Jedro

V pripravljalnem spisu je tožena stranka še pravočasno navajala in predlagala dokaze (več prič), za katere prvo sodišče ni izdalo dokaznega sklepa, niti jih ni zavrnilo. Ob dejstvu, da v tem pripravljalnem spisu tožena stranka sploh ni navajala, zakaj so te priče potrebne in o katerih spornih dejstvih bi vedele kaj povedati, prvo sodišče o teh dokazih, ko niso bile popolne navedbe o njihovi potrebnosti, ni moglo odločiti. Tako niso bila kršena določila 213. člena ZPP, ki predvidevajo, da sodišče odloči, kateri dokazi se naj izvedejo.

Toženec je s prodajo skupnega premoženja, od katere kupnino je v celoti zadržal zase, bil neupravičeno obogaten za vrednost tožnici pripadajočega deleža, tožnica pa v tem obsegu neupravičeno prikrajšana. Torej gre za neupravičen premik premoženja iz sfere ene v sfero druge stranke, zato ima prikrajšana stranka – tožnica, dejansko in pravno podlago za vrnitev te vrednosti od toženca po tedanjih določilih od 210. do 219. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v napadenem obsodilnem delu (prvi odstavek izreka).

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je prvo sodišče po večkratnem sojenju, tokrat zavezalo toženo stranko k plačilu tožnici 36.670,80 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in 2,135.687,00 SIT pravdnih stroškov s pripadki. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Ugotovilo je med pravdnima strankama obstoj izvenzakonske skupnosti (člen 12 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v obdobju od leta 1980 do leta 1984, v katerem se jima je rodil sin Smiljan in v katerem sta na parc. št. 318/38 vl. št. 409 k.o. Brestanica, takrat last toženca, v tem obdobju zgradila stanovanjsko hišo do 4. gradbene faze. Tožnica, ki je imela v tem času osebni dohodek celo višji od toženčevega, je finančno skrbela za stroške skupnega gospodinjstva in stroške preživljanja skupnega sina ter delno prispevala tudi k stroškom gradnje, medtem ko je toženec v ostalem organizacijsko, finančno in z delom prispeval h gradnji. Zato je do 4. gradbene faze zgrajena hiša, ki sta jo pravdni stranki kot izvenzakonska partnerja pridobila z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti, njuno skupno premoženje. Po določilih prvega odstavka 59. člena ZZZDR se šteje, da sta deleža na tem premoženju obeh partnerjev enaka, toženec pa ni dokazal, da sta deleža na njem drugačna. Sicer pa je tožnica v smislu določil drugega odstavka 59. člena ZZZDR tako izkazala, da je tudi dejansko njen solastninski delež do višine ½. Tožba v letu 1987 za uveljavitev stvarnopravnega zahtevka do ½ na tej nepremičnini je bila vložena pravočasno, saj tak zahtevek ne zastara. Šele med postopkom, in sicer iz vsebine izvedenskega mnenja. O cenitvi te nepremičnine z dne 10. 5. 1995, je tožnica izvedela, da je toženec med to pravdo v letu 1991 nepremično prodal. Tak je modificirani tožbeni zahtevek, ki zraven stvarnopravnega kot primarnega, postavlja tudi podrejeni obligacijski tožbeni zahtevek s pripravljalno vlogo z dne 2. 10. 1995, iz naslova neupravičene obogatitve, v smislu določil takratnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ko od zapadlosti terjatve po podrejenem zahtevku (časa prodaje nepremičnine leta 1991), pa do njene uveljavitve (dne 2. 10. 1995) ni pretekel petletni absolutni zastaralni rok, pravočasen. Zato je zavrnilo ugovor zastaranja glede podrejenega tožbenega zahtevka. Glede njegove višine je na podlagi navedenega izvedenskega mnenja ugotovilo, da znaša vrednost skupnega premoženja pravdnih strank na tej nepremičnini po stanju na dan razpada izvenzakonske skupnosti konec leta 1984 (do 4. gradbene faze), brez vrednosti parcele, po vrednosti na dan cenitve (10. 5. 1995) 11,659.119,00 SIT ali na ta dan 143.443,90 DEM, kar znaša po tečaju 1 EUR = 1,95583 DEM, 73.341,70 EUR. Ob polovičnem deležu na skupnem premoženju je tožnica tedaj upravičena o toženca do plačila 36.670,80 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

