Jedro

Ker je toženec prodal nepremičnino, katere (pretežni) del je bil skupno premoženje pravdnih strank, kupnino pa v celoti zadržal zase, je dolžan tožnici izplačati denarno vrednost njenega deleža na skupno ustvarjenem premoženju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo 71.721,95 DEM oziroma 36.670,80 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti obsodilnemu delu sodbe in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Revizija je obširna, delno nerazumljiva in nejasna. Revizijsko sodišče zato povzema tiste njene trditve, ki so razumljive. Tako je v reviziji zapisano, da sta sodišči nižjih stopenj bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker toženi stranki nikoli ni bila vročena tožba za plačilo denarnega zneska, ki se "nahaja v sodnem spisu pod zaporedno številko 180 C". V tej vlogi je tožeča stranka "prvič in povsem na novo uveljavljala docela nov dodatni denarni zahtevek" ob že obstoječem stvarnopravnem zahtevku. Tožena stranka nikoli ni privolila v spremembo tožbe. Ni šlo za "uveljavljeno in zatrjevano privilegirano spremembo tožbe", postavljen je bil dodatni podrejeni zahtevek, "kar nižja sodišča v vseh teh letih žal niso doumela".

Revizija graja stvarno pristojnost sodišča in trdi, da je v zadevi sodilo stvarno nepristojno sodišče. Naprej revizija kritizira sojenje sodišča prve in sodišča druge stopnje v razveljavljenih postopkih. Zadnja glavna obravnava je bila "končana v petih minutah ne da bi sodnica sprejela kakršenkoli dokazni sklep". Tako se ni čuditi pravemu šoku, ki ga je doživela tožena stranka, ko je dobila sodbo, v kateri prvo sodišče zapiše protispisno najmanj sledeče netočnosti: da naj bi zaslišalo priče, domnevno izvedlo dokaze, ugotovilo domnevno nesporna dejstva, enostavno vzelo kot temelj odločanja izvedeniško mnenje iz leta 1995 in naredilo napačen izračun. Prvo sodišče je kršilo vsa temeljna načela postopka, uveljavljena že v pritožbi. Ker gre za revizijo, jih je treba vnovič povzeti. Gre za kršitev načela ustnosti, saj ni izvedlo ničesar, nobene od strank ali prič ni nikoli zaslišalo. Kršilo je načelo neposrednosti, saj je dokaze izvajalo stvarno nepristojno sodišče. "NIKOLI IN NIKDAR niti eno stvarno pristojno okrožno sodišče v nobeni sestavi". Kršeno je bilo načelo javnosti, kontradiktornosti, saj je nesporno, da še do danes nova tožba nikdar ni bila vročena tožencu. Kršen je bil tudi 7. člen ZPP. "Kršena so bila določila 8. člena, ker so izostali iz tega načela izvedeni sklepi sodišča. Že v pritožbi je bilo opozorjeno na vse te kršitve, vseskozi se vleče tudi kršitev po drugem odstavku in sicer najmanj 4. in 8. tč., kot krona vsega pa seveda tudi 14. tč. Gre za klasičen primer nasprotja dejstev, navajanja neresničnih dejstev, skratka žal popolna zmešnjava in nered, ko pa se na to opozori, sodišče grozi s kaznijo pooblaščencu". Revizija naprej razlaga: "K drugostopenjski sodbi: Vse, kar je zapisano že zgoraj, kršeni so bili: ustavni členi 12, 15, 22 in 6/1 in 14 EKČP ter predvsem Protokola h Konvenciji, 1. člen. Vse zatrjevane kršitve in tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče prezrlo." Glede uporabe materialnega prava revizija trdi, da je zahtevek absolutno zastaran in to v večkratnem obdobju. Tožnica se je odselila v letu 1984. "To dokazujejo docela neupoštevni dokazi in dejstva o tem, da je že v letu 1979 pridobila poslovne prostore v G., tudi če se zanemari nakup dveh avtomobilov in izgradnja vikend hiše v H. in gradnja hiše v B. Od trenutka, ko je zapustila toženca, je vedela, da ima v primeru morebitnih vlaganj to pravico zahtevati, pa tega ni storila. Zmotno je stališče, da je to lahko storila po več kot 10 letih, saj bi po tej logiki v primeru, da njen stvarnopravni zahtevek nikoli ne bi bil postavljen, to lahko storila kadarkoli in si prolongirala "ad infinitum" sicer omejene zastaralne roke za obligacijsko terjatev s tem, da bi pač postavila stvarnopravni zahtevek, ki da ne zastara in ga je nato dopustno preoblikovati v denarnega". Naprej revizija trdi: " Vsa dejstva so bila tožnici vseskozi znana, gradil je toženec sam, pa ni ničesar storila do konca leta 1995. Dejstvo je, da je vse financiral toženec sam, kar dokazujejo krediti in priče". Končno revizija predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, v katerem ni dovoljeno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav tako ni dovoljeno širiti dejanske ali pravne podlage spora. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se (razumljivo) izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej (jasno) navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizijsko sodišče ne odgovarja na tiste očitke o kršenju določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na sojenje pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, potrjeno s sodbo sodišča druge stopnje, ki je lahko edina predmet revizijskega preizkusa.

