Jedro

Judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice in novejša ustavnosodna praksa zastaranje povezujeta s pravico do dostopa do sodišča, ki je konvencijsko in ustavno varovana. Tožnik, čigar zahtevek je zavrnjen zaradi zastaranja, ni deležen sodnega varstva v polnem obsegu.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik A. A. je brat in zakoniti dedič po pokojni B. B., umrli 23. 4. 2010. Med trajanjem zapuščinskega postopka je s tožbo od ostalih devetih zakonitih dedičev zahteval, da mu morajo plačati 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2010 dalje do plačila. Zahtevek je utemeljeval s trditvami: da se je z B. B., ki ni imela nobenih prihodkov, dogovoril, da jo bo preživljal in skrbel za njeno premoženje, ona pa bo z njegovo hčerko C. C. sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju; da je bilo dogovorjeno, da bo skrb, ko je sam ne bo več zmogel, prevzela njegova hči C. C., ki bo postala lastnica nepremičnega premoženja po smrti B. B..; da je bila taka pogodba, ki je vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo, sklenjena in prijavljena davčni upravi 6. 4. 1988 ter se je začela takoj izvrševati; da je tožnik namesto C. C. vsestransko skrbel za B. B. (ji kupoval hrano, pijačo, obleke in obutev, gospodinjsko opremo in stroje, ji dajal denar za osebne potrebe in kupoval pohištvo ter vse, kar je potrebovala, ji plačeval davke in prispevke, ji v prostem času, ki ga je preživljal v Sloveniji, na kmetiji pomagal z fizičnim delom, ji kupil stroje in orodje in naprave za obdelovanje kmetije, skrbel za popravila strojev in gorivo in podobno); da se je na ta način pogodba izvrševala skoraj 20 let; da se je nato B. B. . premislila in tožniku sporočila, da želi pogodbo razveljaviti in je začela tožnikovo pomoč odklanjati; da sta se z B. B. dogovorila, da mu bo v primeru razveljavitve pogodbe povrnila vložena sredstva in sicer je dejala, da bo prodala del svojih nepremičnin in mu vrnila toliko, za kolikor je bila neupravičeno obogatena na njegov račun; da tega ni storila, ker je prej umrla.

2. Ker je B. B. napravila oporoko, s katero je za dedinjo določila prvo toženko O. O., je tožnik tožbo zoper ostale tožence umaknil. Plačilo celotnega zneska je zahteval od oporočne dedinje O. O. 3. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugodilo toženkinemu ugovoru zastaranja, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

4. Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov relativne in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je bilo ugovoru zastaranja ugodeno na podlagi dejanskih trditev, ki jih je toženka podala prepozno in jih sodišči ne bi smeli upoštevati. Jasno in konkretno je bil ugovor zastaranja podan šele v pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2014, kar je več kot leto dni po prvem naroku za glavno obravnavo in še tedaj toženka razlogov za tako pozno podane navedbe ni pojasnila in opravičila. Drugostopenjsko sodišče pa je le pavšalno zapisalo, da naj bi toženka zastaranje opredelila s konkretnimi trditvami o tistih dejstvih, s katerimi je bila v postopku predhodno seznanjena. To ne drži. Sodišče tudi ni pojasnilo, katere so te trditve in predvsem ne, na podlagi česa naj bi bila toženka upravičena šele po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo dotedanje navedbe iz odgovora na tožbo in na prvi glavni obravnavi spremeniti in jih dopolniti z novimi trditvami in ugovori. Izpodbijana odločba ne pojasni niti, zakaj je sodišče štelo, da je za odločitev o zastaranju odločilen datum 6. 8. 2006, ki ga toženka prvič navaja v pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2015 (pravilno: 2014) in ne prej. Gre za datum razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju, od katerega naj bi tekel zastaralni rok, pri čemer ne drži toženkina navedba, da naj bi ta datum izhajal iz pripisa na pogodbi, priloženi k tožbi, saj to ne drži. Sicer pa je toženka pogodbo prejela skupaj s tožbo in ni imela razlogov za navajanja časa razveze pogodbe šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Predvsem pa datum razveze pogodbe ni datum, od katerega bi lahko tekel izpolnitveni rok glede na to, da je bil o načinu in času izpolnitve sklenjen dogovor. Datum prenehanja veljavnosti pogodbe torej ni relevanten. Zapadlost zahtevka je bila vezana na odložni pogoj, ki bi nastopil, ko bi B. B. prodala svoje nepremičnine. Odložni pogoj do njene smrti sploh ni bil uresničen. Poleg tega je B. B. tožnikovo terjatev priznavala kot utemeljeno. Zastaranje zato ni moglo začeti teči. Sodbi nižjih sodišč to stališče zavrneta, vendar nerazumljivo in nejasno, hkrati pa tožniku procesno napačno očitata, da je o tem le izpovedal in da njegova izpovedba v tem delu pomeni informativni dokaz, ki ni dovoljen.

