Jedro

Ker je bila obveznost toženca glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu, za čas trajanja pripravništva in za ustrezno delovno mesto, določena v pogodbi o zaposlitvi, toženec pa je po opravljenem državnem pravniškem izpitu sklenitev pogodbe o zaposlitvi zavrnil, je dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času pripravništva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek 13.254,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2006 do plačila (točka I. izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor toženca iz naslova dela na domu, stroškov zdravstvenega pregleda in opravljenega avtorskega dela v višini 10.000,00 EUR (točka II izreka). Tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 1.441,99 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka 3 izreka).

Zoper takšno sodbo se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), razen tega pa tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Glede vprašanja, ali je toženec opravljal delo na domu, se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, tisti razlogi, ki pa so navedeni, pa so sami s seboj v nasprotju. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je nadalje podana, ker se sodišče prve stopnje ni ustrezno ali pa se sploh ni opredelilo do toženčevega: - ugovora ničnosti pogodbe, - ugovora, da je šlo za opravljanje dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi in ne za štipendiranje, - ugovora glede delovnih pogojev sodniških pripravnikov pri Višjem sodišču v ..., - ugovora nedopustnega omejevanja svobodne izbire zaposlitve brez kakršnegakoli materialnega nadomestila (OdlUS I, 33, U-I-51/90, Ur. l. 29/92), - ugovora nesorazmerno visoke pogodbene kazni in zahtevka po njenem zmanjšanju, - ugovora, da pripravniška pogodba o zaposlitvi kot predpogodba ni imela vseh bistvenih sestavin kasnejše glavne pogodbe in zato iz tega razloga ne zavezuje, - ugovora, da tožeča stranka z ničemer ni specificirala stroškov izobraževanja delodajalca, - ugovora, da se izobraževanje pripravnika že po ZDR upošteva pri določitvi višine plače, - ugovora, da iz ZPDI izhaja, da se lahko zahteva vrnitev seštevka neto plač zgolj za eno leto sodniškega pripravništva.

Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih navedb tožene stranke, prav tako pa odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 324. členom ZPP, kot tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S takšnim ravnanjem pa je bilo kršeno tudi procesno jamstvo iz 22. člena Ustave RS, to je pravica do kontradiktornosti oziroma do izjave v postopku. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo ostale dokazne predloge, temveč je zgolj pavšalno navedlo, da je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 309. a členom ZPP je podana, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na povsem nedovoljeno uporabo interpretacije pomena poravnalne ponudbe, ki jo je toženec podal na poravnalnem naroku. Nedopustno je stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni upravičen do nadomestila za uporabo svojih sredstev pri delu na domu, češ da takšno delo ni bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče se je pri ugotavljanju tega odločilnega dejstva oprlo zgolj na besedilo pogodbe o zaposlitvi in je sledilo navedbam tožeče stranke, ni pa izvedlo dokazov, ki jih je v zvezi s tem predlagal toženec. Toženec je zatrjeval, da je bila v prvi polovici njegovega opravljanja pripravništva pripravnikom na voljo zgolj ena soba v I. nadstropju na naslovu …. Sodišče v zvezi s tem dejstvom sploh ni opravilo nikakršnih poizvedb, ni izvedlo nobenega dokaza, temveč je slepo sledilo zavajajočim navedbam tožeče stranke. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da strošek nakupa osebnega računalnika in tiskalnika nista bila izvršena v višini 10.000,00 EUR in da toženec za druge stroške v zvezi z delom na domu ni predložil nobenih dokazov. Toženec je v zvezi s tem predlagal številne dokaze, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, ne da bi kakorkoli obrazložilo njihovo zavrnitev. Toženec v prvi vrsti graja zaključek sodišča prve stopnje, da nima razloga, da bi v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I) prekinilo postopek in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti spornega 11. a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI, Ur. l. RS, št. 83/2003, uradno prečiščeno besedilo), češ da naj bi sodišče zavezovala določba 20. člena ZDSS-1 o pospešitvi postopka. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je to določbo uporabilo v korist države, to je delodajalca in nesporno močnejše stranke, ravnalo v nasprotju z namenom citirane zakonske določbe. V popolnem nasprotju z načeli pravne države, načeli ustavnosti in zakonitosti je, če sodišče, sklicujoč se na dolžnost hitrega postopanja, odloča po zakonski določbi, o kateri samo pravi, da se „sodišče s posameznimi utemeljitvami neustavnosti toženca celo strinja“. Razlogi izpodbijane sodbe so v odločilnih dejstvih tako sami s seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje krši toženčevo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno in nepristransko sodišče, kar mu hkrati zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v sodnem postopku (22. člen URS). Sodišče prve stopnje je pri tem tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je zakonsko določbo postavilo nad ustavno in s tem grobo kršilo pravilo, po katerem je hierarhično višja pravna norma nad nižjo pravno normo (lex superior derogat legi inferiori). Prav tako sodišče ni upoštevalo identične generalne določbe v Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS-UPB1, Ur. l. RS, št. 64/2007). Pritožnik želi v zvezi s tem opozoriti na napačno razumevanje sodišča, ki očitno meni, da zakon oziroma zakonska določba ni protiustavna, dokler tako ne odloči ustavno sodišče. Sodišče prve stopnje se namreč sploh ni dotaknilo navedb toženca o protiustavnosti spornih določb. Tako se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do navedb toženca o kršitvi načela enakosti, kršitvi pravice do svobode dela itd. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb toženca, ki je citiral določbo prvega odstavka 2. člena Konvencije MOD št. 29 o prisilnem ali obveznem delu (Službene norme Kraljevine Jugoslavije, št. 297-cx1/1932), ki kot prisilno ali obvezno delo opredeljuje vsako delo in storitev, ki od posameznika pod pretnjo kakršnekoli kazni zahteva opravljanje dela, za katero se ta ni prostovoljno odločil. Sodišče prve stopnje očitno ne loči med pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona in zahtevo za presojo ustavnosti zakona. Toženec ne more sam vložiti zahteve za presojo ustavnosti ZPDI, saj to lahko stori le sodišče ali drugi taksativno našteti državni organi, toženec pa lahko vloži kvečjemu pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Sporna 11. a člen ZPDI in XIII. člen pogodbe o zaposlitvi sta v nasprotju z načelom pravne varnosti, kot enim izmed temeljnih in bistvenih načel vsake pravne države. Te določbe omogočajo pristojnim državnim organom, da arbitrarno odločijo o nadaljnji zaposlitvi sodniških pripravnikov, ne da bi pri tem na kakršenkoli, kaj šele predvidljiv način, urejala opis in naziv delovnega mesta, plačilo, kraj zaposlitve in druge okoliščine, ki spremljajo sklenitev vsakega delovnega razmerja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da določba 13. člena pogodbe o zaposlitvi toženca zavezuje, dokler o njeni protiustavnosti ne odloči Ustavno sodišče RS. Določba, ki je v nasprotju z Ustavo, je nična sama po sebi in zato nima pravnih učinkov oziroma strank ne zavezuje. V primeru ničnosti sodišče zato izda zgolj ugotovitveno in ne oblikovalno sodno odločbo. Navedbe sodišča prve stopnje o načelu pacta sunt servanda, načelu avtonomije volje, o neuveljavljanju napak volje in o tem, da je toženec prava vešča stranka, ne spremenijo dejstva, da so sporne določbe pogodbe o zaposlitvi nične. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da postopek prekine in vloži zahtevo pri Ustavnem sodišču RS za presojo ustavnosti ZPDI, odločitev o tožbenem zahtevku pa pridrži do odločitve Ustavnega sodišča RS oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato je izpodbijano sodbo možno v celoti preizkusiti.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba neutemeljeno uveljavlja z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženca o ničnosti pogodbe o zaposlitvi, o nedopustnemu omejevanju svobode izbire zaposlovanja, o tem, da je šlo za opravljanje dela in ne za pogodbo o štipendiranju, o tem, da pripravniška pogodba, kot predpogodba ni imela vseh sestavin kasnejše pogodbe, o tem, da se izobraževanje pripravnika že po ZDR upošteva pri določanju višine plače ter glede toženčevega ugovora o nesorazmerno visoki pogodbeni kazni in zahtevku za njeno zmanjšanje. Pri vseh teh vprašanjih ne gre za odločilna dejstva, ki bi jih sodišče moralo ugotavljati, temveč za uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je sicer res nekoliko s težavo sledilo vsem pravnimi utemeljevanjem toženca o tem, zakaj tožeči stranki ni dolžan plačati ničesar, vendar je kljub temu zavzelo povsem jasno stališče, da je tožbeni zahtevek materialnopravno utemeljen in da toženčevi ugovori ne držijo, zato je izpodbijano sodbo možno v celoti preizkusiti.

