Jedro

Za izrek inšpekcijskega ukrepa ima prvostopni organ podlago v 12. členu ZVPNPP in 32. členu ZIN, izrečen pa je na podlagi ugotovitve, da gre za agresivno poslovno prakso v skladu z 8. členom in 8. točko 10. člena ZVPNPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica tožeči stranki prepovedala uporabo agresivne poslovne prakse v odnosu do potrošnikov, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, katero uporablja s tem, ko z vsebino oglasnih sporočil, ki jih pošilja naslovljenim potrošnikom po pošti ter s celotno predstavitvijo nagradne igre, pri potrošnikih ustvarja lažen vtis, da so že dobili visoko denarna nagrado in nedopustno vpliva na potrošnikovo odločitev o nakupu izdelkov iz priloženega kataloga, takšna poslovna praksa pa lahko povzroči oškodovanje potrošnikov v višini njihovega naročila, saj v nasprotnem primeru odločitve o nakupu ne bi sprejeli (1. točka izreka). Rok za izvršitev odločbe je naslednji dan po vročitvi (2. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka izreka). Zavezanka mora tržno inšpektorico pisno obvestiti o izvršitvi te odločbe takoj naslednji dan po poteku roka za izvršitev (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tržna inšpektorica dne 17. 11. 2015 po uradni dolžnosti opravila inšpekcijski nadzor reklamnih sporočil, ki jih je tožeča stranka v obdobju od 1. 1. 2015 do 22. 9. 2015 pošiljala po pošti naslovljenim in nenaslovljenim potrošnikom. Inšpektorica v izpodbijani odločbi obširno in natančno navaja in povzema reklamna sporočila, ki so bila v več tisoč kosih poslana naslovnikom, to je naslovljenim in nenaslovljenim potrošnikom, natančneje 21 krat v obdobju od 9. 1. 2015 do 17. 9. 2015. O navedenem se je v postopku po svojem pooblaščencu izjavila tudi tožeča stranka.

3. Inšpektorica zaključuje, da je celotna predstavitev na oglasnih sporočilih, ki vključuje terminologijo, kot npr. „pomembno naznanilo“, „garancija za izplačilo“, „iskrene čestitke“, „uradna jubilejna nagrada“, itd. nedopustno vplivala ali bi utegnila vplivati oziroma bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelki, ki bi jih naročali po priloženih katalogih. Takšno ravnanje bi lahko povzročilo, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, torej o nakupu izdelkov, ki je sicer ne bi sprejel. Že sama obljuba nagrade v visokem denarnem znesku, bi lahko vplivala na odločitev potrošnikov, ki se v nasprotnem primeru ne bi odločili za nakup izdelkov pri zavezancu. Zavezanec je z navedeno vsebino oglasnih sporočil in tudi s terminologijo, ki jo uporablja, ustvaril ali bi utegnil ustvariti lažen vtis, da je prejemnik reklamnega sporočila – potrošnik obljubljeno visoko denarna nagrado že dobil, kar ni res, dejanje na podlagi katerega pa je mogoče zahtevati visoko denarno nagrado, pa izpostavlja potrošnika stroškom, ki vključujejo najmanj plačilo stroškov poštnine. Celotna prestavitev nagradne igre je v neskladju s pravili nagradne igre, ki so predstavljena v bistveno manj poudarjeni obliki, z manjšimi črkami, so pa tudi nejasna in celotna predstavitev napeljuje potrošnika v prepričanje, da bo zgolj z naročilom preko kataloga prejel visoko denarno nagrado. Potrošnik, ki se le zaradi obljubljene nagrade odloči za nakup izdelkov po priloženem katalogu, je lahko oškodovan tudi zaradi tega, ker se je za nakup odločil, ne zaradi kvalitete izdelkov, ampak zaradi obljubljene nagrade. Opravil je torej nepotreben nakup, za katerega se v nasprotnem primeru ne bi odločil. Za takšnega potrošnika vrednost njegovega nakupa predstavlja škodo, čeprav zavezanec po svojih lastnih navedbah prodaja kvalitetne izdelke. Stroške pa predstavlja že tudi samo plačilo poštnine.