5. Toženka na vročeno ji revizijo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pogodbo o dosmrtnem preživljanju B. B. in C. C. sporazumno razvezali leta 2004 (čeprav je bila zaradi kršitve strogih pravil o obličnosti v resnici nična). Tožnik je zahteval povrnitev izdatkov za nakup kmetijskih naprav in strojev ter gospodinjskih aparatov, k čemer pogodba C. C., v korist katere jo je izpolnjeval, ni zavezovala; ti izdatki so bili zato brez podlage. Za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja pa je štelo za odločilno, da se mu jih je B. B. zavezala povrniti. Ker je ugotovilo, da rok ni bil dogovorjen, je upoštevaje vse okoliščine primera (predvsem, da bi B. B. sredstva za njegovo poplačilo pridobila šele s prodajo nekaterih zemljišč) kot primernega ocenilo rok enega leta, tekoč od razveze pogodbe. Ker je ta iztekel najpozneje konec leta 2005, je zahtevek pred vložitvijo tožbe v letu 2013 zastaral. Tožnik je sicer izpovedal, a ne tudi postavil trditve, da mu je B. B. do smrti obljubljala povračilo vrednosti njegovih dajatev; vendar izpovedi (ob odsotnosti trditev) ni moglo šteti kot pripoznavo dolga. Zastaral je tudi zahtevek glede vsega, kar je tožnik pokojni sestri nudil v okviru izpolnjevanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Glede te terjatve je zastaranje pričelo teči konec leta 2004 in izteklo do konca leta 2009 v roku, ki velja za zastaranje kondikcijskih zahtevkov. Da bi bil glede povrnitve teh izdatkov prav tako sklenjen dogovor z B. B., ni trdil. 8. Po presoji pritožbenega sodišča je pravna podlaga tožbenega zahtevka le tožnikov dogovor z B. B. o povrnitvi njegovih vlaganj. Sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju in razveza oziroma ničnost te pogodbe za odločitev nista pomembni, razen v toliko, da dogovorom, ki ga je tožnik sklenil z B. B., časovno sovpadata. Pritrdilo je prvostopenjskemu sodišču glede pričetka teka in izteka zastaralnega roka in o vložitvi tožbe šele po izteku slednjega. Zavrnilo je tožnikovo pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati toženkinega ugovora zastaranja, ker naj bi bil podan na podlagi dejstev, zatrjevanih v nasprotju z določbo 286. člena ZPP šele v pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2014. Odgovorilo mu je, da je toženka zastaranje opredelila s konkretnimi trditvami o tistih dejstvih, s katerimi je bila v postopku predhodno seznanjena. Zavrnilo je tudi pritožbeno tezo, da je bila zapadlost tožnikove terjatve iz dogovora z B. B. vezana na nastop odloženega pogoja, to je na prodajo nepremičnin, pri čemer naj terjatev sploh še ne bi zapadla, ker se odložni pogoj ni uresničil. Strinjalo se je s prvostopenjskim sodiščem tudi glede vprašanja pripoznave dolga. Pritrdilo mu je, da je tožnik o tem le izpovedal in da njegova izpoved o vseskozi do njene smrti ponavljajočih se obljubah B. B., da bo terjatev plačala, pomenijo nedovoljen informativni dokaz.

9. Zastaranje je institut materialnega prava. Sodišče nanj ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor toženca. Če spozna, da je ugovor zastaranja utemeljen, tožbeni zahtevek zavrne. Pa vendar v primerih, ko je meritorna zavrnilna sodba posledica zastaranja, sodišče spora ne reši vsebinsko. Judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice in novejša ustavnosodna praksa zastaranje povezujeta s pravico do dostopa do sodišča, ki je konvencijsko in ustavno varovana.1 Tožnik, čigar zahtevek je zavrnjen zaradi zastaranja, ni deležen sodnega varstva v polnem obsegu.

10. Odločbe teh sodišč zato opozarjajo pred pretogo uporabo zastaralnih rokov oziroma njihovo nesorazmerno strogo in formalistično razlago v razmerju do tožnika, ter pred neupoštevanjem posebnih okoliščin posamezenih primerov.2 Svarijo torej pred tako razlago pravil o zastaranju, s katero bi bilo tožniku uveljavljanje zahtevkov nesorazmerno oteženo ali celo onemogočeno.

11. Navedeno se mora po presoji revizijskega sodišča odraziti tudi v položaju toženca. Njegov ugovor, brez katerega sodišče zastaranja ne ugotavlja, in ki je procesno dejanje, naperjeno proti tožnikovi zahtevi, naj mu sodišče nudi vsebinsko polno varstvo, je treba tudi s procesnega vidika presojati strogo. V sklop slednjega sodi v tem postopku relevantno vprašanje pravočasnosti navedbe dejstev, ki utemeljujejo ugovor zastaranja.