3. Zoper obsodilni del prvostopne sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v napadenem delu tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma podrejeno njeno razveljavitev v tem obsegu. Procesno kršitev absolutnega in relativnega značaja vidi pritožba v kršitvi določil člena 5/I Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in smiselno 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker modificirani tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi z dne 2. 10.1995 sploh ni bil vročen tožencu. In še v kršitvi določil člena 213/II ZPP, ker glede predlaganih dokazov v pripravljalnem spisu tožene stranke z dne 24. 12. 1999 prvo sodišče ni odločilo z dokaznim sklepom in tudi niso bili izvedeni ter je priskrbelo izvedensko mnenje glede cenitve brez dokaznega sklepa. Razlogi o odločilnih dejstvih bi tudi naj bili v nasprotju in nerazumljivi glede višine prisojenega denarnega zneska, saj je zahtevek postavljen v tolarski protivrednosti EUR in ni jasno, po katerem tečaju je opravilo pretvorbo v EUR. Zmotno je tudi ugotovljeno dejansko stanje, ko ni izvajalo dokazov iz pripravljalne vloge toženca z dne 24. 12. 1999. Nepravilno je uporabilo materialno pravo, predvsem v dejstvu, da ni materialne podlage za tožničino uveljavljanje obligacijskega zahtevka, saj z vlaganji v nepremičnino ni pridobila na njej lastnine. Sicer se je tožnica celo odpovedala obligacijskemu zahtevku v pripravljalni vlogi z dne 22. 4. 1993. Pritožba vztraja tudi pri ugovoru zastaranja.

4. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uveljavljane procesne kršitve absolutnega in relativnega značaja niso podane, niti tiste, upoštevne po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP).

7. Podatki spisa pritrjujejo navedbam toženca, da pripravljalni spis tožeče stranke z dne 2. 10. 1995, v katerem je uveljavljana modifikacija tožbenega zahtevka, ni bil vročen toženi stranki. Po njegovi vložitvi je bila tožena stranka, ki je tudi takrat imela (drugega) pooblaščenca, seznanjena o njegovem obstoju in vsebini, konkretno na glavni obravnavi dne 10. 2. 1998 (l. št. 194 spisa), kjer je tožeča stranka izrecno vztrajala pri modificiranem tožbenem zahtevku, nahajajočem se v spisu na l. št. 180a in ga je tožena stranka takrat prerekala ter navajala pod 21, da ne obstaja ekonomska skupnost in da je toženec zgradil stanovanjsko hišo s svojim posebnim premoženjem. Takrat pozvan o izjasnitvi glede opravljene cenitve pa se ni izjasnil. S temi pravdnimi dejanji se je toženec spustil v obravnavanje po modificiranem tožbenem zahtevku. O njem je bil po prvem sodišču seznanjen še nadalje na glavni obravnavi dne 28. 5. 1998 (l. št. 201 spisa), nato v prvostopni sodbi I 167/97 z dne 10. 2. 1998 (ta je bila razveljavljena), kjer je prvo sodišče ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in se je toženec zoper njo pritožil (l. št. 209 do 221 spisa). Nato je tožena stranka po sedanjem pooblaščencu s pripravljalno vlogo z dne 24. 12. 1999 celo opozarjala, da ji modificirani tožbeni zahtevek ni bil vročen in postavila ugovor zastaranja tega zahtevka. V pripravljalnem spisu z dne 21. 1. 2002 (l. št. 273 spisa) je tožena stranka ob ponovnem opozarjanju, da ji pripravljalni spis z modifikacijo tožbenega zahtevka še ni bil vročen, izrecno navedla, da je drugopis tega pripravljalnega spisa vezan v spis pod l. št. 180b, kar pomeni, da je tožena stranka v spis tudi neposredno vpogledala. Vsaj takrat bi v varstvo svojih pravic lahko predlagala vročitev te vloge ali si jo fotokopirala. Vse to pove, da toženi stranki zaradi nevročitve pripravljalne vloge tožeče stranke z modifikacijo tožbenega zahtevka ni bila kršena pravica do obravnavanja, zato ni bila storjena tudi po uradni dolžnosti upoštevna procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ne gre za upoštevno procesno kršitev na predlog po prvem odstavku 339. člena ZPP, zaradi kršitve prvega odstavka 5. člena ZPP, saj je po opisanem prvo sodišče dalo možnost toženi stranki glede izjasnitve o modificiranem tožbenem zahtevku.

8. V pripravljalnem spisu z dne 24. 12. 1999 je tožena stranka še pravočasno navajala in predlagala dokaze (več prič), za katere prvo sodišče ni izdalo dokaznega sklepa, niti jih ni zavrnilo. Ob dejstvu, da v tem pripravljalnem spisu tožena stranka sploh ni navajal, zakaj so te priče potrebne in o katerih spornih dejstvih bi vedele kaj povedati, prvo sodišče o teh dokazih, ko niso bile popolne navedbe o njihovi potrebnosti, ni moglo odločiti. Tako niso bila kršena določila 213. člena ZPP, ki predvidevajo, da sodišče odloči, kateri dokazi se naj izvedejo.

