Jedro

Prepoznih navedb tožene stranke, vezanih na mnenje izvedenca, se ne upošteva, kar pomeni, da je treba sprejeti oceno vrednosti stanovanja, kot jo je izvedenec pojasnil v svojem mnenju. Sicer bi bil izničen namen prekluzije, sodišču prve stopnje pa prepuščeno, da pri tem, katere navedbe bo upoštevalo, ravna arbitrarno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišče prve stopnje v 1. točki I. spremeni tako, da se znesek zviša za 3702 EUR (na 121.259 EUR).

II. Sicer se pritožba tožeče, v celoti pa pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka glede sodbe.

IV. Pritožbi zoper sklep se ugodi, ta se v IV. točki spremeni tako, da je predujem za izvedenca v znesku 347,17 EUR dolžna plačati tožena stranka, in sicer v roku 8 dni na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je naveden v tej točki sklepa sodišča prve stopnje.

V. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti 423,40 EUR stroškov za pritožbo proti sklepu, v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

A. Glede sodbe

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo zneska 117.548 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (1. 2. 2010) dalje, in sicer iz naslova neupravičene obogatitve zaradi vlaganj tožeče stranke v toženkino nepremičnino (I. tč. sodbenega izreka). Zavrnilo je toženkin zahtevek po njeni nasprotni tožbi (III. tč.), tej pa naložilo plačilo stroškov tožnikov, za postopek po tožbi 2618,11 EUR (II.), za postopek po nasprotni tožbi pa 2109,25 EUR (IV.), oboje v določenem roku, sicer pa z zamudno posledico.

Gre za spor znotraj družinske skupnosti: tožnika sta mož in žena, toženka je bila sprva tožnikova mati, ker pa je po zaključku glavne obravnave umrla, je sedaj toženec njen drugi sin, torej tožnikov brat. 2. Proti sodbi se pritožujeta obe stranki, tožnika izpodbijata zavrnilni, toženec pa obsodilni del in zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi. Nominalno obe strani uveljavljata vse formalne pritožbene razloge, predvidene v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlagata, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglašata tudi vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnika menita, da se sodišče ne bi smelo opreti na cenitev iz mnenja izvedenca z dne 15. 1. 2014, pač pa bi moralo uporabiti cenitev z dne 23. 4. 2013. Narok je namreč sodišče zaključilo že 9. 10. 2013, nato pa ga je zaradi zaslišanja tožnikov ponovno odprlo. Toženka je pripombe na mnenje izvedenca podala prepozno, že po zaključku naroka ter po zaslišanju izvedenca, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožnika še očitata, da jima je sodišče priznalo prenizek znesek za stroške, katere je priznalo in katerih ne, pa tudi ni obrazložilo.

4. Toženec pa v glavnem nasprotuje dokazni oceni, da sta gradnjo v celoti financirala tožnika in trdi, da je pok. toženka sama sofinancirala najmanj toliko, kot zahteva z nasprotno tožbo, veliko pa je delal tudi sam in za to ni dobil plačila. Slednje, trdi, sploh ni bilo prerekano. V okviru tega se pritožba zoperstavlja oceni, da je bil tudi denar, ki se je za razna plačila nakazoval z računa toženke, v resnici denar tožnikov. Dalje trdi, da dejstvo, da je toženka prejela del kupnine od prodaje enega od stanovanj, z obravnavano zadevo nima nobene zveze in da je bil tak pač dogovor med strankami. Da je tožnik kot intervenient plačal A. L. 18.000 EUR, je logično, saj je bil on tisti, ki je aro prejel, razlaga pritožba. Tudi zavrnitev računa družbi D. naj ne bi ničesar dokazovala. Sodišče se po prepričanju pritožnika ne bi smelo opreti na izpovedno pok. toženke, saj je bila slabega zdravstvenega stanja, težko se je izražala, imela je težave s spominom, 4. 5. 2014 je umrla. Očita, da je sodišče verjelo izpovedbi tožnika, ne pa njegovi izpovedbi, da mu je izročil 10.000 EUR, in še, da napačno razlaga zapis poravnalca o razlogih tožnika za prepis nepremičnine na mamo. Kot materialnopravno zmotno pritožba graja, da je sodišče za podlago svoje odločitve upoštevalo 48. čl. Stvarnopravnega zakonika. Sicer pa opozarja, da bi bilo treba kot neprerekano upoštevati vsaj s strani tožnikov samih zatrjevan dogovor, da mati prejme 3% kupnine (oz. 3% delež). Pritožba sklene z očitkom, da toženi strani ni bila dana možnost enakega obravnavanja; 7. 4. 2014 je toženka pooblastila novega odvetnika, ki bi mu moralo sodišče za to, da bi imel čas dodobra seznaniti se z zadevo, ugoditi v prošnji za preložitev naroka 9. 4. 2014. 5. Odgovora na pritožbo nobena stranka ni podala.

6. Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka v škodo obeh strank, vendar sta obe ugotovljeni kršitvi takšni, da ju je lahko saniralo pritožbeno sodišče sámo, in to na seji senata. Pri tem se je namreč v celoti oprlo na ugotovite sodišča prve stopnje oz. na neprerekana dejstva. Rezultat sanacije storjenih kršitev je v korist tožeče stranke, zato je pritožbeni uspeh samo njen.

8. Očitana kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni bila storjena. Tožena stranka je imela vse možnosti obravnavanja (enako kot tožeča stranka), tako v dokaznem postopku, kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnika. Vročene so ji bile vse vloge in vsa vabila na naroke. Da je dva dni pred zadnjim narokom za glavno obravnavo zamenjala pooblaščenca, je sicer njena pravica, ni pa to opravičljiv razlog, zaradi katerega bi moralo sodišče že predhodno razpisani narok preložiti (oz. preklicati). Ta datum je bil namreč določen že na naroku 28. 2. 2014, končno pa je na narok 9. 4. 2014 toženka skupaj s svojim novim pooblaščencem tudi pristopila.

9. Dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja in vsebine dogovora tožnikov in pokojne toženke pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj je logična in ustrezno obrazložena, pritožba toženca pa ne uspe vzbuditi tehtnih pomislekov vanjo. Oporo za ugotovitev, da sta tožnika izključno sama financirala gradnjo, je imelo sodišče tako v izpovedbi tožnikov kot tudi toženke, pri čemer se njena pritožba ne more uspešno sklicevati na to kot na posledico slabega zdravstvenega stana, čeprav je to zelo verjetno (venire contra factum proprium). Izpovedala je, kar je izpovedala; tedaj ni bilo zatrjevano in dokazovano, da ne bi bila sposobna razumeti pomena svojih izjav oz. ustrezno izjavljati svojih opažanj. Tudi ostale indice je sodišče logično povezalo z omenjenimi dokazi, zlasti to, (i) da se je tožnik kot stranski intervenient v sporu, kjer je bila tožena mati kot lastnica, pogodil s kupovalko za vrnitev dvojne are (ga. L.); (ii) da je toženka zavrnila račun družbe D., češ da ni bila naročnica; in (iii) da je poravnalec v kazenskem postopku zapisal izjavo osumljenega sedanjega toženca, da je bil investitor v resnici prvi tožnik, mati pa je bila to samo formalno. Zakaj naj bi bili vsi ti indici s strani sodišča napak ocenjeni oz. razumljeni, pritožba tožene stranke logično ne pojasni.

Plačilo za delo, ki naj bi ga bil v procesu gradnje opravil sedanji toženec, ni predmet tega postopka, ne spreminja pa ta trditev ocene, da sta gradnjo v celoti financirala tožnika. Trditve glede narave, obsega in vrednosti dela sedanjega toženca so bile v celoti premalo konkretne (za koga je delal, zakaj, za kakšno plačilo, s strani koga, koliko, kaj, kdaj), da bi se kot neprerekane lahko kakorkoli upoštevale.

