Jedro

Tipično tveganje pri posameznem športu prevzame udeleženec sam. To pa ne odvezuje organizatorja, da aktivnost organizira v skladu z merili profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ), vsebovanimi v varnostnih predpisih, pravilih stroke in splošnem načelu prepovedi povzročanja škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ki je nastala tožeči stranki v škodnem dogodku 5. 11. 2003. Ocenilo je, da je izvajanje šolske dejavnosti na drsališču potekalo v organizaciji prve toženke, ki ji je mogoče očitati, da profesor športne vzgoje študentom ni dal dovolj jasnih navodil, da morajo vrata zapirati z zapahom oziroma ni nadzoroval, ali študentje ta ukrep izvajajo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

3. Zoper izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje sta toženki vložili revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navajata, da je tožnica že pred škodnim dogodkom večkrat drsala v sporni dvorani. Na ledeno ploskev je vedno vstopala in iz nje izstopala skozi ista vrata, zato je bila seznanjeno z njihovo lego. Ugotovljeno je bilo, da je drsala že prejšnjo sezono in ni šlo za začetnico. Sama je izpovedala, da se je znala ustaviti, ne da bi se prijela za ogrado. Priča P. S. je povedal, da je študente opozarjal na to, naj vrata zapirajo, kar so potrdile tudi druge priče. Pri odraslih osebah – študentih je glede na njihovo stopnjo samostojnosti in odgovornosti mogoče pričakovati, da bodo vrata drsališča, ko ga zapustijo, zapahnili. Glede na opisane okoliščine, v katerih se je dogodek pripetil, je hoja skozi vrata na drsališče običajna dejavnost med drsanjem, zato bi morala biti tožnica bolj pozorna, kako se je ustavila. Stališče sodišča druge stopnje, ki je krivdo toženk našlo v tem, da profesor športne vzgoje ni dal jasnih navodil glede zapiranja vrat, ni prepričljivo, saj ni šlo za otroke, temveč odrasle osebe. Izjave prič v spisu so drugačne, kot jih je povzelo sodišče druge stopnje, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prav tako je neprepričljivo stališče, da za nezgodo ni odgovoren JZ ..., ki je upravljavec drsališča. Ta bi moral zagotoviti osebje, ki bi skrbelo za to, da so vrata na drsališče konstantno zaprta z zapahom.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uvodoma je treba zavrniti pavšalen očitek v reviziji, da so izjave prič v spisu drugačne, kot jih je povzelo sodišče druge stopnje, zaradi česar je to zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). To pomeni, da mora revident kršitev postopka ne le izrecno uveljavljati, ampak jo tudi obrazložiti in konkretizirati. V konkretnem primeru ne zadošča, da toženki zatrjujeta, da je sodišče druge stopnje napačno povzelo izpovedi prič, ampak bi morali natančno opredeliti, za izpoved katere priče gre in v čem jo je sodišče napačno povzelo. Ker je revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neobrazložen, ga revizijsko sodišče ni bilo dolžno vsebinsko presojati.

7. Okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke, so naslednje: tožnica se je poškodovala 5. 11. 2003 v ...; v okviru obveznega študijskega programa športne vzgoje je izbrala drsanje; študentje so drsali pod nadzorstvom profesorja športne vzgoje in izvajali vaje po njegovih navodilih; ko je tožnica pridrsala ob rob drsališča, se je želela zaustaviti s pomočjo ograje; ker vrata v ograji niso bila zapahnjena, so se ob dotiku odprla in tožnica je padla čez stopnico v notranjost dvorane, kjer so klopi; izvajanje šolske dejavnosti na drsališču je potekalo v organizaciji prve toženke; profesor športne vzgoje študentom ni dal dovolj jasnih navodil, da morajo vrata zapirati z zapahom oziroma ni nadzoroval, ali študentje ta ukrep izvajajo.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranke vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje, zato razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vse tiste revizijske navedbe, ki so po vsebini prikrita polemika z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvih dveh stopnjah sojenja (zlasti, da je profesor športne vzgoje študente opozarjal, da je treba vrata zapirati in da so ti zapoved spoštovali), so zato neupoštevne in ne zahtevajo podrobnejšega odgovora. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravdne stranke s pomočjo procesnih kršitev ne morejo vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji. Četudi sodišče zapisnike o zaslišanju strank in prič napačno dokazno tolmači, gre le za zmotno dokazno oceno, ne pa za „protispisnost“.

8. Ugotovitev, da je izvajanje športne dejavnosti potekalo v organizaciji prve toženke, napotuje na sklep, da je podana njena stvarna legitimacija. Upravljavec drsališča JZ ... odgovarja za varno uporabo športnih površin, nasprotno pa je varno izvajanje športne dejavnosti v sferi organizatorja dejavnosti – prve toženke.

9. Materialno pravo v zadevi je bilo pravilno uporabljeno in so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Iz načela, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ), izhaja tudi obveznost aktivnega ravnanja za zagotovitev varnosti. Fakulteta, ki je organizator športne vzgoje, je dolžna izvesti ustrezne varnostne ukrepe, da zagotovi varnost udeležencev – študentov. Obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator, je odvisen od več dejavnikov, na primer od obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa, možnosti in stroškov za odvrnitev škodne nevarnosti, pa tudi možnosti oškodovanca, da bi se škodi izognil. Organizator mora poskrbeti predvsem za varnostne ukrepe proti tistim nevarnostim, ki presegajo običajno tveganje, ki je povezano z izvajanjem posamezne športne dejavnosti in udeležencem niso brez nadaljnjega razvidne oziroma se jim lahko izognejo.(1) Tipično tveganje pri posameznem športu prevzame udeleženec sam. To pa ne odvezuje organizatorja, da aktivnost organizira v skladu z merili profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ), vsebovanimi v varnostnih predpisih, pravilih stroke in splošnem načelu prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). Drsalec v okviru izvajanja pouka športne vzgoje tako na primer nosi tveganje padca na ledu. Nasprotno pa mora za varen vstop na drsališče in izstop z njega poskrbeti izvajalec dejavnosti. To nedvomno vključuje tudi jasna navodila drsalcem o dolžnostih zapiranja vrat v ogradi z zapahom. Ugotovitev, da profesor športne vzgoje takih navodil udeležencem drsanja ni dal, kljub relativni izkušenosti tožnice (drsanje si je v okviru obveznega študijskega programa športne vzgoje izbrala že prejšnje leto) ne narekuje porazdelitve odgovornosti med pravdnima stranka.

10. Vrhovno sodišče je neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Damjan Možina v Vesna Bergant Rakočević et al., Šport in pravo, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 301.