4. Nedopustno vplivanje pomeni psihološko vplivanje na potrošnike, kar nedvomno izvaja zavezanec s celotno predstavitvijo nagradne igre, saj vpliva na njihovo ekonomsko obnašanje. Glede navedb zavezanca, ki se sklicuje na evropsko direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, pa prvostopni organ navaja, da to ne pomeni, da je samo našteta poslovna praksa zavajajoča in agresivna, saj so podjetja zelo inovativna pri uporabi nepoštene poslovne prakse in jo vedno znova spreminjajo. Zato mora pristojni upravni organ vedno znova preverjati in ukrepati zoper njo. Inšpektorica še dodaja, da je bil zavezanec z vsebino prijave seznanjen in se je lahko o tem izjavil. Za odločitev v tej zadevi pa tudi ni pomembno ravnanje organov v drugih državah, v katerih posluje pravna družba, v okviru katere deluje zavezanec. Inšpektorica zaključuje, da je zavezanec pri v odločbi navedenih reklamnih sporočilih uporabil agresivno poslovno prakso, ki je prepovedana. Zavezanec jo vedno znova uporablja in jo bo gotovo uporabil tudi v bližnji prihodnosti po približno enakem razporedu kot v letu 2015, zato je izdaja te odločbe potrebna. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 4., 8. in 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP).

5. Tožeča stranka se je zoper takšno odločitev pritožila, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve drugostopne odločbe izhaja, da je prvostopni organ prejel več prijav potrošnikov zoper tožečo stranko, na podlagi dokumentacije, ki jo je prvostopnemu organu poslala tudi tožeča stranka, pa je prvostopni organ sestavil zapisnik o inšpekcijskem pregledu, iz katerega sledijo njegove ugotovitve. Naklada posredovanih reklamnih naročil se je gibala pri naslovljenih pošiljkah od 17.000 do 36.500, pri nenaslovljenih pa do 200.000. Reklamna sporočila so si bila vsebinsko zelo podobna, vsebovala pa so katalog X. in priloge o oglaševanih ugodnostih z navodili o ravnanju za pridobitev nagrade. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa navaja, da je ugovor nejasnosti oziroma neobrazloženosti izpodbijane prvostopne odločitve neutemeljen. Tožnica je bila v postopku tudi pravilno seznanjena z določbami 4., 8. in 10. člena ZVPNPP, prvostopni organ pa je v svoji odločbi na tožničine pripombe tudi ustrezno odgovoril. Tudi pritožbeni organ povzema nekatere zapise iz reklamnih sporočil, kot so poimensko naveden „uradno izbran upravičenec do bančnega čeka“, „prioritetno iskrene čestitke“, zapis „vaš ček ima v primeru, da ste dobitnik zagotovljeno vrednost 10.000,00 EUR“, „ste upravičenec do bančnega čeka, ki ga je možno unovčiti za gotovino“ in podobno. Ti izrazi zapisani z veliko odebeljeno pisavo in z dodatnim klicajem, s čestitkami predstavnika vodstva direktno naslovniku, z izpostavljanjem zneska nagrade vplivajo na potrošnike na način, da pod vtisom pridobitve visoke nagrade (za katero morajo pravočasno poslati le še dobitno številko za ček – jo nalepiti na dokazilo za končni postopek, pregledati priloženi X. katalog in izpolniti naročilnico), opravijo nakup, ki ga sicer ne bi opravili. S tem pa se skuša potrošnike prepričati v nakup, ki je dejansko tudi pogoj za sodelovanje v nagradni igri. Na podlagi pravil nagradne igre (ki so zapisana v zelo drobnem tisku) je sicer razvidno, da potrošniki lahko sodelujejo v nagradni igri tudi brez naročila, vendar pa potrebujejo ovojnico opremljeno z znamko, v katero vložijo naročilnico in jo pošljejo na naslov, kar potrošnika prav tako izpostavi določenim stroškom. Razen tega je šele iz pravil nagradne igre razvidno, da ta poteka v več državah hkrati in je zato možnost za pridobitev nagrade resnično majhna. Tožeča stranka s predstavitvijo nagrad ustvarja oziroma utegne ustvariti lažni vtis, da je potrošnik oziroma prejemnik reklamnega sporočila obljubljeno visoko denarno nagrado dejansko že dobil, kar pa ni res. Drugostopni organ se tako strinja s sklepanjem prvostopnega organa, da celotna predstavitev nagradne igre potrošnika vodi v prepričanje, da bo zgolj z naročilom preko kataloga prejel visoko denarno nagrado. To pa je nedopustno vplivanje v smislu 3. člena ZVPNPP.