V zadevi je sodilo okrožno sodišče, ki je glede na naravo spora in vrednost spornega predmeta (plačilo denarnega zneska, ki presega vrednost 2,000.000 tolarjev) stvarno in krajevno pristojno (99. in 101. člen Zakona o sodiščih, Ur. l. RS, št. 45/94 do 73/2004, v zvezi z 32. in 46. členom ZPP).

Že sodišče druge stopnje je odgovorilo toženi stranki na trditve, da ni nikoli prejela vloge s podrejenim tožbenim zahtevkom in presodilo, da očitek o kršitvi določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Revizijsko sodišče k temu še dodaja, da je tožena stranka prejela sodbe sodišča prve stopnje, ki so bile sicer razveljavljene, vendar so vsebovale prav ta zahtevek, s katerim tožena stranka naj ne bi bila seznanjena. Njeno soglasje za spremembo tožbe ni bilo potrebno. Tožeča stranka je postavila podrejeni tožbeni zahtevek, o katerem je bilo sodišče dolžno odločiti (primerjaj drugi odstavek 2. člena ZPP).

Na glavni obravnavi dne 24.6.2003 sta se pravdni stranki strinjali, da se vsi sprejeti dokazni sklepi povzamejo in da se izvedeni dokazi štejejo za prebrane. Glavna obravnava je bila opravljena v prisotnosti obeh pravdnih strank in njunih pooblaščencev, zapisnik pa podpisan brez pripomb. Zato ni jasno, kakšno kršitev določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje. Dolžina trajanja glavne obravnave ni nikjer predpisana.

Revizija našteva člene ZPP, Ustavo RS in mednarodne pogodbe, ki naj bi jih sodišči kršili. Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitane kršitve niso navedene v taki obliki, kot to zahteva že citirani 371. člen ZPP. Zato na te očitke niti ne more odgovoriti. Naloga revizijskega sodišča je preizkus utemeljenosti jasnih navedb, ne pa ugibanje, kaj je revident želel pojasniti. Vendar je revizijsko sodišče ugotovilo, da načelo kontradiktornosti postopka ni bilo kršeno, kakor tudi načelo neposrednosti ne. Na te očitke je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Njegova obrazložitev je jasna in odgovarja na pravno relevantne trditve. Netočni so zato revizijski očitki o nejasnosti in nerazumljivosti izpodbijane sodbe.

Revizija trdi, da je postavljeni tožbeni zahtevek za plačilo denarnega deleža na skupnem premoženju pravdnih strank, zastaran.

Revizijsko sodišče tej trditvi ne more pritrditi in opozarja na določila 6. poglavja Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89, 13/94, 70/2000 in 16/2004, ZZZDR) in določila 360. in 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ZOR). Na podlagi teh določil se je v sodni praksi izoblikovano stališče, da zastaranje zahtevkov, ki zadevajo skupno premoženje zakoncev (tudi če so denarni), ne začne teči, dokler se zakonca ne sporazumeta o deležih na skupnem premoženju, oziroma če sporazuma ni, dokler teče pravdni postopek (primerjaj II Ips 108/99). Izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama je trajala med letoma 1980 in 1984, kar je bilo ugotovljeno kot nesporno. Taka skupnost je na podlagi 12. člena ZZZDR glede pravnih posledic izenačena z zakonsko skupnostjo. V tem času sta pravdni stranki zgradili stanovanjsko hišo na zemljišču, ki ga je toženec imel v lasti že pred začetkom življenjske skupnosti s tožnico. Vsa tožničina vlaganja v to nepremičnino so iz tega časovnega obdobja. Vrednost zemljišča predstavlja toženčevo posebno premoženje, vrednost zgrajene hiše (brez vrednosti komunalnih prispevkov) pa predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Ti dejstvi sta sodišči pravilno ocenili, ko sta presodili, da predstavlja vrednost zgradbe skupno premoženje. Ob upoštevanju ugotovljenih dejstev o tem, kako sta pravdni stranki sodelovali pri nastanku skupnega premoženja in koliko sta k temu prispevali, je pravno pravilna tudi presoja o enakih deležih na skupno ustvarjenem premoženju. Revizijske trditve jih ne morejo izpodbiti. Ker je toženec prodal nepremičnino, katere (pretežni) del je bil skupno premoženje pravdnih strank, kupnino pa v celoti zadržal zase, je dolžan tožnici izplačati denarno vrednost njenega deleža na skupno ustvarjenem premoženju.

Revizijsko sodišče je presodilo, da očitki v reviziji niso utemeljeni, saj sodišči nista kršili določb pravdnega postopka, materialno pravo pa sta glede na dejanske ugotovitve pravilno uporabili. Zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).