Jedro

Namen določbe, ki kot kriterij za določitev presežnih delavcev določa upoštevanje socialnega statusa, če je eden izmed zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) brezposeln, je varovanje socialnega stanja oziroma eksistence. Vendar je treba pri tem kriteriju kot brezposelno osebo upoštevati le osebo, ki izpolnjuje kriterije po ZZZPB (torej ki si prizadeva najti zaposlitev), kar pa zakonec sodelavke tožnice ni bil, ker ni bil prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje. Iz tega razloga je sodelavka neutemeljeno pridobila dodatne točke pri ocenjevanju, tožnica pa ni bila zakonito izbrana za presežno delavko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 9 .2006 (1. točka izreka); ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi št. 8/99 z dne 9. 7. 1999 ni prenehala veljati dne 24. 10. 2006 ter delovno razmerje tožeče stranke traja vključno od 25. 10. 2006 do 31. 3. 2007, za krajši delovni čas 6 ur na teden in za polni delovni čas, od vključno 1. 9. 2009 dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo ter ji za čas od 25. 10. 2006 do 31. 3. 2007 vpiše v delovno knjižico delovno dobo za skrajšan delovni čas 6 ur na teden, v obdobju od 1. 9. 2009 do vrnitve na delo, pa jo prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za polni delovni čas ter ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja (3. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača nadomestilo plače v višini kot če bi delala, zmanjšano za zneske, ki jih je tožnica prejela izplačane v obdobju, od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje, ter plačati od teh zneskov pripadajoče davke, prispevke in akontacijo dohodnine, od neto plač pa zakonske zamudne obresti od vsakega 5. v mesecu dalje do plačila (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 2.211,92 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišče je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kljub izrecnemu napotilu Višjega delovnega in socialnega sodišča, v nasprotju s svojimi ugotovitvami in zaključki v svoji prvotni sodbi, z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožeči stranki in sicer iz razloga, ker naj ne bi izvedla ocenjevanja v skladu z določilom 41. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 52/94 s spremembami in dopolnitvami – KPVIZ) oziroma naj ne bi natančno opredelila datuma, kdaj je ugotovila presežek delavcev ter opravila točkovanje delavcev. Sodišče je prav tako, v nasprotju s prvotno odločitvijo v ponovljenem postopku ugotovilo, da bi bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev po 96. členu ZDR (večje število delavcev), ter da ni moglo ugotoviti katero različico programa razreševanja presežnih delavcev je svet zavoda pravzaprav sprejel in na podlagi katerega programa je bila tožeči stranki odpovedana pogodba o zaposlitvi. Sodišče je v izpodbijani sodbi napačno zaključilo, da tožena stranka ni določila dneva, ko je izvedela za trajno presežne delavce, kar pa pomeni, da v skladu z določilom 41. člena KPVIZ, pri izbiri presežnih delavcev ni upoštevala stanja na dan, ko je bil ugotovljen trajen presežek delavcev. Popolnoma jasno je, da je tožena stranka sprejela Program razreševanja presežnih delavcev št. ... dne 22. 8. 2008 in naveden program je bil tudi potrjen na svetu zavoda (zapisnik 17. seje sveta zavoda). Že iz citiranega programa jasno izhaja, da so delavci v skladu s kriteriji, ki so določeni v programu, pridobili točke na podlagi njihovega osebnega, zdravstvenega in socialnega stanja ter drugih pogojev, ki so jih izpolnjevali na dan 22. 8. 