10. Tudi dokazna ocena glede nasprotne tožbe je sprejemljiva in zadovoljivo obrazložena, logično pa vezana na oceno glede pretežne ugoditve tožbenemu zahtevku po tožbi in na ključno ugotovitev, da je vso gradnjo financirala tožeča stranka, samo formalno pa je bila pri tem udeležena tudi pok. toženka. Za iztoževane račune, ki so bil plačani iz računa pokojne toženke, sta tožnika dokazala, da je bil denar v resnici njun, za uporabnino toženka ni izkazala ne prikrajšanja ne okoriščenja (ugotovljeno je, da je bil pokojna toženka tista, ki je imela v relevantnem obdobju prave ključe stanovanja, to, da sta imela tožnika v njem svoje predmete, pa ni odločilnega pomena). Prepričljivo je tudi, da izročitev 10.000 EUR gotovine ni dokazana; glede na to, da sta bila brata v sporu, ni verjetno, da bi eden drugemu denar izročil brez kakršnegakoli potrdila.

11. Graja tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo, tudi ni utemeljena. Povsem ustrezno je sodišče navedlo, da je po načelu superficies solo cedit toženka kot lastnica zemljišča postala tudi lastnica zgradbe, graditelj pa ima do lastnika po 1. odst. 48. čl. Stvarnopravnega zakonika obogatitveni zahtevek. Ta je tudi v primerih povečanja vrednosti nepremičnine, razen glede zastaranja, urejen v določbah 190. čl. Obligacijskega zakonika, kot je to pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.(1)

12. Pač pa tožnika utemeljeno grajata neupoštevanje prekluzije pri dokazovanju vrednosti stanovanja. Za ugotavljanje slednjega je sodišče angažiralo sodnega izvedenca A. B., ki je 29. 4. 2013 izdelal pisno ekspertizo. Svoje mnenje je izvedenec na naroku 9. 10. 2013 še ustno dopolnil in odgovoril tudi na pripombe toženke. Ko je tožena stranka 6. 1. 2014, že celo po zaključku glavne obravnave, ki jo je sicer sodišče prve stopnje zaradi zaslišanja strank ponovno odprlo, predlagala, da izvedenec dodatno pove še nekaj, je sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 1., 4. in 6. odst. 286. čl. ZPP(2) oz. je ravnalo napačno, ko teh določb ni uporabilo, pač pa je prepozne navedbe tožene stranke upoštevalo ter kot podlago za svojo odločitev sprejelo še po teh pripombah korigirano mnenje izvedenca. Prepoznih navedb tožene stranke, vezanih na mnenje izvedenca, se torej ne upošteva, kar pomeni, da je treba sprejeti oceno vrednosti stanovanja, kot jo je izvedenec pojasnil v svojem mnenju 29. 4. 2013 in 9. 10. 2013, to pa je 125.000 EUR. Sicer bi bil izničen namen prekluzije, sodišču prve stopnje pa prepuščeno, da pri tem, katere navedbe bo upoštevalo, ravna arbitrarno. (Ob tem velja opozoriti, da ni šlo za prilagoditev ugotovitve vrednosti stanovanja na dan zaključka glavne obravnave, pač pa je šlo korekcijo vrednosti po pripombah tožene stranke na izmero zemljišča, ki jih niti ni skušala opravičiti, čeprav so bile evidentno prepozne.)

13. Utemeljeno pa tudi toženec graja, da sodišče ni upoštevalo nespornega dejstva, namreč navedb tožnikov o dogovoru s pok. toženko, da od prodaje stanovanja ona prejme 3 %. Upoštevaje torej to nesporno dejstvo, je treba kot neupravičeno obogatitev tožene stranke ugotoviti za ta odstotek zmanjšano vrednost. 3 % od 125.000 je 3750, kar pomeni, da je tožena stranka neupravičeno obogatena za 121.250 EUR. Sodbo sodišče prve stopnje je bilo treba v 1. tč. I. temu ustrezno spremeniti (zvišati za 3702 EUR, kar je razlika med prisojenimi 117.548 EUR in pravilno ugotovljenim prikrajšanjem 121.250 EUR).

