Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Revident mora med drugim natančno in konkretno opredeliti pravno vprašanje, o katerem pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Ker revidentka tega ni storila, pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Z nekonkretiziranimi navedbami o slabem premoženjskem stanju brez ponujenih dokazov za zatrjevano premoženjsko stanje revidentka ni izkazala nastanka zelo hudih posledic izpodbijane odločitve in s tem izpolnjevanja pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka – revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek za plačilo stroškov pravne pomoči, nudene upravičenki D. G. v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru, III P 1178/2006. Tožena stranka je presodila, da je revidentka napotnico za storitev, ki jo je kot odvetnica dokončno opravila že 17. 2. 2009 (sklenitev sodne poravnave), predložila šele 18. 3. 2009, torej po preteku 8-dnevnega roka po opravljeni storitvi, ki ga določa peti odstavek 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči – ZBPP.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka pomembnega pravnega vprašanja ni opredelila na način, kot izhaja iz prejšnje točke te obrazložitve. Revidentka namreč ni jasno in določno opredelila pomembnega pravnega vprašanja, o katerem pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, zlasti pa ni opisala okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost. Navaja le trditve o kršitvi določb ZBPP in Odvetniške tarife glede presoje, ali je bila napotnica vložena v zakonitem roku, te pa same po sebi ne zadostujejo za izpolnitev pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidentka ni izkazala niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. V obravnavani zadevi revidentka zgolj navaja, da je premoženjsko stanje upravičenke takšno, da ji onemogoča povrnitev priglašenih stroškov v višini 870,83 EUR. S takšno nekonkretizirano navedbo, ki se niti ne nanaša na revidentko, revidentka ni izkazala verjetnosti nastanka zelo hudih posledic, zato tudi pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ni izpolnjen.

9. Glede na to, da revidentka ni izkazala izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.