Jedro

Za konkretni spor je z vidika presoje utemeljenosti zahtevkov tožnice bistveno, ali se je dejavnost toženke, ki jo je izvajala v fitnes studiu, prenesla na drugega izvajalca, ali je torej šlo za prenos dejavnosti, ki posledično vodi do spremembe delodajalca.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe povzelo določbo 75. člena ZDR-1. Pri opredelitvi, kdaj gre za prenos podjetja ali dela podjetja, je upoštevalo Direktivo Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov in na direktivi temelječo sodno prakso Sodišča EU, vendar je zmotno štelo, da je prenos izključen, če med prenosnikom in prevzemnikom ni sklenjen pravni posel, s katerimi bi se prenesla dejavnost. Sodišče EU je v več zadevah zavzelo stališče, da do prenosa podjetja v pomenu Direktive lahko pride brez neposredne pogodbene povezave med prenosnikom in prevzemnikom. Enako izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Kriterije za presojo obstoja gospodarske enote, ki je predmet prenosa, je treba razlagati celostno in ne ločeno vsakega zase, zato je bistveno, ali je prevzemnik začel opravljati isto dejavnost na istih sredstvih, in sicer takoj po prenehanju dejavnosti prenosnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 6. 2018 nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, in zahtevek, da je dolžna toženka tožnico pozvati na delo, ji od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi 26. 7. 2018 priznati vse pravice iz delovnega razmerja (delovno dobo s prijavo v obvezna zavarovanja) in ji za čas od 26. 7. 2018 do dneva izdaje sodbe obračunati plačo v bruto znesku 842,79 EUR, v bodoče zapadle bruto plače v znesku 842,79 EUR pa do vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec; od teh bruto zneskov obračunati in izplačati davke in prispevke ter izplačati neto zneske, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje pravdne stroške (delno točka II izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je toženka šele v sodnem postopku konkretizirala razloge za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved ni obrazložena. Obrazložena bi morala biti s konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih bi bilo tožnici kot delavki jasno, zakaj je prenehala potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (sodba in sklep VSRS VIII Ips 150/2016). Toženka je pogodbo o najemu športnega centra A, odpovedala šele 31. 7. 2018, tožnici pa je odpoved podala več tednov prej. Odpoved je preuranjena. Toženka odpovedi drugim delavkam na delovnem mestu čistilka ni podala. Po podaji odpovedi tožnici so druge delavke delo še naprej opravljale. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe tožnice. Navaja, da je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega, konkretno organizacijskega razloga. Organizacijski razlog je obrazložila v odpovedi. Delovno mesto čistilka je ukinila. Razlogi za ukinitev delovnega mesta niti niso bistveni, jih je pa toženka pojasnila v sodnem postopku. Toženka opravlja le še dejavnost računovodstva in poslovnega svetovanja. Tožnici je odpoved podala dne 14. 6. 2018, ko je bila v bolniškem staležu. Dela do izteka odpovednega roka ni opravljala, opravljala ga je druga delavka. Od 31. 7. 2018 za toženko dela ne opravlja nobena čistilka. Prostore v športnem centru A. je prevzela druga družba. Toženka je pogodbo o najemu odpovedala. Prodala je opremo. Odločitev o prenehanju opravljanja dejavnosti fitnesa je bila sprejeta istočasno oziroma pred podajo odpovedi tožnici. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o neutemeljenosti zahtevka tožnice.

6. Tožnica, ki je bila pri toženki zaposlena kot čistilka, delo pa je opravljala v športnem centru A., v tožbi uveljavlja zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in druge s tem povezane zahtevke. Uveljavlja sodno varstvo zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 6. 2018 (in ne morebitnega sodnega varstva zaradi spremembe delodajalca), ki jo je toženka utemeljila z ukinitvijo delovnega mesta čistilka. Do njenih navedb, ki se nanašajo na neobrazloženost odpovedi in njeno preuranjenost, ki jih ponavlja v pritožbi, se je v obrazložitvi sodbe pravilno opredelilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče navedenih razlogov ne ponavlja, ampak se nanje v celoti sklicuje. Do navedb tožnice, ki se nanašajo na to, da delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu čistilka ni prenehalo, ker so to delo po odpovedi še naprej opravljale druge delavke (čistilke), pa se ni opredelilo oziroma dejanskega stanja v zvezi s temi navedbami sploh ni ugotavljalo.