2006. Tožena stranka je tekom celotnega postopka dokazovala, da je program, ki ga je predložila v postopku končna verzija programa razreševanja presežnih delavcev in da je na podlagi programa bilo ugotovljeno, da je trajno nepotrebno delo 7,5 delavcev in pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana natanko tem delavcem, ki so bili navedeni v programu. Tožena stranka je ocenjevanje presežnih delavcev opravila v skladu z določilom 41. člena KPVIZ, zato je sodišče v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo. V sodbi pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med drugimi listinami oziroma zapisniki zato je podana bistvena kršitev določb ZPP in sicer 15 točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da je tožena stranka bila dolžna v skladu z določilom 96. člena ZDR izdelati Program razreševanja presežnih delavcev, saj naj bi šlo za odpoved večjemu številu delavcev. Naveden zaključek sodišča je napačen in protispisen. Iz Programa razreševanja presežnih delavcev je namreč nesporno razvidno, da je postalo nepotrebno delo 7,5 delavcev, nikjer iz navedenega programa pa ne izhaja, kot je zmotno ugotovilo sodišče, da ima tožena stranka 14 presežnih delavcev. Dejstvo je, da pri toženi stranki ni postalo nepotrebno delo najmanj 10 delavcev, kar bi pomenilo, da je tožena stranka postopek dolžna izpeljati na način, kot ga predvideva zakon v primeru večjega števila presežnih delavcev. Iz zapisnika 17. korespondenčne seje sveta z dne 30. 8. 2006 izhaja, da je prišlo do nekaterih sprememb pri programu, vendar je le-te mogoče ugotoviti že na podlagi primerjanja obeh verzij programov, torej se le-te spremembe nanašajo zgolj na dejstvo, da se je za določene delavce našla alternativna rešitev. Ob primerjanju obeh programov pa je tudi razvidno, da pri točkovanju tožnice oziroma v njeni skupini ni prihajalo do nobenih sprememb. Povsem napačno pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je presojalo točkovanje oziroma dokazila, predložena s strani delavke B.M. in delavca M.Š.. V zvezi s točkovanjem delavke B.M. je tožena stranka v dokaz predložila listine, ki so ji bile v zvezi s kriterijem pod št. 7 a (zaposlen samo eden od zakoncev), predložene v postopku točkovanja in sicer izjavo podano s strani J.B., da ni zaposlen ter ga vzdržuje partnerka B.M.; potrdilo o stalnem prebivališču, potrdilo DURS o skupnem gospodinjstvu in dohodninsko odločbo, potrdilo Ajpes, da J.B. ni vpisan v poslovni register kot posameznik, potrdilo ZZZS – izpis obveznosti zavarovanj J.B.. Delavka B.M. je po navedenem kriteriju prejela 20 točk, saj je bil njen partner na dan 22. 8. 2006 nezaposlen oziroma je bil zaposlen samo eden izmed zakoncev. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim ugotovilo, da partner B.M., v času točkovanja 22. 8. 2006, res ni bil vpisan v poslovni register, kot samostojni podjetnik posameznik in da je bil v tem času nesporno nezaposlen, vendar pa sodišče očita toženi stranki, da je zagotovo vedela, da se J.B. pripravlja na vpis v poslovni register kot s.p. oziroma da pridobiva dohodek iz gradbene dejavnosti. Sodišče je tudi napačno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da je tožena stranka naredila nepravilnosti tudi pri točkovanju M.Š. in B.M., po kriteriju 6 a (delavec ima kronično ali ponavljajoče obolenje – 10 točk). Tožena stranka je tekom postopka navajala, da je delavka B.M. predložila zdravniško potrdilo z dne 28. 6. 2006, iz katerega izhaja, da zadnjih nekaj let pogosto oboleva z okužbami zgornjih dihal. Nedopustni so zaključki sodišča, da iz njenega potrdila ne izhaja, da gre za ponavljajoče obolenje. Prav tako so protispisni zaključki sodišča prve stopnje glede zdravstvenega stanja delavca M.Š., ki je predloži potrdilo KC, iz katerega pa ne izhaja zgolj dejstvo, kot je to ugotovilo sodišče, da ima le večkrat zamašen nos ter da ima v nosu nekaj bledih polipov, temveč iz navedenih potrdil izhaja mnogo več, saj je bil delavec na ORL kliniki operiran in napravljena mu je bila RSN in obojestranska polipektomija. Zaključki sodišča so zato protispisni in je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnem dejstvu nasprotje medtem, kar je navedeno v samih listinah in kar je navedeno v razlogih sodbe. Pritožba pa sodišču tudi očita, da je napačno ugotovilo dejstvo, da naj bi tožena stranka napačno uporabila kriterije delovne dobe, v skladu z 31. členom Kolektivne pogodbe za negospodarstvo in s tem tudi napačno točkovala delavko A.H. in tožečo stranko, ki sta na podlagi kriterij KPVIZ dosegle enako število točk. S tem naj bi tožena stranka ponovno ravnala nezakonito. Ker kriteriji v Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti ne vsebujejo določila, ki bi omejeval uporabo kriterija delovne uspešnosti, kot ga omejuje KPVIZ, pri kateri se le-ta upošteva, če se delovna uspešnost pri delodajalcu ocenjevala vsaj eno leto pred odpovedjo. Tožena stranka je pojasnila, da se delovna uspešnost pri toženi stranki ni ocenjevala eno leto pred odpovedjo, zato je vsem delavcem pri kriteriju delovne uspešnosti dodelila enako število točk, ker je le tako lahko zagotovila objektivno točkovanje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožene stranke v pritožbi, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

