Jedro

Dvakratna razpolaga z isto nepremičnino je lahko nemoralna in je kasnejša pogodba zato lahko nična, če je bil drugi pridobitelj nedobroveren.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je trdila, da ji je prva toženka (tožničina teta) z dedno pogodbo priznala skrb in delo na njenem posestvu, nato pa sta sklenili še pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero se ji je zavezala po smrti izročiti določeno nepremično premoženje. Ne glede na omenjeno pogodbo in brez tožničinega soglasja pa je prva toženka to premoženje prodala drugi toženki (tožničini sestri). Slednja kupnine ni plačala, temveč je prvo toženko prevarala oziroma jo prisilila k podpisu potrdila o prejemu plačila. Tožnica je zato vložila tožbo, s katero je primarno zahtevala ugotovitev neveljavnosti kupne pogodbe, podredno pa nerazdelno povrnitev neupravičene obogatitve oziroma plačilo 41.729,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kolikor po tožničinih trditvah znaša vrednost njene tridesetletne pomoči prvi toženki.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z delno sodbo zavrnilo primarni zahtevek zoper obe toženki, podrednega pa (le) zoper drugo toženko. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov druge toženke. Kot odločilni razlog sodbe je navedlo, da bi bilo dvojno razpolaganje prve toženke s svojimi nepremičninami lahko nično, če bi bila druga toženka ob sklenitvi kupne pogodbe v slabi veri (če bi vedela za pogodbo o dosmrtnem preživljanju), vendar takšnih trditev tožnica ni (pravočasno) podala. Prevara oziroma sila in grožnja so zgolj izpodbojni razlogi, ki jih tožnica ne more uveljavljati, saj ni pogodbena stranka kupne pogodbe. Druga toženka je dokazala, da je na podlagi te pogodbe pridobila zakonito posest nepremičnin in se je kot njihova lastnica vpisala v zemljiško knjigo. Pojasnilo je še, da bo o utemeljenosti podrednega zahtevka zoper (med pravdo umrlo) prvo toženko odločilo, ko bo znan podatek o obstoju dedičev in višini zapuščine.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je razlogom, da tožnica ni pravočasno in ustrezno zatrjevala slabovernosti druge toženke.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožničini (pri)tožbi, sicer pa njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Stroškov ne priglaša. Navaja, da sodišče druge stopnje kljub pritožbenim grajam ni preizkusilo s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi je pojasnila, da sodišče ni ocenjevalo vseh predlaganih listin iz druge pravdne zadeve pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, v kateri je tukajšnja prva toženka zoper tukajšnjo tožnico neuspešno zahtevala razveljavitev njune pogodbe o dosmrtnem preživljanju (P 151/2006). Predvsem ni upoštevalo zapisnika o zaslišanju druge toženke, iz katerega izhaja, da je že pred sklenitvijo kupne pogodbe vedela za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Preizkusu teh očitkov se je pritožbeno sodišče izognilo z obrazložitvijo, da jih tožnica ni uveljavljala pravočasno (286. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), čeprav je ves čas postopka predlagala vpogled v pravdni spis P 151/2006, kjer se omenjeni zapisnik nahaja. Tožnici se takšni razlogi zdijo protispisni (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj iz njene vloge z dne 6. 6. 2008 izhaja, da je obravnavani dokazni predlog podala takoj, ko je bil revizijski postopek v zadevi P 151/2006 končan. Sodišče druge stopnje ni preizkusilo niti pritožbenih očitkov, da je druga toženka v slabi veri zato, ker prvi toženki ni plačala kupnine. Takšno njeno ravnanje je nemoralno in nepošteno, zaradi česar je kupna pogodba nična (103. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Presoja dobre vere druge toženke, ki temelji le na njenem vedenju o obstoju pogodbe o dosmrtnem preživljanju in ne upošteva, kako je slednja izkoristila nemoč in odvisnost prve toženke, da bi si pridobila njeno premoženje, tožnico pa izigrala, je materialnopravno zmotna. Tudi teh pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ni preizkusilo.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Z njimi revidentka izpodbija presojo izpodbijane sodbe, da kupna pogodba ni nična.

8. Sodišči nižjih stopenj sta materialnopravno pravilno šteli, da je presoja ničnosti sporne pogodbe ob ugotovljenem dvakratnem razpolaganju z isto nepremičnino odvisna od dobre vere (kasnejšega) pridobitelja(1) oziroma od vprašanja, ali je ob sklepanju kupne pogodbe druga toženka vedela za že sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju. S temi razlogi je sodišče druge stopnje zadostno odgovorilo na pritožbene očitke, s katerimi je tožnica slabo vero druge toženke želela utemeljiti (še) s trditvami, da slednja ni plačala kupnine. Morebitna neizpolnitev obveznosti ne povzroči ničnosti dvostranske pogodbe, temveč lahko pod določenimi pogoji utemeljuje njen razdor (124. člen ZOR). Sodišče druge stopnje je obrazloženo zavrnilo tudi tožničino pritožbeno sklicevanje, da je druga toženka izkoristila nemoč in odvisnost prve toženke ter si izgovorila očitno nesorazmerno korist. Kot je pojasnilo, so te trditve nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), poleg tega pa pomenijo izpodbojni (in ne ničnostni) razlog, ki ga tožnica ne more uveljavljati, saj ni pogodbena stranka. Navedenim razlogom revidentka obrazloženo ne nasprotuje.

9. Odločilnega razloga sodišč nižjih stopenj, da tožnica ni pravočasno zatrjevala slabe vere druge toženke, revizija ne uspe izpodbiti. Ne drži namreč, da sodišče druge stopnje ni preizkusilo tožničine pritožbe in da izpodbijana sodba o tem nima razlogov oziroma da so ti razlogi protispisni. Sodišči nižjih stopenj sta se izrecno opredelili, da listin iz zadeve P 151/2006 nista upoštevali, ker so bile predložene prepozno (286. člen ZPP) in ker manjkajočih trditev ne more nadomestiti sklicevanje na dokazne predloge, ki niso bili obrazloženi v tej smeri. Tako je sodišče druge stopnje odgovorilo na tožničine pritožbene očitke, ki jih v reviziji zgolj ponavlja. Neuspešno nasprotuje tudi uporabi določbe 286. člena ZPP, češ da je sporni dokazni predlog predlagala takoj, ko je bil revizijski postopek v citirani zadevi končan. Uporabo citirane določbe je utemeljilo že sodišče prve stopnje, čemur tožnica s pritožbo ni opredeljeno nasprotovala. Pritožbeno sodišče na morebitno kršitev določb o prekluziji (kot tudi strankine pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožnica, ki na tako kršitev ni opozorila s pritožbo, je zato ne more uspešno grajati v reviziji. Stališče, da pravočasnost predloga izhaja iz njene pripravljalne vloge, tudi sicer ni prepričljivo, saj ni jasno, čemu bi tožnica s predložitvijo spornega zapisnika iz zadeve P 151/2006 lahko opravičljivo čakala na konec tamkajšnjega revizijskega postopka.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 567/2009 z dne 30. 6. 2011.