Jedro

Sodišče druge stopnje ni imelo podlage za razlaganje pojma „brezposeln“, saj se po kriteriju iz KP ne dodeljujejo točke delavcu, katerega zakonec je brezposeln, ampak prejme točke tisti delavec, pri katerem je zaposlen samo en zakonec (oziroma ki je samohranilec).

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 9. 2006 ter da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 24. 10. 2006 in s tem dnem tožnici delovno razmerje ni prenehalo, temveč traja še naprej od vključno 25. 10. 2006 do vključno 31. 3. 2007 za krajši delovni čas šest ur na teden ter za polni delovni čas od vključno 1. 9. 2009 dalje, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za čas od 25. 10. 2006 do 31. 3. 2007 vpiše delovno dobo v delovno knjižico za skrajšan delovni čas šest ur na teden, v obdobju od 1. 9. 2009 do vrnitve na delo pa jo prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za poln delovni čas ter ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače, ki bi jo prejela, če bi delala, zmanjšanem za zneske, ki jih je prejela v obdobju od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje, z odvodom davkov in prispevkov ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu do plačila. Ugotovilo je, da tožena stranka ni pravilno uporabila kriterijev za določitev presežnih delavcev, saj je v kategorijo delavcev, v kateri je bila tudi tožnica, dvema delavcema priznala točke, do katerih nista bila upravičena.

2. Sodišče druge stopnje je tako odločitev potrdilo s sodbo Pdp 946/2009 z dne 18. 3. 2010, pri tem pa zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Zato je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje s sklepom VIII Ips195/2010 z dne 9. 1. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje odpravilo ugotovljeno protispisnost, pritožbo tožene stranke ponovno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kriterije za določitev presežnih delavcev po 39. členu Kolektivne pogodbe vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/94 in naslednji) uporabila napačno. V kategoriji primerjalnih delavcev (poučevanje matematike) je B. M. dodelila 20 točk na podlagi 7.a točke 39. člena KPVIZ, čeprav do njih ni bila upravičena. Zavzelo je stališče, da bi se morala brezposelnost zakonca razlagati v luči določb Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in naslednji), torej šteti brezposelnega kot osebo, ki ni v delovnem razmerju, ki si prizadeva za zaposlitev, pa kljub temu zaposlitve ne more najti. Ker izvenzakonski partner B. M. ni bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in ga torej ni mogoče šteti za iskalca zaposlitve, tej delavki ne pripada 20 točk po navedenem kriteriju.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno revizijo vlaga tožena stranka, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje kriterij brezposelnosti zakonca neutemeljeno razlagalo v smislu 16. člena ZZZPB, ki ne opredeljuje pojma brezposelne osebe, temveč pojem iskalca zaposlitve, pa še to le v zvezi s pridobitvijo pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Povsem protispisna je po mnenju revizije tudi ugotovitev, da izvenzakonski partner delavke B. M. zaposlitve ni iskal. 4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Za primer, če se Vrhovno sodišče ne bi strinjalo z razlogi izpodbijane sodbe pa opozarja na to, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do stališč sodišča prve stopnje, ki so za odločitev tudi pomembna, in sicer: da ocenjevanje ni bilo izvedeno v skladu z 41. členom KPVIZ, zato program ne odraža dejanskega stanja na dan, ko je bil ugotovljen presežek delavcev, da je tožena stranka B. M. in M. Š. neupravičeno dodelila tudi točke po kriteriju zdravstvenega stanja in da sta tožnica in A. H. prejeli enako število točk in je slednja ohranila zaposlitev po kriteriju delovnih izkušenj, katerega uporaba je tudi sporna.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Vezano je na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožena stranka kriterij iz 7.a točke 39. člena KPVIZ nepravilno uporabila. Po tej določbi, ki jo povzema tudi program reševanja presežnih delavcev, je pod 7.a točko (socialno stanje) določeno, da se po tem kriteriju dodeli 20 točk delavcu, pri katerem „je zaposlen samo eden izmed zakoncev oziroma je samohranilec“. Sodišče druge stopnje torej ni imelo podlage za razlaganje pojma „brezposeln“, saj se po navedenem kriteriju ne dodeljujejo točke delavcu, katerega zakonec je brezposeln, ampak prejme točke tisti delavec, pri katerem je zaposlen samo en zakonec (oziroma ki je samohranilec). Ni bilo sporno, da izvenzakonski partner B. M. ni bil zaposlen, kar pomeni, da gre v tem primeru za situacijo iz 7.a točke 39. člena KPVIZ (zaposlen samo eden izmed zakoncev). Zato je tožena stranka tej delavki po kriteriju socialnega stanja utemeljeno priznala 20 točk. 8. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z uporabo kriterija „socialno stanje“ in se do ostalih, za odločitev tudi relevantnih razlogov ni opredelilo, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče druge stopnje opredeliti tudi do drugih materialno pravnih izhodišč sodišča prve stopnje, zlasti tistih, na katere opozarja tožnica v odgovoru na revizijo.

9. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).