Delovni pogoji na Višjem sodišču v ... ne morejo biti odločilno dejstvo in sicer niti glede odločitve o veljavnosti tistega dela pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na dolžnost pripravnika po uspešno opravljenem državnem pravniškem izpitu, niti glede toženčevega zatrjevanja, da je v resnici šlo za delo na domu. Celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da v celoti držijo toženčeve navedbe o tem, da so sodniški pripravniki na Višjem sodišču v ... na voljo imeli le en prostor in da so na voljo imeli samo tri računalnike, bi ob pravilni uporabi materialnega prava še vedno ne moglo zavzeti stališča, da je šlo v toženčevem primeru za opravljanje dela na domu in da je zato utemeljen toženčev pobotni ugovor iz naslova nadomestila za delo na domu, stroškov zdravstvenega pregleda in plačila avtorskega honorarja oziroma nadomestila.

Nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe glede odločilnih dejstev naj bi bilo podano, ker sodišče prve stopnje navaja, da se strinja z navedbami toženca o neustavnosti določb ZPDI, obenem pa je te določbe uporabilo. Sodišče prve stopnje se je na 10. strani obrazložitve postavilo na povsem jasno stališče, da ZPDI ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Povsem odveč je zato nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje, da v kolikor pa je ZPDI v nasprotju z Ustavo RS, bo o tem odločilo Ustavno sodišče RS, na podlagi že vloženega predloga ter da je v vmesnem času sodišče dolžno soditi na podlagi veljavne zakonodaje, čeprav se lahko s posameznimi utemeljitvami toženca o neustavnosti lahko celo strinja. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da se v celoti strinja s stališči toženca, temveč je uporabilo pogojnik in se omejilo na posamezne utemeljitve, razen tega v tem delu že pojmovno ne more iti za nasprotje o odločilnih dejstvih, saj ne gre za navedbe o dejstvih, temveč za interpretacijo prava.

Prav tako je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bila podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 309. a členom ZPP. Slednji sicer res določa, da listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo in ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. V konkretnem primeru pa niti ne gre za kršitev te določbe, saj se določba 309. a člena ZPP ne nanaša na poravnalne ponudbe, dane na poravnalnem naroku v isti zadevi, temveč na listine, ki vključujejo konkretne poravnalne ponudbe in ki jih ni dopustno predložiti sodišču. Namen določbe 309. a člena ZPP je, da se stranke odločajo za mirno reševanje sporov brez strahu, da bi v kasnejšem sporu lahko bile v njihovo škodo uporabljene listine, ki so kazale na takšno pripravljenost. V tej zadevi pa ne gre za listine, ki jih stranke sodišču ne bi smele predložiti, temveč za poravnalne ponudbe, ki so bile dane na samem naroku za glavno obravnavo in že zato sodišču ni mogoče preprečiti, da bi se s takšno ponudbo seznanilo. Sicer pa odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na dejstvu, da je bil toženec pripravljen skleniti poravnavo, temveč na ugotovitvi, da je tožbeni zahtevek materialnopravno utemeljen in da niso podani razlogi, na podlagi katerih je toženec uveljavljal, da je prost v pogodbi o zaposlitvi predvidene obveznosti, da toženi stranki povrne stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva, če na poziv ne sklene delovnega razmerja. Na podlagi toženčeve poravnalne ponudbe je sodišče prve stopnje zgolj povsem po nepotrebnem ugotavljalo, da se toženec zaveda svojih neizpolnjenih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.