12. Toženka je v odgovoru na tožbo podala ugovor zastaranja, ki ga je utemeljila (le) s trditvijo, da je »večina njegovih zahtevkov zastarala, saj je predložil računa predvsem iz leta 1998.« Tak zapis kaže, da dogovora, sklenjenega med tožnikom in B. B. o tem, da bo slednja tožniku vrnila, kar je od njega prejela, ni štela za podlago zahtevka, pač pa je bilo njeno izhodišče, da je zahtevek za vrnitev vsakega izdatka zapadel takoj, ko je bil ta izdatek plačan. Nato pa je s pripravljalno vlogo z dne 23. 12. 2014 dejansko podlago ugovora zastaranja spremenila. Navajala je, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju razveljavljena 6. 8. 2006, kar je razvidno iz pripisa na pogodbi, ki jo je v spis vložil tožnik, to pa so potrdile tudi priče. Zato je bil zahtevek ob vložitvi tožbe v letu 2013 zastaran. Sicer pa je ponovila še, da so terjatve, ki so datumsko opredeljene, nastale v letih 1988 in 1989. 13. Čas sporazumne razveze je pomemben zaradi ugotovitve trenutka zapadlosti terjatve in pričetka teka zastaralnega roka. Izpodbijana sodba namreč kot podlago tožnikove terjatve šteje njegov dogovor z B. B., ki časovno sovpada z razvezo pogodbe. Tožnik se je navedbi časa, ko je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju razdrta, izognil. V tožbi je povedal le, da je bila sklenjena in nato razveljavljena. Da je bila pogodba sporazumno razvezana, je zatrdila tudi toženka v odgovoru na tožbo, tudi ona brez opredelitve časa razveze. Navedla ga je šele v pripravljalni vlogi z dne 23.12.2014 ki jo je vložila za tem, ko je sodišče prve stopnje v zadevi opravilo že pet narokov.3

14. Dejanske trditve, ki jih je podala v tej pripravljalni vlogi, pomenijo (vsebinsko skromno) utemeljitev ugovora zastaranja. Ni pa jim dodano (ustrezno) pojasnilo o razlogih za toženkino nekrivdo za njihovo navedbo po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Po določbi četrtega odstavka 286. člena ZPP4 namreč lahko stranke na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Katere priče in kdaj so potrdile, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju razvezana in kdaj, toženka ni navedla. To pa pomeni prav to, kar uveljavlja revizija: da je bil njen ugovor zastaranja pomanjkljivo substanciran, zato nekrivda ni bila izkazana in so dejanske trditve, ki utemeljujejo ugovor zastaranja, prepozne.

15. Iz spisa Vrhovno sodišče sicer ugotavlja, da je o času razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju od zaslišanih prič izpovedal le D. D. na drugem naroku za glavno obravnavo 26. 2. 2014,5 nato pa na tretjem naroku za glavno obravnavo 12. 5. 2014 še tožnik.6 Toženka pa je pripravljalno vlogo z dne 23. 12. 2014, v kateri je zatrjevala razvezo pogodbe v letu 2004, vložila več kot 7 mesecev po zaslišanju tožnika in 10 mesecev po zaslišanju priče D. D. Z vložitvijo ustrezno substanciranega ugovora zastaranja v primernem roku po zaslišanju tožnika bi preprečila izvajanje dokazov na sledečih narokih (zaslišanje prič, pribavo izvedenskega mnenja izvedenca kmetijske stroke). S tem bi zadostila načelu, da je tudi odgovornost oziroma breme strank, da prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka ter k vsebinski kakovosti sojenja.7 Določba četrtega odstavka 286. člena ZPP ne pomeni, da smeta pravdni stranki navajati dejstva in predlagati dokaze kadarkoli do konca glavne obravnave, če tega nista iz upravičenih razlogov mogli storiti do konca prvega naroka. Nova dejstva je treba navajati takoj, ko (oziroma v razumnem roku, odkar) bi ob zadostni skrbnosti to lahko storili.

16. Trditve, s katerimi je toženka utemeljila ugovor zastaranja, so bile prepozne. Ker sta jih sodišči prve in druge stopnje kljub temu upoštevali in nanje oprli presojo o zastaranju vtoževane terjatve, sta kršili procesne predpise (četrti odstavek 286. člena ZPP).

17. Procesna kršitev, s katero sta obremenjeni sodbi nižjih sodišč, je terjala njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

18. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Primerjaj J. Zobec Procesni vidiki zastaranja, pravni letopis, 2015, stran 141 ter odločbo Ustavnega sodišča Up-450/2015. 2 Glej odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Stobbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, Stagno progi Belgiji z dne 7. 7. 2009, Esim proti Turčiji z dne 17. 9. 2013, Havaldmurh proti Švici z dne 11. 3. 2014 ter odločbo Ustavnega sodišča Up 450/2015. 3 Na njih nobena od pravdnih strank dejanskih navedb iz tožbe oziroma odgovora nanjo ni dopolnila; sodišče je izvajalo dokaze, več narokov pa je bilo potrebnih, ker je zaslišalo več prič in tožnika (toženka zaradi bolezni za to ni bila sposobna) ter postavilo izvedenca (cenilca) kmetijske stroke. 4 Skladno s prehodno določbo iz prvega in tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E je Vrhovno sodišče uporabilo procesni zakon v besedilu, veljavnem pred njeno uveljavitvijo (t. j. ZPP-D) 14. 9. 2017. 5 Glej list. št. 86 spisa. 6 Glej list. št. 114 spisa. 7 Primerjaj odločbi Up 2443/08 in U-I-164/2009.