa.«