Protispisen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni specificirala stroškov izobraževanja, katerih povrnitev zahteva od toženca. Tožeča stranka je povsem jasno navedla, da zahteva povrnitev neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva, kakor se tudi glasi v četrtem odstavku 13. točke pogodbe o zaposlitvi predvidena obveznost toženca v primeru, da se po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu toženec ne odzove na poziv predsednika Višjega sodišča za sklenitev delovnega razmerja za toliko časa kot je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču. Tožeča stranka je za vsak mesec, ko je toženec opravljal delo sodniškega pripravnika, navedla, kolikšno neto plačo je prejel, tožbi pa je predložila tudi plačilne liste, iz katerih je razvidno, da je toženec v resnici prejel zatrjevane zneske.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevega ugovora, da pogodba o zaposlitvi ni imela vseh bistvenih sestavin kasnejše glavne pogodbe in da zaradi tega toženca ni zavezovala. Ne le, da gre za zmotno interpretacijo pogodbe o zaposlitvi za čas sodniškega pripravništva kot nekakšne predpogodbe, temveč je bistveno to, da toženčeva obveznost izhaja neposredno iz zakona. Tako kot za ostala zgoraj navedena vprašanja tudi za to velja, da ne gre za odločilna dejstva, temveč za interpretacijo prava in bi zato lahko kvečjemu šlo za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Odločilna dejstva, o katerih ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge, so naslednja: - toženec je na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 3. 11. 2003 od 1. 11. 2003 do 30. 9. 2005 opravljal sodniško pripravništvo pri Višjem sodišču v Ljubljani, - s pogodbo o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da je toženec po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu dolžan skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilcu, državnem pravobranilstvu ali Ministrstvu za pravosodje, najmanj za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerjem in da je dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva, če ne sklene delovnega razmerja na poziv predsednika Višjega sodišča, - toženec je pravniški državni izpit uspešno opravil 22. 3. 2006, istega dne pa mu je bil tudi vročen poziv k sklenitvi delovnega razmerja na sodišču v ..., - toženec se na poziv ni odzval in ni sklenil delovnega razmerja na sodišču v ..., - toženec je v času sodniškega pripravništva prejel neto plače v skupnem znesku 3.176.221,00 SIT oziroma 13.254,14 EUR, - tožeča stranka s tožbo zahteva povrnitev dejansko izvršenih neto plačil tožencu, kakor so razvidna iz plačilnih list toženca za sporno obdobje, - rok za prostovoljno vračilo stroškov (izplačanih neto plač) se je iztekel 16. 8. 2006, - stranki se s pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 11. 2003 nista dogovorili za opravljanje dela na domu, - računi, ki jih je toženec predložil v zvezi z nakupom računalnika in tiskalnika, so v tujem jeziku, ti računi pa tudi niso izstavljeni na ime toženca, - toženec v pobot uveljavljenega zneska 10.000,00 EUR ni specificiral. Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, saj delovni pogoji sodniških pripravnikov na Višjem sodišču v ... ne morejo biti odločilno dejstvo glede toženčeve obveznosti, da zaradi nesklenitve pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki povrne v času sodniškega pripravništva izplačane neto plače. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku tožeče stranke in ko je zavrnilo pobotni ugovor toženca. Sodišče prve stopnje bi sicer ravnalo bolj prav, če bi tudi dejansko oblikovalo tričlenski izrek sodbe in najprej ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke, ugotovilo, da terjatev toženca ne obstoji in tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek ugotovljene terjatve. Vendar pa je izpodbijano sodbo kljub temu možno preizkusiti, saj je iz nje nedvomno razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke, da je ugotovilo, da terjatev toženca ne obstoji in da je tožencu naložilo, da toženi stranki plača vtoževani znesek.

Obveznost toženca, da tožeči stranki povrne vse prejete neto plače v času, ko je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen kot sodniški pripravnik, izhaja ne le iz četrtega odstavka 13. točke pogodbe o zaposlitvi, temveč tudi iz določbe 11. a člena ZPDI. V skladu s prvim odstavkom 11.a člena ZPDI je sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, dolžan po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali pri ministrstvu za pravosodje najmanj za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču. V skladu s četrtim odstavkom 11.a člena ZPDI pa je sodniški pripravnik dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva, če ne sklene delovnega razmerja na poziv iz drugega odstavka tega člena (ta določa, da predsednik Višjega sodišča pripravnika pozove na delo v smislu sklenitve delovnega razmerja). Ob ugotovitvi, da je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani toženca na predlog predsednice Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku, ki ga predvideva zakon, pozval, da sklene delovno razmerje na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani in da toženec tega ni storil, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva.

Zmotno je toženčevo prepričanje, da je citirana določba ZPDI protiustavna, ker krši ustavno načelo enakosti pred zakonom, kakor tudi pravico do svobode dela, kakor jo določa 49. člen URS. Domnevno neenakost pred zakonom toženec utemeljuje z navedbo, da imajo ostali pripravniki pravico oziroma možnost, da ostanejo v delovnem razmerju pri delodajalcu, pri katerem so uspešno opravili pripravništvo, v kolikor si to želijo, sodniški pripravnik pa je enostransko pozvan na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za čas trajanja sodniškega pripravništva, pri čemer izbiro zaposlitve opravi predsednik Višjega sodišča. Vendar je že iz razlogov, ki jih navaja toženec, očitno, da ni ustavnopravno relevantne neenakosti pred zakonom med sodniškimi pripravniki, ki pripravništvo opravljajo kot osebe v delovnem razmerju na sodišču in pripravniki, ki to pripravništvo opravljajo kot osebe v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu v okviru izobraževanja, ki ga zagotavlja delodajalec. Tudi te osebe imajo lahko (in tudi dejansko imajo) v pogodbi o pripravništvu predvideno obveznost, da ostanejo določeno obdobje še naprej zaposleni pri tem delodajalcu. Razlika je le v tem, da drugi delodajalec pripravništvo praviloma omogoča zato, da bi zase zagotovil delavca z opravljenim pravniškim državnim izpitom; sistem sodniških pripravnikov v delovnem razmerju na sodišču, pri katerem kot delodajalec nastopa Republika Slovenija, pa je namenjen (tudi) zagotavljanju kadrov za celotni pravosodni sistem. Zaradi navedenega ne pomeni nedopustne neenakosti pred zakonom, če je za sodniške pripravnike v delovnem razmerju na sodišču predvideno, da jih predsednik Višjega sodišča, s katerim so sklenili pogodbo o zaposlitvi za čas pripravništva, lahko pozove na sklenitev delovnega razmerja za ustrezno delovno mesto ne le na tem sodišču, temveč tudi pri katerem od drugih sodišč, pri državnem tožilcu, državnem pravobranilstvu ali Ministrstvu za pravosodje.

Zmotno je tudi toženčevo stališče, da je določba 11. a člena ZPDI v nasprotju z v 49. členu URS zagotovljeno svobodo dela. Ne gre za kršitev načela, da vsakdo prosto izbira zaposlitev, če je sodniški pripravnik po uspešno končanem pravniškem državnem izpitu dolžan enak čas, kot je trajalo pripravništvo, ostati v delovnem razmerju v pravosodju. Ob takšnem razumevanju svobode dela, kot ga ponuja toženec, bi bile protiustavne tudi določbe pogodb o specializaciji zdravnikov ali pa druge pogodbe o izobraževanju iz dela, kakršne so že prestale preizkus v revizijskem postopku.

Na meji neresnosti so pritožbene navedbe, da naj bi zakonska in pogodbena obveznost sodniškega pripravnika, ki je uspešno opravil pravniški državni izpit, da določeno obdobje še naprej ostane zaposlen v pravosodju, pomenila kršitev prepovedi prisilnega dela. V skladu s 1. odstavkom 2. člena Konvencije št. 29 o prisilnem ali obveznem delu, izraz „prisilno ali obvezno delo“ pomeni vsako delo ali storitev, ki zahteva od posameznika opravljanje dela, za katero se le-ta ni prostovoljno odločil, pod pretnjo kakršnekoli kazni. Glede omejitve svobodne izbire dela je praksa izoblikovala kriterije, kakršni so: različne oblike zunanje ali posredne prisile, kakršna je na primer, da delavec ne more svobodno prenehati opravljati delo; da je oseba ugrabljena ali prodana drugemu; fizično zaprtje v prostoru, kjer se delo opravlja; lažne obljube glede vrste dela in delovnih razmer; zadrževanje osebnih dokumentov, da se oseba ne more zaposliti drugje in podobno. Že na prvi pogled je očitno, da v konkretnem primeru ni podana nobena od takšnih omejitev svobodne izbire dela.

Zmotno je tudi toženčevo prepričanje, da je obveznost iz 13. točke pogodbe o zaposlitvi (ki pa je dejansko le prepis ureditve iz ZPDI) nezakonita zaradi tega, ker ne gre za pogodbo o štipendiranju, temveč za pogodbo o zaposlitvi. Kakor je že navedeno zgoraj, obveznost toženca za povrnitev prejetih neto plač temelji neposredno na zakonskih določbah in niti ni bistveno, da je še enkrat povzeta v pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa je tudi sicer argument toženca, da ne gre za štipendijsko pogodbo, povsem irelevanten, saj je pogodba povsem jasna, njen namen pa ne nasprotuje pravnemu redu ali razlogom morale.