6. Z reklamnimi sporočili, ki obljubljajo visoke nagrade, je tožeča stranka nedvomno želela vplivati na odločitve potrošnikov o nakupu, na kar nakazujejo tudi prijave potrošnikov. Drugostopni organ še pojasnjuje, da izrek vsebuje vse sestavine predpisane v 213. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je po mnenju pritožbenega organa pravilen in razumljiv. Točka 3 izreka izpodbijane odločbe je utemeljena s 30. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru, v nadaljevanju ZIN), rok za izvršitev pa je v skladu s 1. alineo prvega odstavka 34. člena ZIN. Člen 29 ZIN pa določa, da če je inšpektor odredil odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti in zavezancu določil rok za njihovo odpravo, mora zavezanec o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja.

7. Pritožbeni organ pa zavrača tudi pritožbena zatrjevanja, da tožeči stranki ni mogoče prepovedati poslovne prakse za vnaprej. V danem primeru je bilo ugotovljeno, da tožničina poslovna praksa predstavlja nepošteno, agresivno poslovno prakso, zato je izrek temu ustrezno oblikovan in tudi učinkovit. Le s takšnim izrekom je mogoče vplivati na tožničino bodočo poslovno prakso. Ugotovitev, da tožnica nepošteno prakso redno uporablja, pa jasno kaže na to, da gre za kontinuirano izvajanje in je prepoved take prakse nujna. Za odločitev pa je neupoštevna tudi navedba pritožbe, da je takšen način oglaševanja motil le eno prijaviteljico, saj mora prvostopenjski organ obravnavati vsako prijavo in ob ugotovljenih kršitvah ustrezno ukrepati.

8. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da v izreku odločbe ni navedeno, kateri člen in katerega predpisa naj bi pritožnik kršil, kar je absolutno bistvena kršitev postopka. S tem sta kršena 213. in 214. člen ZUP, ki določa, kaj mora vsebovati izrek in kaj obrazložitev odločbe. V nadaljevanju tožeča stranka zapiše, da je opis storitve prekrška sam s seboj v nasprotju, saj ni ugotovljeno, kakšno naj bi bilo oškodovanje potrošnikov, glede na to, da katalog ponuja zgolj nakup cvetja in sadik, odločitev potrošnika pa je ali se bo za to odločil. Izrek sklepa je nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, predpis pa je naveden le v obrazložitvi ter sta tako v nasprotju izrek in obrazložitev. Ugotovitve prvostopnega in drugostopnega organa o tem, da je tožeča stranka z visokimi nagradami vplivala na odločitev potrošnikov o nakupu, tožeča stranka ocenjuje kot zgolj pavšalna navajanja, očitno pa je, da vsebine kataloga ni razumela zgolj ena potrošnica. Po mnenju tožeče stranke v obrazložitvi odločbe ni dovolj natančno navedeno, kdaj in kje naj bi zavezanec uporabljal agresivno poslovno prakso, saj je zavezanec že v predhodnih postopkih dokazal, da agresivne poslovne prakse ne uporablja. S prepovedjo pa ni mogoče prepovedati neke poslovne prakse v prihodnosti. Navedba inšpektorice, da gre za kontinuiteto izvajanja take prakse, pa je pavšalna, neutemeljena in neargumentirana. Temelj za uporabo 12. člena ZVPNPP po mnenju tožeče stranke ni podan. Glede na to je neutemeljen tudi nadaljnji izrek odločbe pod 2., 3. in 4. točko izreka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da zadevo vrne prvostopnemu organu v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

9. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Tožena stranka povzema argumente iz svoje obrazložitve in zaključuje, da gre v danem primeru za agresivno poslovno prakso, ki jo tožeča stranka redno uporablja oziroma kontinuirano izvaja. Tožeča stranka pa je imela v zvezi s tem že tudi več postopkov, tudi v zvezi s storjenimi prekrški.