7. Sodišče prve stopnje je o zahtevkih tožnice odločalo drugič. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu Pdp 684/2019 opozorilo, da je za presojo zakonitosti odpovedi bistveno, da ta ni bila podana iz drugega, neutemeljenega razloga. Neutemeljeni razlogi za odpoved so našteti v 90. členu ZDR-1, in med njimi je sprememba delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1. Skladno s to določbo preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, na delodajalca prevzemnika. Za konkretni spor je z vidika presoje utemeljenosti zahtevkov tožnice bistveno, ali se je dejavnost toženke, ki jo je izvajala v fitnes studiu (športnem centru A.), prenesla na drugega izvajalca, ali je torej šlo za prenos dejavnosti, ki posledično vodi do spremembe delodajalca.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe povzelo določbo 75. člena ZDR-1. Pri opredelitvi, kdaj gre za prenos podjetja ali dela podjetja, je upoštevalo Direktivo Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (Ul. l. L 82, 21. 3. 2001) in na direktivi temelječo sodno prakso Sodišča EU, vendar je zmotno štelo, da je prenos izključen, če med prenosnikom in prevzemnikom ni sklenjen pravni posel, s katerimi bi se prenesla dejavnost.1 Sodišče EU je v več zadevah zavzelo stališče, da do prenosa podjetja v pomenu Direktive lahko pride brez neposredne pogodbene povezave med prenosnikom in prevzemnikom.2 Enako izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.3 Kriterije za presojo obstoja gospodarske enote, ki je predmet prenosa, je treba razlagati celostno in ne ločeno vsakega zase,4 zato je bistveno, ali je prevzemnik začel opravljati isto dejavnost na istih sredstvih, in sicer takoj po prenehanju dejavnosti prenosnika.

9. Sodišče prve stopnje drugih okoliščin glede spremembe delodajalca ni ugotavljalo. V novem sojenju sicer ni bilo vezano na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Moralo pa bi opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo (prvi odstavek 362. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo v novem sojenju dne 18. 6. 2020 pozivalo tožnico na dopolnitev navedb, za kar ni bilo nobene potrebe,5 nato pa je njene navedbe ocenilo kot prepozne. Takšno postopanje ni pravilno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je povzemalo navedbe pravdnih strank,6 kar ne nadomesti dokazne ocene izvedenih dokazov.

10. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje - ni ugotavljalo, ali je šlo za spremembo delodajalca in s tem za neutemeljen razlog za odpoved. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, zato je na podlagi 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek in ponovno odloči o utemeljenosti tožničinega zahtevka. V tem obsegu bi dejansko stanje, če bi opravilo pritožbeno obravnavo, prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče, kar pa ni namen pritožbenega postopka. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko je pritožbeno sodišče zadevo že vrnilo v novo sojenje, pa sodišče prve stopnje ni opravilo pravdnih dejanj in obravnavalo spornih vprašanj, na katera je opozorilo v razveljavitvenem sklepu. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.

1 Med toženko in novim najemnikom prostorov je sicer bila sklenjena kupoprodajna pogodba z dne 20. 8. 2018, katere predmet je bila oprema. Da je opremo prevzela družba B., d. o. o., je sicer v postopku navedla toženka. 2 Sodba C-324/86 - Daddy's Dance Hall; sodba združeni zadevi C-171/94 in C-172/94 - Merckx in Neuhuys, sodbi C-172/99 - Liikenne, C-340/11 - Abler. 3 Sodba VIII Ips 446/2007, sklep VSRS VIII Ips 202/2008, sodba VSRS VIII Ips 431/2008, sodbe VSRS VIII Ips 432/2009, VIII Ips 50/2009, VIII Ips 448/2009, VIII Ips 28/2009. 4 Sodba C-24/85 - Spijkers, 13. odstavek obrazložitve. 5 Tožnica je že v tožbi podala navedbe, da so potrebe po delu čistilke v fitnes studiu trajne, da po podaji odpovedi "njeno" delo opravljajo druge delavke. Ko je bila zaslišana, je svoje navedbe potrdila, izpovedala je, da je v času, ko je bila sama začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, delo čistilke opravljala druga delavka, ki je z delom nadaljevala za novega najemnika prostorov. 6 Sodišče prve stopnje je povzelo navedbo toženke, da je prenehalo delovno razmerje vsem njenim delavcem, in jo ocenilo za neprerekano, pri čemer tožnica ves čas zatrjuje nasprotno, da so delo čistilke opravljale druge delavke.