O pritožbi je Višje delovno in socialno sodišče razsodilo s sodbo opr. št. Pdp 946/2009 z dne 18. 3. 2010. Pritožbo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Ugotovilo je, da tožena stranka ni upoštevala kriterijev, katere je sama določila v programu, zato zaključek sodišča prve stopnje v tem delu ni bil pravilen. Zato tudi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo, da je tožena stranka v svojem programu določila, da se upoštevajo kriteriji po vrstnem redu, kot je to določeno v 31. členu Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91, s spremembami; KPND). To ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, saj je sodišče prve stopnje menilo, da s tem, ko je tožena stranka v programu določila, da se uporabljajo kriteriji po 31. členu KPND, uporaba kriterijev zdravstvenega stanja in socialnega kriterija pri delavki B.M. ni prišla v poštev. Iz tega razloga je štelo, da je tožena stranka napačno uporabila kriterije oziroma ni uporabila kriterijev iz Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Ur. list RS, št. 52/94 in 52/07; v nadaljevanju: KPVIZ). Strinjalo se je z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, kot to določa 96. člen ZDR, saj je pri številu presežnih delavcev treba upoštevati delavce, katerim je dejansko prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi iz poslovnega razloga, kot tudi tiste, katerim je tožena stranka podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in na drug način rešila njihov status. Tožena stranka je tudi v obvestilu Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 31. 7. 2006 zapisala, da predvideva da bo 14 delavcev presežnih in da predvideva, da bo prenehala potreba po delu teh delavcev dne 11. 9. 2006. Glede na to, da je bilo pri toženi stranki zaposlenih 98 delavcev, predstavlja predvidenih 14 trajno presežnih delavcev situacijo iz 1. alinee 1. odstavka 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR), ko najmanj 10 delavcem pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 ali manj kot 100 delavcev, preneha delovno razmerje. Prav zaradi zapisa v programu razreševanja presežnih delavcev z dne 22. 8. 2006, je tožena stranka zapisala, da se upoštevajo kriteriji iz 31. člena, je pritožbeno sodišče štelo, da je uporaba kriterijev nezakonita.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila revizijo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 195/2010 z dne 9. 1. 2012 reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo. V sklepu je navedlo, da je tožena stranka utemeljeno uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe v vsebini listin zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Odločilno dejstvo, ki je podlaga izpodbijani sodbi je nepravilna uporaba kriterijev za določitev presežnih delavcev. V zvezi s tem je po ugotovitvah Vrhovnega sodišča RS pritožbeno sodišče navedlo, da je toženka v programu določila, da se pri določitvi presežnih delavcev upoštevajo kriteriji po vrstnem redu, kot je to določeno v 31. členu KPND, ter da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker točkovanje po teh kriterijih ni izvedla pravilno. Vrhovno sodišče RS je opozorilo, da je o tako povzeti vsebini programa in programom samim obstaja nasprotje, saj toženka v programu ni določila le, da bo uporabila kriterije po vrstnem redu, kot je to določeno v 31. členu KPND, ampak da je v programu izrecno določeno, da se uporabijo kriteriji iz 39. člena KPVIZ (2. stran programa) in so na to (3. stran programa) tudi razdelani na njihovi podlagi primerljivi delavci ocenjeni (priloga B31). Tako sestavljen program, vključno z načinom točkovanja, je bil tudi potrjen s strani sindikata (10. stran programa). Vrhovno sodišče RS je opozorilo, da to med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno ter da je tožena stranka uporabila kumulativno metodo točkovanja, kar je nenazadnje v skladu z 38. členom KPVIZ, izločitveno (kot je določeno v 31. členu KPND) pa le podrejeno. Iz programa izrecno ne izhaja, da so kriteriji iz 31. člena KPND korekcijski (ki se uporabijo za primer, če posamezni primerljivi delavci po uporabi kumulativne metode prejmejo enako število točk), je pa že glede na razmerje uporabljenih kolektivnih pogodb – panožna, ki toženko neposredno zavezuje in predpisuje kumulativno metodo in splošna – ter sam način uporabe kriterijev to jasno. Ker je torej ugotovilo nasprotje o vsebini programa in samo vsebino programa je zaradi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter se ni opredeljevalo do drugih revizijskih navedb. Pritožbenemu sodišču je naložilo, da se naj v ponovljenem postopku opredeli do pritožbenih navedb z upoštevanjem zgoraj opisanega izhodišča. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 47/2008 z dne 7. 1. 2009 sklenilo, da se pritožbam ugodi ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V navedenem sklepu je sodišče razveljavilo tedaj izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje glede ocenjevanja tožničinih sodelavcev B.M. in M.Š. oprlo na izpovedbo ravnatelja, da je B.M. z ustreznimi listinami izkazala, da je njen mož brezposeln. Pritožbeno sodišče pa je poudarilo, da je šlo pri toženi stranki za formaliziran pisni postopek ugotavljanja presežnih delavcev, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo ter je zgolj na podlagi ustne izjave ravnatelja zaključilo, da so pri delavki B.M. oziroma pri M.Š. podani pogoji za priznanje višjega števila točk na podlagi ocenjevanja, kot je to izhajalo iz listinske dokumentacije. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da tožena stranka razpolaga z vsemi listinskimi dokazi, kljub temu pa vse do zaslišanja ravnatelja ni predložila točkovanja delavcev, kar bi morala storiti vsaj za sporno kategorijo delovnih mest, iz predložene listine (priloga B7) pa je izhajalo drugačno število točk kot iz končnega programa presežnih delavcev. Zato je pritožbeno sodišče naložilo sodišču prve stopnje izvedbo novih dokazov, na podlagi 34. člena ZDSS-1, ter na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je bilo torej odrejeno, da v ponovljenem sojenju postopa v skladu z že navedenimi stališči ter na podlagi 34. člena ZDSS-1 od tožene stranke zahteva predložitev pisnih dokazov glede dopolnitve točkovanj za delavca B.M. in M.Š. in sicer za B.M. dokazilo, da je njen mož brezposeln ter za M.Š. dokazilo o njegovem zdravstvenem stanju. Glede na to, da je sodišče razveljavilo sodbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z uporabo kriterijev, je implicitno to pomenilo, da se je sodišče druge stopnje strinjalo z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je podan poslovni razlog iz 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR, ki določa kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča ter pridobilo in ocenilo ustrezno dokumentacijo, ki se nanaša na vprašanje točkovanja primerljivih delavcev s tožnico. Glede na obrazložitev Vrhovnega sodišča RS v navedenem sklepu opr. št. VIII Ips 195/2010 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati kriterije iz 38. člena KPVIZ, glede katerih že iz sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da jih je tožena stranka upoštevala (priloga B31) na podlagi sprejetega Programa razreševanja trajno presežnih delavcev. Po določbi 38. člena KPVIZ se pri določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno zaradi nujnih operativnih razlogov, upošteva seštevek točk po vseh kriterijih, kot presežek se najprej opredelijo delavci z manjšim številom točk. Kriterije za ugotavljanje začasnih in trajnih presežkov delavcev pa so delovna uspešnost, strokovna izobrazba, naziv, delovne izkušnje, dosežena delovna doba, zdravstveno stanje in socialno stanje. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med strankama niti niso bila sporna izhaja, da je tožnica prejela po navedenih kriterijih 98 točk, enako tudi delavka A.H.. B.M. je imela po kriterijih 116 točk ter M.Š. 100 točk (točkovanje presežnih delavcev – B31).

