Jedro

Glede na določbo drugega odstavka 319. člena ZPP se nova tožba zavrže le v primeru, ko je bilo s pravnomočno sodno odločbo odločeno o istem zahtevku iz prejšnje tožbe, kar pomeni, da je bilo o isti zadevi že sojeno po vsebini. Ne pa tudi takrat, ko je bil isti zahtevek predhodno zavržen zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Prepoved odločanja ne bis in idem (ne dvakrat o isti stvari) torej velja le za odločanje o tožbenem zahtevku (predmetu spora), za sojenje o vsebini zadeve, ne pa za odločanje o procesnih predpostavkah tožbe, o katerih se vselej odloča s sklepom.

Za konkretni primer, ko je upnik predlog za nasprotno izvršbo enkrat že vložil in ga je sodišče s sklepom zavrglo, ker je ugotovilo, da je vložen prepozno, to pomeni, da sodišče prve stopnje sedaj obravnavanega predloga za nasprotno izvršbo ne bi smelo zavreči kot nedovoljenega (prvi odstavek 274. člena ZPP). Odločitev o predhodnem predlogu za nasprotno izvršbo je zgolj procesne narave, zanjo pa prepoved ponovnega odločanja o isti stvari ne velja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog S. I. d.o.o. za nasprotno izvršbo zavrglo.

Zoper odločitev se pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, oziroma izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za nasprotno izvršbo ugodi v celoti. Ne strinja se z odločitvijo, saj meni, da je nepravilna, nezakonita in v nasprotju z ustavo ter Evropsko konvencijo za človekove pravice. Upnik je vložil ponovni predlog za nasprotno izvršbo, in sicer zaradi vračila terjatve 50.744,41 EUR na podlagi odločbe ustavnega sodišča opr. št. 227/05. Gre torej za drug znesek in drugo podlago. Zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sklepa je v neskladju z listinami v spisu, sodišče pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je izvršilno sodišče ustavilo izvršilni postopek šele dne 20. 6. 2007, vendar odločitev zaradi vložene pritožbe ni pravnomočna. Sodišče, ki je nasprotno izvršbo zavrglo (izven naroka), ni meritorno odločalo, zato ne gre za res iudicata.

Pritožba je utemeljena.

Dolžnik S. I. d.o.o., ki v postopku nasprotne izvršbe nastopa kot upnik, je dne 26. 6. 2007 vložil predlog za nasprotno izvršbo zaradi izterjave 50.744,41 EUR s pripadki na podlagi 5. točke 67. člena ZIZ. Svoj predlog je utemeljeval s tem, da je sodišče prve stopnje opravilo izvršbo in mu dne 13. 1. 2005 odvzelo 72.003,26 EUR. Ker so glede na odločbo Up-227/05 v povezavi z odločbo U-I-300/04 obresti prenehale teči, ko so dosegle glavnico, upnik meni, da je S. S., ki v postopku nasprotne izvršbe nastopa kot dolžnik, prejel 50.744,41 EUR več kot je znašala njegova terjatev.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za nasprotno izvršbo zavrglo, svojo odločitev pa oprlo izključno na ugotovitev, da je bilo o tem zahtevku enkrat že pravnomočno odločeno. Dolžnik S. I. d.o.o. je namreč v izvršilnem postopku I 38/2004 že dne 8. 3. 2007 vložil predlog za nasprotno izvršbo. Zadeva se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Krškem pod opr. št. In 28/2007. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 5. 2007 predlog zavrglo kot prepozen, Višje sodišče v Ljubljani pa ga je s sklepom opr. št. II Cp 1996/2007 z dne 9. 5. 2007 potrdilo.

Navedeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer pravilno ugotovilo, vendar pa je napačno uporabilo določbo drugega odstavka 319. člena Zakona o pravdnem postopku (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ) in v posledici zmotno ocenilo, da je o predlogu za nasprotno izvršbo že bilo pravnomočno odločeno.

V izvršilnem postopku se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporabljajo določbe ZPP. Po drugem odstavku 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.

Pravnomočne sicer postanejo vse sodbe in s sodbami izenačeni meritorni sklepi, pa tudi sklepi sodišča, ki pomenijo konec postopka, zlasti sklepi, s katerimi sodišče zavrže tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk (po 274. členu ZPP). Vendar pa lahko o pravnomočno razsojeni stvari govorimo zgolj takrat, ko sodišče postopek konča z vsebinsko (meritorno) odločbo; ko sodišče torej odloči o predmetu spora, o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ko zahtevku v celoti ali deloma ugodi oziroma ga v celoti ali deloma zavrne. Kadar pa sodišče postopek na prvi stopnji konča s procesno odločbo (sklepom), s katerim zavrže tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, o predmetu spora vsebinsko ne odloča. Procesne predpostavke so namreč okoliščine, od (ne)obstoja katerih je odvisno, ali bo sodišče stvar sploh vsebinsko obravnavalo.

Glede na določbo drugega odstavka 319. člena ZPP se nova tožba zavrže le v primeru, ko je bilo s pravnomočno sodno odločbo odločeno o istem zahtevku iz prejšnje tožbe, kar pomeni, da je bilo o isti zadevi že sojeno po vsebini. Ne pa tudi takrat, ko je bil isti zahtevek predhodno zavržen zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Prepoved odločanja ne bis in idem (ne dvakrat o isti stvari) torej velja le za odločanje o tožbenem zahtevku (predmetu spora), za sojenje o vsebini zadeve, ne pa za odločanje o procesnih predpostavkah tožbe, o katerih se vselej odloča s sklepom.

Za konkretni primer, ko je upnik predlog za nasprotno izvršbo enkrat že vložil in ga je sodišče s sklepom zavrglo, ker je ugotovilo, da je vložen prepozno, to pomeni, da sodišče prve stopnje sedaj obravnavanega predloga za nasprotno izvršbo ne bi smelo zavreči kot nedovoljenega (prvi odstavek 274. člena ZPP). Odločitev o predhodnem predlogu za nasprotno izvršbo je zgolj procesne narave, zanjo pa prepoved ponovnega odločanja o isti stvari ne velja.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo navedene zakonske določbe (341. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) in posledično o predlogu upnika za nasprotno izvršbo ni odločilo ne z vidika pomanjkanja ostalih procesnih predpostavk niti vsebinsko, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o obstoju procesnih predpostavk po prvem odstavku 274. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in drugim odstavkom 67. člena ZIZ. Če bo po tako opravljenem preizkusu ugotovilo, da je sedaj obravnavani predlog, ki je kot že rečeno vložen 26. 6. 2007, prepozen, ga bo iz tega razloga zavrglo. V nasprotnem primeru bo predlog moralo vsebinsko obravnavati.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje, na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pridržalo za končno odločbo.