10. Tožeča stranka pri svojih stališčih vztraja tudi pri pripravljalni vlogi.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

13. Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje: povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP). Zlasti so nepoštene poslovne prakse tiste, ki so zavajajoče ali agresivne (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP). Poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin, nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanje povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (8. člen ZVPNPP).

14. Agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene opredeljuje 10. člen ZVPNPP. Ta v 8. točki določa, da je agresivna poslovna praksa tudi praksa, ko podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav nagrada ali druga enakovredna ugodnost dejansko ne obstaja ali dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom.

15. Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP).

16. Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila v obravnavani zadevi pravilno uporabljena. Iz obširnega povzetka dejanskih ugotovitev prvostopnega organa izhaja, na kakšen način je tožeča stranka v poslanih poštnih pošiljkah nagovarjala stranke. V izogib ponavljanju sodišče te ugotovitve povzema in se v celoti strinja z zaključkom, da je takšno ravnanje pri potrošnikih vzbujalo vtis, da so že dobili nagrado oziroma finančno ugodnost, s tem pa povzročilo ali bi lahko povzročilo, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. 17. Tožeča stranka v tožbi izpodbijani odločitvi očita predvsem nepravilnost izreka in neobrazloženost, pri čemer izpostavlja, da v odločbi ni navedeno, kateri prekršek bi naj bil s tem storjen. Glede tega sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi ne gre za prekrškovni postopek, ampak za postopek izreka inšpekcijskega ukrepa, za kar ima prvostopni organ podlago v 12. členu ZVPNPP in 32. členu ZIN, izrečen pa je na podlagi ugotovitve, da gre za agresivno poslovno prakso v skladu z 8. členom in 8. točko 10. člena ZVPNPP. Za izrek inšpekcijskega ukrepa je torej v upravnih odločbah navedena tudi pravilna pravna podlaga.

18. Sodišče tudi tožbenim navedbam, da sta prvostopna in drugostopna obrazložitev zgolj pavšalni, ne pritrjuje. Tako prvostopni kot drugostopni organ obširno navajata dejanske okoliščine in na njih sprejete ugotovitve, ki ob v odločbah citirani materialnopravni podlagi vodijo do zaključka, da gre v obravnavanem primeru za agresivno poslovno prakso. Podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa je izrecno določena v 12. členu ZVPNPP. Tega je mogoče izreči, če inšpektor ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi. V skladu s tem je torej ukrep oziroma prepoved nepoštene poslovne prakse mogoče izreči tudi vnaprej, upravna organa pa sta obširno obrazložila svoj zaključek, da bo tožeča stranka tako prakso uporabljala tudi v bodoče, s čimer se strinja tudi sodišče. S tem pa je podlaga za izrek ukrepa podana.

19. Obravnavano ravnanje tožeče stranke torej tudi po presoji sodišča v skladu z 8. točko 10. člena ZVPNPP šteje kot agresivna poslovna praksa in je s tem utemeljena odločitev o prepovedi nepoštene poslovne prakse po 12. členu ZVPNPP. S tem pa je podana podlaga tudi za 2. in 3. točko izreka, saj po 30. členu ZIN pritožba zoper inšpektorjevo odločbo ne zadrži izvršitve, rok za izvršitev ukrepa pa v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 32. člena ZIN določi inšpektor. Da zavezanec o odpravi nepravilnosti obvesti inšpektorja določa peti odstavek 29. člena ZIN, s tem pa je utemeljena tudi 4. točka izreka.

20. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

21. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.