Jedro

Za nastanek pogodbe je potrebno soglasje volje pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodbe. Pri družbeni pogodbi (v ožjem smislu) je potreben dogovor o tem, da bosta pogodbenika združila svoj trud in stvari v skupno korist oz. nastanek premoženja družbe. Če ni dogovora o skupnosti premoženja, ni soglasja volj o bistveni sestavini, saj vsako dogovarjanje dveh oseb o tem, kako bi prišle do denarja, ni sklenitev pogodbe o skupnosti imovine (civilne družbene pogodbe).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek B. T. in R. T., da sta toženca B. M. in A. M. kot lastnika in najemodajalca dolžna s tožnikoma B. T. in R. T. kot najemnikoma skleniti najemno pogodbo za dvoinpolsobno stanovanje št. 63 v izmeri 63 m2 v stanovanjskem bloku v L. za mesečno najemnino 10.000,00 SIT od 1.3.1993 dalje v roku 15 dni, sicer bo takšno najemno pogodbo nadomestila ta sodba ter da sta toženca dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Z izpodbijano sodbo pa je hkrati sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov A. M. in B. M. ter razsodilo, da mora tožena stranka R. T. izprazniti dvosobno stanovanje št. 63 v šestem nadstropju v L. v skupni izmeri 63 m2 in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 81.400,00 SIT v 15 dneh, po preteku tega roka pa tudi zakonite zamudne obresti do plačila. Višji obrestni zahtevek je sodišče kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper sodbo sta se pritožila toženca B. T. in R. T. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnikov ob istočasni zavrnitvi tožbenega zahtevka tožencev z naložitvijo plačila pravdnih stroškov, oz. naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navajata, da je bila zakonska zveza med R. T. in H. R. razvezana v letu 1985, solastništvo vsakega od njiju do ene polovice na stanovanju v L. pa je bilo ugotovljeno v letu 1989, vse torej v času veljave Zakona o stanovanjskih razmerjih. Razvezana solastnica H. R. se je iz stanovanja izselila v juniju 1985, takoj po razvezi, in je v stanovanju ostal sam solastnik in istočasno uporabnik R. T. Zato zoper njega ni možna odločba oziroma sodba o izpraznitvi, glede na določbo čl. 50/4 in 2 ZSR. Dalje pritožba poudarja, da je zmotna trditev, da je tožnik R. T. realiziral pravico do stanovanja na drug način, z delitvijo stanovanja. Gre namreč za dve popolnoma različni sferi, ki se med seboj ne moreta mešati. Skupno premoženje je bilo razdruženo s prodajo stanovanja na dražbi, nihče od bivših zakoncev pa ni prodal ali storil karkoli glede prenosa stanovanjske pravice, pravice uporabe ali skratka pravice do bivanja v spornem stanovanju.

Določba 149. čl. ZIP v 1. odst. izrecno določa, da stanovanjska pravica ne preneha s prodajo stanovanja, če zakon ne določa drugače. V konkretnem primeru sta toženca kupila zasedeno stanovanje, in jima lastninske pravice nihče ne oporeka. Kot kupca pa sta lahko pridobila le tak obseg pravic, kakor je določen s pogodbo in kakor so ga imeli prejšnji lastniki, oz. eden izmed njih.

V odgovoru na pritožbo B. M. in A. M. zavračata pritožbena izvajanja in predlagata, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarjata, da se H. R., kot bivša žena pritožitelja, ni prostovoljno izselila iz spornega stanovanja, ampak je zbežala pred njegovimi napadi in zaradi tega ni mogla nanj preiti stanovanjska pravica oz. kakršnakoli druga s to povezana pravica. Sporno stanovanje je bilo prodano, in je tožnik prejel polovico kupnine ter je ves čas obljubljal, da se bo izselil iz spornega stanovanja ter se je pritožitelj odpovedal vsem pravicam na tem stanovanju, če bi mu eventuelno šle.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi prvilno uporabilo materialno pravo. V izvedenem dokaznem postopku je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov B. T. in R. T., ter ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov A. M. in B. M. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o tožbenih zahtevkih obeh pravdnih strank. Ob izvedenih dokazih ter upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, je v izpodbijani sodbi utemeljeno poudarilo, da sta bila R. T. in H. R. vsak do ene polovice solastnika spornega stanovanja, ki je bilo v postopku za razdružitev tega stanovanja s sklepom sodišča N z dne 12.12.1992 domaknjeno H. R. kot najboljši ponudnici. Z razdelitvenim sklepom z dne 26.2.1993 pa je bila polovica kupnine za to stanovanje v znesku 2,066.666,50 SIT preodkazana R. T. Ob upoštevanju, da R. T. ni sprožil postopka v smislu določil čl. 17 Zakona o stanovanjskih razmerjih za določitev imetnika pravice uporabe na spornem stanovaju, je sodišče tudi utemeljeno zaključilo, da je svojo pravico do tega stanovanja R. T. realiziral na drug možen način, to je z delitvijo tega stanovanja ter prejel tudi polovico kupnine zanj. Razlogi v tej smeri so prepričljivi in se jim sodišče druge stopnje pridružuje v celoti, v izogib ponavljanja. Pri tem ne gre prezreti, da je R. T. že v odgovoru na predlog predlagateljice H. T. (sedaj: R.) v zadevi N soglašal s predlagano civilno delitvijo in bil celo pripravljen predlagateljici izplačati njen delež vrednosti stanovanja. Iz izpovedi H. R., ki jo je sodišče zaslišalo na glavni obravnavi dne 13.12.1993 (list. št. 15 - 16) pa med drugim izhaja, da se je njen bivši mož (R. T.) strinjal s prodajo stanovanja ter rekel, da bo šel ven, čim bo dobil kupnino. Tožnik in hkrati toženec A. M. pa je zaslišan na glavni obravnavi dne 20.10.1993 (list. št. 10 - 11) prepričljivo izpovedal, da sta s tožnikom in hkrati tožencem R. T. določla rok izselitve sprva za 28.2.1993, ki sta ga na R. T. prošnjo podaljšala do 19.3.1993. Teh okoliščin pa R. T. v svoji izpovedi ni zanikal. Sodišče druge stopnje tudi ne more mimo neposrednega vtisa, do katerega je prišlo sodišče prve stopnje ob njunem zaslišanju. Ob dejanskem stanju in nespornih odločilnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po mnenju sodišča druge stopnje odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicujeta pritožitelja, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevkih obeh strank. Sicer pa pritožitelja v pritožba niti ne predlagata kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom čl. 368 ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu čl. 154/1 in čl. 166/1 ZPP. Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer pritožitelja zato, ker s pritožbo nista uspela, odgovor na pritožbo pa po mnenju pritožbenega sodišča ni bil potreben, saj se v njem navaja le že znana dejstva in okoliščine.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporablejne na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).