Jedro

Možnost preložitve naroka po prvem odstavku 115. člena ZPP je zato omejena le na primere, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi. Ob dejstvu, da je tožena stranka dotedanjemu pooblaščencu sama preklicala pooblastilo dva dni pred narokom in pooblastila drugega pooblaščenca, je s tem prevzela tveganje, da se novi pooblaščenec v tako kratkem času ne bo uspel (v celoti) pripraviti na narok za glavno obravnavo, ki je bil za dne 9. 4. 2014 določen že na naroku dne 28. 2. 2014. Vzrok za nastalo procesno situacijo tako v celoti izvira iz sfere tožene stranke, pri čemer ta ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da nastale situacije ni bilo mogoče predvideti oziroma preprečiti. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno zavrnilo predlog novega pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo.

Če stranka glede iste dokazne teme predlaga dopolnitev dokaznega postopka z izvedencem (npr. dodatno zaslišanje) ali novega izvedenca, ne gre za nov dokazni predlog.

Izrek

Revizija se v delu, s katerim izpodbija odločitev po nasprotni tožbi in sklep o plačilu predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja, zavrže. Reviziji se v delu, s katerim izpodbija odločitev po tožbi, delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. in II. točki spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke zoper sodbo delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki I. odstavka spremeni tako, da se znesek 117.548,00 EUR zniža za 3.526,44 EUR, torej na 114.021,56 EUR, sicer pa se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 139,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnikoma plačati znesek 117.548,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer iz naslova neupravičene obogatitve (48. člen Stvarnopravnega zakonika), sicer pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi zahtevke toženke po nasprotni tožbi iz naslova vlaganj, plačila uporabnine in stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v 1. točki I. odstavka spremenilo tako, da je znesek zvišalo na 121.259,00 EUR. Sicer je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Ugodilo je tudi pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 28. 1. 2014, s katerim je prvostopenjsko sodišče med drugim odločilo, da se nagrada, stroški in prispevki za dopolnitev izvedenskega mnenja izplačajo iz predujma tožeče stranke. Poseg v prvostopenjsko odločitev o glavni stvari je višje sodišče utemeljilo z obrazložitvijo, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbe o prekluziji (286. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), saj je upoštevalo prepozne navedbe tožene stranke glede neustreznosti izvedenskega mnenja, ki jih je ta podala v pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2014 po zaključku glavne obravnave, ki jo je sodišče zaradi zaslišanja strank nato sicer ponovno odprlo. Prvostopenjsko sodišče je po presoji višjega sodišča zato zmotno sprejelo kot podlago za odločitev še po teh pripombah korigirano izvedensko mnenje.

3. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je dne 7. 4. 2014 podpisala pooblastilno razmerje pri sedanjem pooblaščencu, narok pa je bil razpisan za dne 9. 4. 2014. Zaradi kompleksnosti zadeve in priprave na narok je novi pooblaščenec prosil sodišče za preložitev naroka, vendar sodišče njegovi prošnji ni ugodilo. Na naroku dne 9. 4. 2014 je bila zaslišana tožena stranka, na njeno izpovedbo pa je sodišče v pretežni meri oprlo svojo odločitev. Ker je imela tožeča stranka bistveno več časa za pripravo na obravnavo in kvalitetno zaslišanje tožene stranke, tožena stranka meni, da ji je bila kršena možnost enakega obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V nadaljevanju navaja razloge, ki naj bi zbujali dvom v pravilnost dokazne ocene sodišč glede obstoja ustnega dogovora o lastništvu in financiranju spornega dvostanovanjskega objekta. Opozarja tudi na neresničnost ugotovitve sodišč, da sta tožnika v celoti financirala gradnjo spornega objekta, in na zmotno presojo posameznih listin (zlasti računov), na katere sta se oprli sodišči. Višje sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo določbe o prekluziji. Tožena stranka je namreč ves čas izražala nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, zato ponovno opozorilo o neustreznosti mnenja, ki ga je podala po zaključku glavne obravnave in njenem ponovnem odprtju, ne more biti prepozno. Opozarja še na nepravilnost odločitve višjega sodišča glede plačila predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki na njo ni odgovorila.

5. Revizija je delno nedovoljena, v preostalem delu pa je delno utemeljena.

O dovoljenosti revizije

6. Tožena stranka uveljavlja z nasprotno tožbo več denarnih zahtevkov (iz naslova vlaganj, plačila uporabnine in stroškov). Zahtevki se sicer opirajo na različno pravno in dejansko podlago, vendar se vsi nanašajo na isto življenjsko situacijo. Ob široki razlagi medsebojno povezanih zahtevkov, ki se je uveljavila v sodni praksi, je zato utemeljeno seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov po nasprotni tožbi (peti dostavek 367. člena ZPP). Ti v skupnem znesku znašajo 77.987,98 EUR. Vendar pa velja seštevanje vrednosti le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov.(1) Ker denarna obveznost tožnikov ni bila opredeljena kot solidarna, gre za deljivo obveznost, pri čemer zakon določa domnevo o delitvi obveznosti po enakih delih (393. člen Obligacijskega zakonika). Tožnika v konkretni zadevi tudi nista enotna sospornika, zato se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Na vsakega od tožnikov tako odpade znesek 38.993,99 EUR, ki pa ne dosega revizijskega praga po drugem odstavku 367. člena ZPP. Revizija zato v delu, v katerem izpodbija odločitev po nasprotni tožbi, ni dovoljena in jo je treba zavreči (377. člena ZPP).

7. Tožena stranka vlaga revizijo tudi zoper sklep višjega sodišča, ki je ugodilo pritožbi tožnikov in prvostopenjski sklep z dne 28. 1. 2014 glede plačila predujma za izvedenca spremenilo tako, da je znesek 347,17 EUR naložilo v plačilo toženi stranki. Ker navedeni sklep ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 384. člena ZPP), revizija zoper tak sklep ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP). Sklep o plačilu predujma tudi ni končni sklep o plačilu stroškov postopka, v katerega lahko Vrhovno sodišče sicer poseže ob spremembi pravnomočne odločitve o glavni stvari.

O utemeljenosti revizije

8. Vrhovno sodišče uvodoma navaja, da tožena stranka v pretežnem delu revizije izpodbija dokazno oceno sodišč glede obstoja ustnega dogovora o lastništvu in financiranju spornega dvostanovanjskega objekta, s čimer nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Teh navedb Vrhovno sodišče zato ni upoštevalo. Iz istega razloga so v revizijskem postopku neupoštevne tudi navedbe, s katerimi tožena opozarja na neresničnost ugotovitve sodišč, da sta tožnika v celoti financirala gradnjo spornega objekta, in na zmotno presojo posameznih listin (zlasti računov), na katere sta se oprli sodišči. 9. Tožena stranka v nadaljevanju uveljavlja kršitev pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Navaja, da naj bi imela zaradi ravnanja sodišča, ki naroka kljub prošnji novega pooblaščenca ni preložilo, tožeča stranka bistveno več časa za pripravo na obravnavo in kvalitetno zaslišanje tožene stranke.

10. Iz podatkov v spisu izhaja, da je prvostopenjsko sodišče dne 8. 4. 2014 prejelo dopis, v katerem je dotedanji pooblaščenec tožene stranke sodišču sporočil, da jim je tožena stranka preklicala pooblastilo. Dne 8. 4. 2014 je sodišče prejelo tudi dopis novega pooblaščenca tožene stranke s prošnjo, da se zaradi obsežnosti zadeve in priprave na glavno obravnavo za dne 9. 4. 2014 narok prekliče in preloži za določen čas. Sodišče naroka ni preklicalo. Dne 9. 4. 2014 je v navzočnosti obeh pravdnih strank in njihovih pooblaščencev zaslišalo obe pravdni stranki in pričo D. Z. ter zaključilo glavno obravnavo.

11. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), ki je poseben izraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena URS, izhaja zahteva po kontradiktornem postopku. V njem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Vendar je ob tem treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke ter njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS. Možnost preložitve naroka po prvem odstavku 115. člena ZPP je zato omejena le na primere, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi. Ni le odgovornost sodišča, ampak tudi strank, da s skrbnim in vestnim sodelovanjem v postopku prispevata k učinkovitosti in pospešitvi sodnega postopka.(2)

12. Glede na navedeno pravno izhodišče je prvostopenjsko sodišče po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zavrnilo predlog novega pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo. Ob dejstvu, da je tožena stranka dotedanjemu pooblaščencu sama preklicala pooblastilo dva dni pred narokom in pooblastila drugega pooblaščenca, je s tem prevzela tveganje, da se novi pooblaščenec v tako kratkem času ne bo uspel (v celoti) pripraviti na narok za glavno obravnavo, ki je bil za dne 9. 4. 2014 določen že na naroku dne 28. 2. 2014. Vzrok za nastalo procesno situacijo tako v celoti izvira iz sfere tožene stranke, pri čemer ta ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da nastale situacije ni bilo mogoče predvideti oziroma preprečiti. Zato je nesprejemljivo, da skuša pooblaščenec tožene stranke v reviziji prevaliti krivdo za nastalo situacijo na sodišče. Vrhovno sodišče pri tem še dodaja, da neodgovorno ni bilo le ravnanje tožene stranke, pač pa tudi ravnanje njenega novega pooblaščenca, ki je kljub kompleksnosti zadeve sprejel pooblastilo za zastopanje dva dni pred narokom in je pri tem računal, da bo sodišče preložilo narok, čeprav niso bili izpolnjeni pogoji za njegovo preložitev. Očitek kršitve pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem tako ni utemeljen.

13. Utemeljen pa je očitek toženke, da višje sodišče pri višini dosojenega zneska neutemeljeno ni upoštevalo dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 21. 1. 2014, ki ga je izvedenec podal na podlagi pripomb tožene stranke o površini zemljišča iz njene pripravljalne vloge z dne 6. 1. 2014. Tožena stranka je namreč pripombe glede površine zemljišča, ki jih je izvedenec upošteval pri dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 21. 1. 2014, podala že v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2013, ko se je imela prvič možnost izreči o izvedenskem mnenju. Ne glede na navedeno pa po presoji Vrhovnega sodišča navedb tožene stranke, ki je v pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2014 (po zaključku glavne obravnave dne 9. 10. 2013 in po njenem ponovnem odprtju na podlagi sklepa z dne 21. 10. 2013) opozorila na pomanjkljivost izvedenskega mnenja v zvezi s površino zemljišča in je predlagala opravo nove cenitve, ni mogoče šteti za nov dokazni predlog, ki bi bil podvržen omejitvam iz 286. člena ZPP (prekluzija). Če namreč stranka glede iste dokazne teme predlaga dopolnitev dokaznega postopka z izvedencem (npr. dodatno zaslišanje) ali novega izvedenca, ne gre za nov dokazni predlog.(3) Ovire za zaključek, da je navedbe tožene stranke iz vloge z dne 6. 1. 2014 in posledično dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 21. 1. 2014 mogoče upoštevati kot podlago odločitve, pa ne predstavlja niti okoliščina, da je prvostopenjsko sodišče glavno obravnavo začelo znova in določilo nov narok iz razloga, ker je ugotovilo, da je treba zaslišati pravdni stranki (sklep z dne 21. 10. 2013). Sklep o koncu glavne obravnave je sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano (tretji odstavek 298. člena ZPP). Zato lahko sodišče v primeru, če oceni, da je to potrebno zaradi dopolnitve postopka ali zaradi razjasnitve posameznih pomembnejših vprašanj, sklene, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP). Ko se glavna obravnava ponovno odpre, je treba izhajati iz načela enotnosti glavne obravnave - nova obravnava tvori celoto s prejšnjimi obravnavami.(4) Tako ni izključeno, da stranke ob pogojih 286. člena ZPP navajajo nova dejstva in dokaze (pogoj nekrivde), ravno tako ni izključeno, da ponovijo svoje dokazne predloge oziroma zahtevajo nadaljnje izvajanje (že izvedenega) dokaza, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi. Sodišče lahko, če oceni, da so navedbe in predlogi dopustni, le-te upošteva in po potrebi dopolni dokazni postopek. Tako je storilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je po ponovnem odprtju glavne obravnave ugodilo predlogu tožene stranke, da se dopolni dokazni postopek z izvedencem.

14. Zaradi zmotne razlage 286. člena ZPP je višje sodišče neutemeljeno poseglo v odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je ob upoštevanju dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 21. 1. 2014 vrednost neupravičene obogatitve ocenilo na 117.548,00 EUR (prim. str. 5-6 sodbe višjega sodišča). Pri tem je treba upoštevati tudi, da je višje sodišče dejansko delno ugodilo tudi pritožbi tožene stranke, saj prvostopenjsko sodišče pri določitvi višine neupravičene obogatitve ni upoštevalo nespornega dejstva, to je obstoja dogovora s toženko, da od prodaje stanovanja prejme 3 % (13. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Ob upoštevanju delnega uspeha tožene stranke in delnega (večjega) uspeha tožeče stranke na pritožbeni stopnji je bil končni pritožbeni uspeh tako samo na strani tožeče stranke (prim. izrek sodbe višjega sodišča). Glede na povedano je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v I. in II. točki spremenilo tako, da se pritožbi tožene stranke zoper sodbo delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki I. odstavka spremeni tako, da se znesek 117.548,00 EUR zniža za 3 % (3.526,44 EUR), torej na 114.021,56 EUR, sicer pa se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Zaradi neutemeljenosti je Vrhovno sodišče v preostalem delu revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker se je končni uspeh pravdnih strank po spremembi odločitve na revizijski stopnji spremenil le minimalno (1-2 %), Vrhovno sodišče v stroškovno odločitev na prvi stopnji ni poseglo (II. točka izreka prvostopenjske sodbe). Po spremembi odločitve na revizijski stopnji tožeča stranka ni uspela s pritožbo, tožena pa je uspela le minimalno (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta po tožbi in nasprotni tožbi), zato Vrhovno sodišče ni poseglo niti v odločitev pritožbenega sodišča, da nosi vsaka stranka svoje pritožbene stroške (III. točka izreka sodbe višjega sodišča).

16. Ker je tožena stranka delno uspela (približno 6 %) z revizijo zoper odločitev po tožbi, ji mora tožeča stranka povrniti revizijske stroške, ki znašajo 139,08 EUR (1880 EUR kot nagrada za postopek z revizijo, pavšalni strošek 20 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter 22 % DDV). Stroške je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Tožeča stranka je dolžna odmerjene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Op. št. (1): Prim. M. Ovčak Kos in Ž. Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spori, Odvetnik, št. 71/2015, str. 13-14. Prim. tudi odločbo VS RS II Ips 811/2009 z dne 25. 4. 2013. Op. št. (2): Prim. npr. odločbo US RS Up-346/02 z dne 12. 3. 2004. Op. št. (3): Tako US RS v zadevi Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009. Op. št. (4): Prim. N. Betetto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (2. knjiga), GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 622-623.