9. Na glavni obravnavi dne 15. 9. 1994 (l. št. 147 spisa) je prvo sodišče sprejelo dokaz tožeče stranke po pritegnitvi izvedenca cenilca in v ta namen izdelalo sklep o postaviti izvedenca, ki je bil vročen pooblaščencu tožene stranke 30. 12. 1994 (l. št. 150 spisa). Tako ne vzdrži pritožbena graja, da ni bil sprejet tak dokazni sklep, zato tudi ne gre za tovrstno očitano procesno kršitev ne relativnega, ne absolutnega značaja.

10. Zavrača se tudi zatrjevana procesna kršitev zaradi nerazumljivosti razlogov o odločilnih dejstvih glede prisojene višine tožbenega zahtevka. Prav zato, ker je bil postavljen obligacijski tožbeni zahtevek v času veljavnosti valute DEM v njegovi tolarski protivrednosti in ga tožeča stranka do konca zadnje glavne obravnave ni spreminjala, je bilo prvo sodišče v smislu pravilne uporabe materialnega prava upravičeno dosoditi adekvatni znesek v sedaj veljavni valuti EUR. Razlogi prvostopne sodbe pa tudi ne povedo, da je sodišče uporabilo za transformacijo DEM v EUR tečaj 1 EUR = 1,95583 DEM, kot je veljal od 1. 1. 2002 do konca februarja 2002, ko je še bilo mogoče zamenjati DEM za EUR. Tako so razlogi te vrste jasni in razumljivi.

11. Tudi nista podana preostala pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je bilo pomembno dejansko stanje na prvi stopnji dovolj in pravilno ugotovljeno in je na njegovi podlagi sprejeta prvostopna odločitev v napadenem delu materialnopravno pravilna.

12. Povzemajo se pravilni, jasni in zadostni prvostopni razlogi, ki jim ni potrebno ničesar več dodati. Le k preostalim izrecnim pritožbenim navedbam je odgovoriti, da na pritožbeni stopnji ni sporen na prvi stopnji ugotovljen čas prodaje navedene nepremičnine (leto 1991), niti ugotovljen čas vednosti tožeče stranke o tej prodaji (v maju 1995). Zato absolutni zastaralni rok za uveljavljanje podrejenega zahtevka po tedanjih določilih 371. člena ZOR še ni potekel. Zato so pravilni prvostopni razlogi o neutemeljenosti ugovora zastaranja.

13. Pritožba ne graja prvostopnih ugotovitev o obstoju izvenzakonske skupnosti, v trajanju katere sta pravdni stranki gradili stanovanjsko hišo, kar je sicer prepričljivo ugotovljeno in obrazloženo v prvostopni sodbi. Kolikor pa stoji pritožba na stališču, da tožnica z vlaganji v nepremičnino v trajanju izvenzakonske skupnosti s tožencem nima pravne osnove za pridobitev lastninske pravice na njej, je v zmoti. Po določilih 12. člena ZZZDR je izvenzakonska skupnost glede pravnih posledic izenačena z zakonsko zvezo. To pomeni, da je po določilih drugega odstavka 51. člena ZZZDR premoženje pravdnih strank, pridobljeno z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti, nujno skupno premoženje. Po določilih prvega odstavka 59. člena ZZZDR se šteje, da sta deleža izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju enaka, lahko pa dokažeta, da sta prispevala k temu premoženju v drugačnem razmerju. V zadevi toženec slednjega ni dokazal, kot to smiselno pravilno ugotavlja prvo sodišče in tudi tega pritožba posebej ne graja. Nadalje ni mogoče pritrditi pritožbi, da se je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 22. 4. 1993 odpovedala obligacijskemu zahtevku, saj iz njene vsebine kaj takega ne izhaja.

14. Pritožba ne graja prvostopne ocene, da je toženec s prodajo skupnega premoženja, od katere kupnino je v celoti zadržal zase, bil neupravičeno obogaten za vrednost tožnici pripadajočega deleža, tožnica pa v tem obsegu neupravičeno prikrajšana. Torej gre za neupravičen premik premoženja iz sfere ene v sfero druge stranke, zato ima prikrajšana stranka – tožnica, dejansko in pravno podlago za vrnitev te vrednosti od toženca po tedanjih določilih od 210. do 219. člena ZOR. Sama višina prisojenega zneska pa sloni na ugotovitvah navedenega izvedenskega mnenja o cenitvi vrednosti skupnega premoženja (brez vrednosti parcele), po stanju na dan razpada izvenzakonske skupnosti pravdnih strank in cenah na dan cenitve. Tožeča stranka ni uveljavljala valorizacije cenitve glede na inflatorna gibanja tudi, ko je bila ta izražena v takrat veljavni valuti DEM in tožeča stranka prav tako ni uveljavljala obresti od glavnice, kar vse je toženki v korist. 15. Vse povedano je narekovalo odločitev o pritožbi kot v izreku te sodbe po členu 353 ZPP.

16. O pritožbenih stroških tožene stranke je odločeno po prvem odstavku 165. člena ZPP in dejstvu pritožbenega neuspeha.