Jedro

Prejšnja zakonca, ki sta med trajanjem zakonske zveze pridobila stanovanje kot skupno premoženje, sta imela dve možnosti. Lahko sta se dogovorila, kateri med njima bo ostal v stanovanju (po ZSR) in od drugega (praviloma) odkupil njegov delež, lahko pa sta se dogovorila, da bosta skupno stanovanje prodala tretji osebi in si kupnino razdelila (po ZNP).

Če sta se zakonca strinjala s civilno delitvijo stanovanja, nobeden od njiju pa pred tem ni pridobil pravice do uporabe stanovanja, tistega, ki je ostal v stanovanju, ni mogoče obravnavati kot dolžnika po 149. in 185. členu ZIP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek B. in R. T., da sta toženca B. in A. M. kot lastnika in najemodajalca dolžna s tožnikoma skleniti najemno pogodbo za dvoinpolsobno stanovanje št. 63 Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku B. in A. M. ter toženi stranki R.T. naložilo, da mora izprazniti navedeno dvoinpolsobno stanovanje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo B.in R. T.in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila revizijo B. in R.T. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdita, da je R.T. postal še pred prodajo stanovanja imetnik pravice do uporabe tega stanovanja po 2. odstavku 19. člena ZSR. Zato stališče sodišča, da ni zahteval določitve stanovanjske pravice, ni pravno odločilno. Prav tako je napačno stališče, da je R. T. pravico do stanovanja realiziral na drug način. Premoženjskih razmerij med zakoncema ni mogoče mešati s stanovanjsko pravico. Ker s prehodom lastninske pravice ni prišlo do prenosa stanovanjske pravice, je R. T. upravičeno ostal v stanovanju in ima še naprej pravico do bivanja v njem (149. člen ZIP). Toženca B. in A. M. sta kupila zasedeno stanovanje in zato morata s tožnikoma skleniti najemno pogodbo. Da je tako, izhaja tudi iz 185. člena ZIP. Zato predlagata, da vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pa tako spremeni, da njunemu zahtevku ugodi ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno odločili, ko sta ugodili tožbenemu zahtevku na izpraznitev spornega stanovanja. Pravilno je izhodišče, da določb 149. in 185. člena zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) v tej pravdni zadevi ni mogoče uporabiti.

B. in A. M. sta kupila stanovanje, ki po določilih pogodbe z dne 12.2.1993 ni bilo zasedeno oz. po kateri sta imela pravico pridobiti posest takoj. Stanovanje sta kupila od H. T. (sedaj R.), ki je stanovanje pred tem pridobila z delitvijo skupnega premoženja. Stanovanje je bilo namreč del skupnega premoženja prejšnjih zakoncev H.in R. T. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da sta prejšnja zakonca solastnika vsak do 1/2 tega stanovanja. Ker fizična delitev ni bila mogoča, je prišlo do civilne delitve po 123. členu zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP, Ur.l. SRS, št. 30/86). Čeprav ta določba napotuje tudi na 20. poglavje ZIP, ki prav tako ureja razdelitev stvari (v izvršbi), in se ja nanj oprlo tudi sodišče pri razdelitvi spornega stanovanja, se s tem vsebina razmerja med strankama, tj. civilna delitev dela skupnega premoženja, ni spremenila. To izhaja tudi iz nepravdnega spisa Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani - sedaj Okrajnega sodišča v Ljubljani (opr. št. N 627/85 - sedaj N 75/95). Sicer pa je v 240. členu ZIP določeno, da se prodaja opravi tako, kot predpisuje ta zakon za izvršbo na premično oz. nepremično stvar, če se stranke o posameznih vprašanjih ne sporazumejo drugače. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na obljubo R.T. kupcema B.in A. M., da se bo iz stanovanja izselil. Prav tako se je oprlo na obljubo, ki jo je R. T. dal H. R., in sicer, da bo stanovanje zapustil takoj, ko bo dobil kupnino. Pri tem se je s prodajo stanovanja tudi strinjal. Gre za na revizijski stopnji neizpodbojno dejansko podlago spora (3. odstavek 385. člena ZPP). Da je H. R. tožencu polovico kupnine nato nakazala, ni sporno. R. T. tudi ni izkazal nobene od veljavnih pravnih podlag za pridobitev stanovanjske pravice na skupnem stanovanju (tedaj po 17. oz. 16. členu zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR).

Če pa je tako, sta sodišči pravilno ravnali, ko toženca nista obravnavali kot dolžnika po ZIP in zato tudi nista uporabili 149. in 185. člena ZIP. Prejšnja zakonca, ki sta med trajanjem zakonske zveze pridobila stanovanje kot skupno premoženje, sta imela dve možnosti. Lahko sta se dogovorila, kateri med njima bo ostal v stanovanju (po ZSR) in od drugega (praviloma) odkupil njegov delež, lahko pa sta se dogovorila, da bosta skupno stanovanje prodala tretji osebi in si kupnino razdelila (po ZNP). H. in R. T. sta se odločila za drugo možnost. Da je bilo tako, izhaja tudi iz navedenega nepravdnega spisa. Pravilna je zato presoja sodišč druge in prve stopnje, da se je toženec odločil za navedeno drugo možnost realizacije svoje pravice do stanovanja.

Končno revizijsko sodišče še pripominja, da bi do enakega rezultata prišli tudi po drugi pravni poti. Kupca B. in A. M. sta kupila stanovanje od H. R. Stanovanje sta si ogledala in prišla v stik z R. T. ki je obljubil izselitev. To pa pomeni, da sta kupca bila v dobri veri, da kupujeta nezasedeno stanovanje. Tudi iz pogodbe med H. R. kot prodajalko ter A. in B. M. kot kupcema izhaja, da se prodaja prazno stanovanje, ki ga bosta lahko kupca vzela v posest takoj (v III. členu pogodbe je določeno: "Dejansko posest in uživanje kupljene nepremičnine nastopita kupca takoj", v 2. odstavku I. člena pa, da se stanovanje prodaja brez bremen). Pri tem ni nepomembno, da stanovanje ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, tako da sta se kupca lahko zanesla le na podatke prodajalke in tistih, ki so se pri pregledu stanovanja v njem nahajali.

Vse navedeno torej prepričuje revizijsko sodišče, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno ravnali, ko sta tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja ugodili, tožbeni zahtevek za sklenitev najemne pogodbe pa zavrnili.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).