Ker je izmed vseh delavcev, ki poučujejo matematiko, prenehalo delovno razmerje enemu izmed ocenjevanih delavcev, A.H. pa je imela po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje daljšo delovno dobo in je iz tega naslova, po izločitvenem kriteriju, imela prednost pred tožnico, njeno točkovanje pa niti ni bilo sporno, je za pritožbeno rešitev zadeve bistveno, ali so bili pri primerjanih delavcih B.M. in M.Š. pravilno upoštevani kriteriji iz 39. člena KPVIZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je B.M. iz naslova socialnega stanja prejela 20 točk, ker je njen mož brezposeln, to je pa ugotovilo na podlagi potrdila o skupnem gospodinjstvu, njene dohodninske odločbe ter potrdila Zavoda RS za zaposlovanje (B25). Že tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2009 navedla, to kar sicer izhaja iz citiranega potrdila, da izvenzakonski partner B.M. ni bil prijavljen kot oseba na Zavodu RS za zaposlovanje, kar naj bi tožena stranka izvedela iz poizvedb pri zavodu. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka ravnala napačno, ko ji je iz tega naslova dodelila 20 točk, saj dejstvo, da partner ni bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje nakazuje, da kljub temu, da je brezposeln, zaposlitve ne išče. S takšnim razlogovanjem se strinja tudi pritožbeno sodišče. KPVIZ v 7. a točki določa, da se delavcu prizna 20 točk, če je zaposlen samo eden izmed zakoncev oziroma samohranilec. Namen določbe o varovanju socialnega statusa, če je eden izmed zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev brezposeln je, da se varuje socialno stanje, ko je v takem primeru zaposlen samo eden izmed zakoncev oziroma samohranilec. Vendar pa je mogoče tudi po stališču pritožbenega sodišča socialni kriterij oziroma brezposelnost upoštevati le v smislu določb takrat veljavnega Zakona o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, s spremembami; ZZZPB), torej ko gre za osebo, ki ni v delovnem razmerju, ki si prizadeva za zaposlitev, pa kljub temu zaposlitve ne more najti. Po določbi 16. člena ZZZPB se je za brezposelno osebo med drugim štela oseba, ki ni v delovnem razmerju, in je zmožna za delo, prijavljena pri zavodu, na razpolago za zaposlitev in aktivni iskalec zaposlitve. Ker izvenzakonski partner delavke B.M. ni bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi bil aktivni iskalec zaposlitve, ni mogoče B.M. priznati dodatnih 20 točk po kriteriju socialnega stanja. Iz tega razloga je bilo 20 točk B.M. nezakonito priznano, kot je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno bi bila torej B.M. ocenjena z 96 točkami in ne z 116 točkami. V takem primeru pa bi torej zbrala manjše število točk kot tožnica, ki jih je po ugotovitvi sodišča prve stopnje zbrala 98 ter bi bila po 39. členu KPVIZ ona tista delavka, ki bi bila določena za presežek. Ker gre za uporabo socialnega kriterija, torej ko se upošteva težko finančno stanje delavca, bi bila razlaga, da se upošteva zgolj objektivno dejstvo, da zakonec oziroma izvenzakonski partner oseba ni zaposlena, na da bi se upoštevali tudi razlogi za brezposelnost, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki kot temeljno načelo obligacijskih razmerjih velja tudi v delovnem razmerju. V skladu s 1. odstavkom 5. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) morajo udeleženci pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Zaradi navedenega je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita v delu, v katerem je ugotovljena nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav deloma iz drugih materialno – pravnih razlogov, kot jih je upoštevalo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je posledično utemeljeno ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu delu tožbenega zahtevka, na podlagi ugotovitev glede tožničine zaposlitve pri drugih delodajalcih v vmesnem obdobju, po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Nekatere ugotovitve, ki jih sodišče poda v svoji obrazložitvi, pa za odločitev niso bistvene (ugotovitve glede večjega števila delavcev, dolžnosti priprave programa razreševanja presežnih delavcev in uporabe kriterija iz 31. člena KPND). V tem delu je že iz zgoraj obrazloženega izhaja, da je tožena stranka utemeljeno uporabila kriterije iz 39. člena KPVIZ na podlagi sprejetega Programa razreševanja presežnih delavcev. Zato tudi ni bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pozivala B.M., naj dopolni podatke o zdravstvenem stanju v smislu (in jo s tem favorizirala v primerjavi z ostalimi delavci, ki jih ni posebej pozivala oziroma opozarjala na dopolnitev predložitve listin o zdravstvenem stanju), ugotavljanja zdravstvenega kriterija iz 6. točke 39. člena KPVIZ. Zaradi tega se pritožbeno sodišče tudi ni opredelilo do vseh tistih pritožbenih navedb, ki za odločitev niso odločilne (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP.