Jedro

Po sodišču prve stopnje ugotovljena skupna vrednost za investicijo v izgradnjo Pokritega olimpijskega bazena (POB) namenjenih toženkinih proračunskih nakazil tožnici znaša 66.600.000 SIT (sedaj 277.917 EUR), kar za dobrih 10 milijonov SIT presega znesek, ki ga je iz naslova lastnih vlaganj v izgradnjo POB vtoževala tožnica. Subsumpcija tega dejstva pod pravno pravilo, da stroga namembnost (proračunskih sredstev, ki jih je tožeča stranka prejela od tožene, izključuje obogatitev, vodi k sklepu, da je toženkin pravnozavorni (imepeditvini) ugovor utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju toženo stranko obsodilo, da mora tožeči stranki plačati 32.371,36 EUR glavnice in še enkrat tolikšen znesek iz naslova do višine glavnice nateklih zakonskih zamudnih obresti, skupaj torej 64.742,72 EUR. Višji tožbeni zahtevek (tožnica je zahtevala še dodatnih 4.257,20 EUR za vlaganja v opremo P. V ... - v nadaljevanju POB - in 234.385,60 EUR za vlaganja v izgradnjo POB) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev tožničinih pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Pritožbi tožnice pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 4. 3. 1996 do 31. 12. 2002. V ostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da reviziji ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Trdi, da toženka v ponovljenem postopku ni izkoristila možnosti, da glede na v sklepu II Ips 127/2005 razkrita pravna naziranja revizijskega sodišča svoje navedbe ustrezno dopolni, zato bi morala nositi pravne posledice svoje nezadostne procesne skrbnosti. Kljub temu, da je po stališču Vrhovnega sodišča trditveno in dokazno breme na toženi stranki, sta sodišči prve in druge stopnje znova zaključili, da tožeči stranki ni uspelo dokazati drugega kot le vlaganja v višini 32.371,36 EUR, o ugovoru nenastale pravice in s tem zvezano razporeditvijo trditvenega in dokaznega bremena pa ne prvostopenjska ne drugostopenjska sodba nimata nobenih razlogov. Razen z nekaj posplošenimi zaključki in nepojasnjenimi navedbami o dokazovanju ene in druge stranke, ki ne omogočajo logičnega pravnega preizkusa, se višje sodišče do zadevnih pritožbenih navedb ni opredelilo. Taka sodba, meni tožnica, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče učinkovito preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Odločitev, ki temelji na neobrazloženih in vsebinsko neutemeljenih stališčih, pa je arbitrarna in predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Materialnopravno zmotno je nadalje tudi stališče sodišč, da v primeru, ko občina nekemu subjektu nakaže proračunska sredstva za pridobitev določenega premoženja, ki naposled pristane v njeni (občinski) lasti, niso podane predpostavke neupravičene pridobitve po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ko občina odobri in nakaže proračunska sredstva upravičencu, ta namreč postanejo njegova last, zahteva, ki jo postavljajo proračunski predpisi, da morajo biti proračunska sredstva porabljena namensko, pa na to nima nobenega vpliva. Splošno pravilo je, da je tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti oziroma nadomestiti vrednost dosežene koristi. Drugačen zaključek je zanesljivo napačen, sicer ne bi bilo prav nobene razlike, če bi sredstva v POB namesto tožeče stranke vlagala tožena stranka sama.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da poskuša tožnica iz proračuna tožene stranke prejeta sredstva neupravičeno prikazati kot lastna sredstva, dasiravno jih je prejemala namensko in jih ni smela uporabiti drugače, kot za namen, zaradi katerega so ji bila dodeljena. Meni, da podatki iz zaključnih računov tožene stranke za leta 1991, 1992, 1993 in 1994 dokazujejo višino dejansko izplačanih oziroma nakazanih sredstev tožeči stranki za izgradnjo POB.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijske trditve o tem, da tožena stranka v postopku po razveljavitvi odločb sodišč prve in druge stopnje ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede odločilnega dejstva višine strogo namembnih proračunskih sredstev, ki jih je tožena stranka v obdobju med leti 1991 in 1994 nakazovala tožnici, ne držijo. Tožena stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2007 izrecno navedla, da:- je iz svojega proračuna v letih med 1991 in 1994 tožeči stranki nakazala skupaj 101.611.000,00 SIT (sedaj 424.015,00 EUR), - so bila ta sredstva dana tožeči stranki z izključnim namenom nadaljnjega nakazila v izgradnjo POB, to je izključno za pridobitev tega premoženja, in - je navedeno višino mogoče ugotoviti iz njenih zaključnih računov za ta leta.

S tem je dejanski substrat ugovora nenastale pravice popisala dovolj precizno, da v njem ni več vrzeli, ki bi, kot je revizijsko sodišče zapisalo v sklepu II Ips 127/2005 z dne 19. 10. 2006, sicer imela za posledico njegovo zavrnitev. Obstoj vseh - tudi na novo navedenih - pravno pomembnih dejstev, od katerih je bila odvisna odločitev sodišča o ugovoru, pa je toženka s pomočjo sklicevanja na ustrezne postavke predloženih zaključnih računov tudi dokazala. Po sodišču prve stopnje ugotovljena skupna vrednost za investicijo v izgradnjo POB namenjenih toženkinih proračunskih nakazil tožnici znaša 66.600.000,00 SIT (sedaj 277.917,00 EUR), kar za dobrih 10 milijonov SIT presega znesek, ki ga je iz naslova lastnih vlaganj v izgradnjo POB vtoževala tožnica. Subsumpcija tega dejstva pod pravno pravilo, da stroga namembnost (proračunskih) sredstev, ki jih je tožeča stranka prejela od tožene, izključuje obogatitev(1), vodi k sklepu, da je toženkin pravnozavorni (imepeditivni) ugovor utemeljen, zato je odločitev sodišča o zavrnitvi tega dela zahtevka materialnopravno pravilna.

8. Pravilna pa je odločitev sodišč tudi o tistem delu zahtevka, ki se nanaša vrnitev vrednosti vlaganj tožeče stranke v opremo POB (8.777.669,66 SIT oz. 36.629,00 EUR). Tožena stranka v zvezi s temi vlaganji ni uveljavljala nobenega materialnega ugovora, saj ni ne izrecno trdila ne dokazovala, da bi tožeči stranki prav za ta namen nakazovala kakšna sredstva, temveč je dejstvu kakršnegakoli lastnega vložka tožnice v opremo POB zgolj nasprotovala. Izvor sredstev, najsi je šlo za sredstva iz naslova organizacije kolesarske dirke, dotacij, ali za proračunska sredstva tožene stranke, zato tu ne igra nobene vloge. Pomembno je le, da je v skladu s splošnim pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena breme dokazovanja višine vlaganj v opremo POB - za razliko od višine sredstev, vloženih v izgradnjo - nosila tožeča stranka sama. In zmogla ga je le delno, za znesek 7.757.473,00 SIT (sedaj 32.371,40 EUR). Kaj je tožnica storila s preostankom denarja, pridobljenega iz tega ali onega vira, kam ga je vložila ipd., je za zadevo nepomembno.

9. Iz povedanega izhaja, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

.Op. št. (1): Tako materialnopravno stališče je zavzelo VS RS v omenjenem sklepu (II Ips 127/2005).