Jedro

Objektivna odgovornost prvotoženke ni podana, saj v obravnavanem primeru drsanje ne predstavlja nevarne dejavnosti, prav tako pa drsališče po svoji naravi ni nevarna stvar.

Krivdna odgovornost je odgovornost za škodo z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da bi prvotoženka morala, če bi se želela ekskulpirati, zatrjevati in dokazati, da je storila vse, da do nezgode in škodljivih posledic ne bi prišlo, česar pa ni storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki za škodo nastalo v škodnem dogodku z dne 5.11.2003. Zoper citirano sodbo sta se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožili prvo in drugotožena stranka, in sicer iz vseh v 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP predvidenih razlogov, s pritožbenim predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa sta predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka ni vložila pritožbenega odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve, tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih ugovorov, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve. Ob uradnem preizkusu zadeve je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki bi jih sodišče moralo upoštevati (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), zasledilo pa tudi ni v pritožbi grajanih kršitev pravil pravdnega postopka. Ne more se strinjati s pritožbenimi trditvami, da je izrek sodbe nejasen, ker se iz njega ne da razbrati, ali je temelj odškodninske odgovornosti podan v celoti ali delno, s čimer je tožena stranka smiselno očitala kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP, saj bi v primeru, da bi sodišče prve stopnje zaključilo, da gre za deljeno odškodninsko odgovornost to tudi jasno izrazilo v samem izreku v deležih, ker pa tega ni storilo, pa je povsem utemeljen zaključek, da je odškodninska odgovornost podana v celoti. Po prepričanju pritožbenega sodišča se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do vseh navedb tožene in tožeče stranke ter listinskih dokazov, ki so bili pomembni za rešitev spora in jasno ter povsem argumentirano in logično obrazložilo razloge svoje odločitve. V celoti se sodišče druge stopnje pridružuje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo vsa za odločitev v tej zadevi odločilna pravno relevantna dejstva.

V obravnavani zadevi je tožnica vtoževala odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala, ko se je kot študentka prvotoženke v okviru obveznega študijskega programa športne vzgoje pri drsanju na ledu v Ledeni dvorani Tabor dne 5.11.2003 poškodovala, ko se je po navodilih mentorja drsala v smeri proti vhodnim vratom in se zaradi hitrosti ni mogla pravočasno ustaviti, zato se je uprla na vrata, ki niso bila zaklenjena, v posledici česar so se odprla, pri tem pa je tožnica padla in se poškodovala.

Iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da objektivna odgovornost prvotoženke ni podana, saj v obravnavanem primeru drsanje ne predstavlja nevarne dejavnosti, prav tako pa drsališče po svoji naravi ni nevarna stvar. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je na strani prvotoženke podana krivdna odgovornost za tožnici nastali škodni dogodek. Prvostopenjsko sodišče utemeljuje svoje sklepanje o krivdni odgovornosti prvotoženke za tožnici nastalo škodo s stališčem, da je prvotoženka kot organizatorka in izvajalka drsanja opustila dolžno skrbnost pri organiziranju drsanja, saj ni zagotovila varnega drsanja oziroma ni storila vsega, da bi preprečila nastanek škode. Navedenih zaključkov pa pritožba ne uspe izpodbiti. Tako je povsem neutemeljena pritožbena graja, da za škodni dogodek ni odgovorna prvotoženka, saj naj bi tožnica že pred tem dogodkom večkrat drsala in torej ni bila začetnica, znala se je ustaviti tudi brez tega, da bi se prijela za ograjo, da je na ledeno ploskev vedno vstopala in izstopala skozi navedena vrata in je tako bila seznanjena z njihovo lego. Navedena dejstva po prepričanju sodišča druge stopnje ne morejo vplivati na odgovornost prvotoženke. Krivdna odgovornost je odgovornost za škodo z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da bi prvotoženka morala, če bi se želela ekskulpirati, zatrjevati in dokazati, da je storila vse, da do nezgode inškodljivih posledic ne bi prišlo, česar pa ni storila. Dokazati bi namreč morala, da je ravnala po pravilih stroke in s skrbnostjo, ki se pričakuje od dobrega strokovnjaka tako, da je poskrbela za varno drsanje. Navedeno pomeni, da bi moral profesor športne vzgoje ne samo opozarjati študente na to, da morajo biti vrata vedno zapahnjena, temveč poskrbeti, da so vrata zaprta tako, da bi to dejansko preverjal. Zatrjevanja profesorja športne vzgoje, da je študente opozarjal na obveznost zapiranja vrat omaje trditev ene izmed zaslišanih prič študentke K., ki za dolžnost zapiranja vrat ni vedela, čeprav jih je sama vedno zapirala. Glede na takšne ugotovitve je povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da profesor športne vzgoje ni dal dovolj jasnih navodil glede zapiranja vrat in da ni vedno in dovolj skrbno opravljal nadzora nad vrati, kar je nenazadnje priznal tudi sam. Ob tem je potrebno upoštevati, da so študentje med drsanjem počivali, hodili po pijačo, na stranišče in posledično uporabljali omenjena vrata, zaradi česar je bila prehodnost skozi vrata povečana, s tem pa je bila povečana možnost, da vrata niso bila zapahnjena, zato je povsem na mestu zaključek, da bi glede na omenjena dejstva profesor športne vzgoje škodni dogodek lahko pričakoval. Pritožba navedenih zaključkov tudi ne uspe izpodbiti z navedbo, da je za škodni dogodek odgovorna Dvorana Tabor, kjer je tožnica kupila vstopnico za drsanje in ki je kot lastnik drsališča dolžna zagotoviti varno izvajanje dejavnosti. Prvotoženka bi morala kot organizatorka športne vzgoje, če se je dejavnost odločila organizirati v Dvorani Tabor, poskrbeti za to, da bi Dvorana Tabor kot imetnica drsališča zagotovila varne pogoje drsanja v smislu zagotavljanja varno zaprtih vrat drsališča. Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče prepričano, da toženki nista uspeli dokazati, da bi prvotoženka kot organizatorka športne vzgoje ravnala z zahtevano skrbnostjo, zato je odločitev sodišča prve stopnje o obstoju krivdne odgovornosti prvotoženke kot organizatorke in drugotoženke kot zavarovatelja splošne odgovornosti materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, saj toženki s pritožbo nista uspeli.