Neumestno je pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992. Ta odločba se nanaša na razveljavitev določb petega in šestega odstavka 7. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91), ki sta predvidevali konkurenčno klavzulo brez obveznosti delodajalca za ustrezno denarno odmeno. Navedena določba ni primerljiva z obveznostjo sodniškega pripravnika, da po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu določeno obdobje še ostane na delu v pravosodju.

V 11. a členu predvidna obveznost sodniškega pripravnika, da povrne stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, če ne sklene delovnega razmerja na poziv predsednika Višjega sodišča, ne pomeni pogodbene kazni v smislu določbe 247. člena OZ, zaradi tega tudi ne pride v poštev uporaba določbe 252. člena OZ o zmanjšanju pogodbene kazni. Obveznost povrnitve prejetih plač je določena že z zakonom, možnost zmanjšanja pogodbene kazni pa pride v poštev le pri pogodbeni kazni, ki jo dogovorita upnik in dolžnik.

Na obveznost toženca, da povrne prejete zneske, tudi ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da naj bi že iz ZDR izhajalo, da se izobraževanje pripravnika upošteva pri določitvi višine njegove plače. Določba 140. člena ZDR o višini plače, ki pripada pripravniku oziroma delavcu na usposabljanju, ne more vplivati na z zakonom določeno obveznost pripravnika, da povrne prejete plače, če se ne odzove pozivu na sklenitev delovnega razmerja za čas, ki ne more biti daljši od časa, ko je opravljal pripravništvo.

Zmotno je tudi stališče toženca, da bi v skladu z zakonom oziroma pogodbo tožena stranka vrnitev plač lahko zahtevala največ za obdobje enega leta. Za takšno domnevo ni nobene podlage ne v določbah ZPDI ne v določbah pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki. V 11. a členu pa je povsem jasno določeno, da je sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, dolžan po uspešno opravljenem pravniškem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču. Prav tako je v zadnjem odstavku 11.a člena ZPDI povsem jasno določeno, da je sodniški pripravnik, ki ne sklene delovnega razmerja na poziv predsednika Višjega sodišča, dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva. Obe določbi se tako sklicujeta na čas sodniškega pripravništva, to pa je pri tožniku trajalo od 1. 11. 2003 do 30. 9. 2005 in je zato tožnik dolžan povrniti vse zneske v tem obdobju prejetih neto plač.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo pobotni ugovor toženca. Ne le, da je bil ta ugovor dejansko nesklepčen, saj je tožnik v prvi pripravljalni vlogi povsem nespecificirano uveljavljal tri sestavine v pobot uveljavljanega zneska 10.000,00 EUR in sicer naj bi mu tožena stranka ta znesek dolgovala, ker mu ni izplačevala nadomestila za delo na domu, čeprav se je delo na domu dejansko opravljalo; ker mu ni povrnila stroškov zdravstvenega pregleda in ker za opravljeno avtorsko delo ni plačala nobenega avtorskega honorarja oziroma nadomestila. Kasneje je toženec v drugi pripravljalni vlogi pojasnil, da pobotni ugovor utemeljuje na podlagi 69. člena ZDR, ki določa pravico do nadomestila za uporabo svojih sredstev na domu in ne na podlagi kakršnihkoli avtorskih pravic. Vendar tudi takrat toženec ni utemeljil, zakaj iz tega naslova uveljavlja ravno znesek 10.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru sploh ni šlo za delo na domu v smislu določbe 67. člena ZDR. Celo v primeru, če bi v resnici šlo za delo na domu, pa je zahtevek tožnika za nadomestilo za uporabo lastnih sredstev pri delu na domu povsem nespecificiran. V pobot uveljavljani znesek za več kot šestkrat presega domnevno nabavno vrednost računalnika in tiskalnika, ki naj bi ga toženec nabavil za delo na domu. Pri tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da so računi, s katerimi toženec dokazuje nakup, v tujem jeziku in da se sploh ne glasijo na toženca. Razen tega je v primeru dela na domu delavec upravičen samo do ustreznega nadomestila in ne že kar do nabavne vrednosti domnevno nabavljenih sredstev.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.