14. Pritožba tožnikov proti odločitvi o stroških ni utemeljena, ker je preveč splošna (pavšalna). Očitek neobrazloženosti odločitve o stroških tudi ne drži, saj v 35. in 36. točki na 34. strani izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pojasni, katere stroške je priznalo in po kakšnem principu jih je obračunalo. Priznalo pa jih je na podlagi stroškovnikov, ki so jih predložile same stranke, zato bi pritožnika zlahka sama preverila, ali in katerih stroškov jima sodišče ni priznalo. (Natančen izračun, katerega rezultat je razviden iz izreka sodbe, je opravljen na stroškovnikih obeh pooblaščencev na str. 261 – 263 pravdnega spisa.)

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP; s pritožbo proti sodbi sta tožnika glede na to, kako sta sama označila in ocenila izpodbijani del, uspela v zanemarljivo majhnem delu, toženec pa sploh ne, zato obe stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške (1. in 3. odst. 154. čl. ZPP).

B. Glede sklepa

16. S sklepom 28. januarja 2014 je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu A. B. odmerilo stroške in nagrado v višini 276 EUR za dopolnitev njegovega mnenja z dne 21. 1. 2014, kar je povečalo za obvezne prispevke tako, da znaša znesek, ki ga je treba za izvedenca plačati, 347,17 EUR; ta znesek je naložilo v plačilo tožnikoma.

17. Proti delu sklepa, ki jima nalaga plačilo, se tožnika pritožujeta, češ da je bila dopolnitev mnenja izdelana zaradi pripomb toženke, ki so bile dane že po zaključku naroka, zato menita, da teh nadaljnjih stroškov za izvedenca nista dolžna kriti. Predlagata, da se sklep razveljavi ali pa spremeni tako, da te stroške nosi toženka.

18. Pritožba je utemeljena.

19. Stranka, ki predlaga dokaz z izvedencem, mora založiti predujem za izvedbo tega dokaza, sicer se ne izvede (1. in 3. odst. 253. čl. ZPP).

20. Res je tožeča stranka predlagala postavitev izvedenca, za kar je založila tudi predujem. Izvedenec A. B. je 29. 4. 2013 izdelal pisno ekspertizo, za kar je iz predujma tožnikov dobil izplačano nagrado in stroške (1000,10 EUR bruto). Svoje mnenje je izvedenec na naroku 9. 10. 2013 še ustno dopolnil. Tudi za dopolnitev mnenja je po pravnomočnem sklepu z dne 24. 10. 2013 predujem dolžna plačati tožeča stranka (250,53 EUR). S to dopolnitvijo pa je bilo dokazovanje z izvedencem zaključeno oz. bi moralo biti. Njegov mnenje je bilo popolno, celovito, temeljito in jasno. Takšno ni več terjalo nikakršnega dopolnjevanja in tudi sodišče prve stopnje ni menilo, da je treba odpraviti še kakšne nejasnosti ali pomanjkljivosti. Če je tožena stranka po tem, ko je sodišče prve stopnje slučajno glavno obravnavo ponovno odprlo, ko jo je že bilo zaključilo, predlagala, da izvedenec dodatno pove še nekaj, je treba to šteti kot nov dokazni predlog. Pravilno bi ga bilo sicer treba šteti kot prepoznega in ga ne izvesti, če pa ga je sodišče kljub temu izvedlo, bi moralo s plačilom predujma obremeniti kvečjemu toženko, ne tožnika.

21. Pritožbi tožnikov zoper sklep je bilo zato treba ugoditi in ga spremeniti (3. tč. 365. čl. ZPP), posledično pa toženko obremeniti še s plačilom potrebnih stroškov za to pritožbo tožnikov (1. odst. 154. čl. ZPP); 300 EUR za pritožbo, 20 EUR materialnih stroškov, 22% DDV in 33 EUR za sodno takso. Priznane stroške mora toženec tožnikoma plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

(1) Prim. tudi Vrenčur R. v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 278 – 288. (2) 286. čl. ZPP: „(1) Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. (4) Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. (6) Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim do petim odstavkom, se ne upoštevajo.“