Jedro

Čeprav je priprti obtoženec pred pravnomočnostjo sodbe oddan v zavod za prestajanje kazni zapora, takšen status obtoženca ne pomeni, da je zato zadeva, ki je ni mogoče umestiti kot nujno iz prvega odstavka 83.a člena ZS.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo predlog obsojenega A. A. za vrnitev v prejšnje stanje kot neutemeljen, v II. točki izreka je zavrglo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika po uradni dolžnosti, odvetnika B. B. zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 60007/2011-1073 z dne 4. 3. 2020 kot prepozni, v točki III izreka je odločilo o stroških kazenskega postopka po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sklep je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, v kateri je zapisal, da se pritožuje iz razlogov po 22., 23. in 25. členu Ustave RS (Ustava) s predlogom, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev oziroma nadaljnji postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni senat na podlagi podatkov prvostopenjskega spisa, razlogov izpodbijanega sklepa, pa tudi pritožbene obrazložitve predstavlja sledeča pravno pomembna dejstva: - sodišče prve stopnje je s sodbo X K 60007/2011-1073 z dne 4. 3. 2020 spoznalo obsojenega A. A. (tudi kot: C. C.) za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 in kaznivega dejanja pranja denarja po drugem in tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1. Obsojencu je bila izrečena enotna kazen 6 let in 6 mesecev zapora in vanjo vštet čas odvzete prostosti (pripora) od 31. 12. 2019 dalje. V zvezi s prostostno kaznijo je sodišče prve stopnje obsojencu izreklo alternativni način prestajanja kazni zapora po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 - na istem naroku kot je izreklo obsodilno sodbo zoper A. A. je izdalo še sklep X K 60007/2011-1062 z dne 4. 3. 2020 ter obsojencu iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor (peti in šesti odstavek 361. člena ZKP) - pisni odpravek sodbe je bil obsojencu vročen 9. 3. 2020, njegovemu zagovorniku po uradni dolžnosti pa 11. 3. 2020 - stranki in zagovornik po uradni dolžnosti so lahko vložili pritožbo zoper sodbo v 30-dnevnem roku po prejemu pisnega odpravka sodbe - prvo sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa (5. točka obrazložitve) ugotovilo pravnomočnost citirane sodbe z dnem 11. 4. 2020 - na območju Republike Slovenije je bila od 12. 3. 2020 razglašena epidemija nalezljive bolezni SARS - CoV - 2 (covid-19), ki je prenehala z dnem 31. 5. 2020 - v času razglašene epidemije je veljala Odredba predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83a. člena Zakona o sodiščih (ZS), ki je med drugim kot nujne zadeve opredelila preiskave in sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost ter v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji - obsojeni je 15. 6. 2020 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zoper citirano sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, njegov zagovornik je vložil pritožbo en dan kasneje, torej 16. 6. 2020, ki pa je vsebinsko enaka, na nekaterih mestih pa dobesedni prepis pritožbe obsojenega A. A. oziroma C. C. Tako v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje obsojenca, kakor tudi v pritožbeni obrazložitvi njegovega zagovornika sta nosilni trditvi, da obravnavana zadeva, ker je obsojeni A. predčasno nastopil kazen v Zavodu za prestajanje kazni zapora ... (sedmi odstavek 361. člena ZKP), ne spada med nujne zadeve iz prvega odstavka 83.a. člena ZS in še nadalje, da zaradi razglašene epidemije obsojenec v ZPKZ ... ni mogel sestaviti kvalitetne pritožbe, ker mu sodišče ni vročilo zvočnih prepisov zapisnikov z dne 13. 3. in 4. 3. 2020 opravljenih narokov glavne obravnave, saj ju je prejel šele 20. 5. 2020 in ker so bili tudi sicer omejeni stiki z zagovornikom po uradni dolžnosti in ker zaradi omejitev poštnih pošiljk ni mogel dobiti računalnika, kar še nadalje utemeljuje pritožnik, ni bilo mogoče sestaviti kvalitetne pritožbe.

5. Zagovornik je v zaključku pritožbe še zapisal, da je zavzel in predočil obsojencu stališče, da rok za pritožbo v obravnavani zadevi v času epidemije ne teče in da so tako poročali tudi mediji češ, da sodni roki ne tečejo. Prav tako je za pritožnika pomembna okoliščina, da je sodišče prve stopnje obsojencu posredovalo prepise zvočnih posnetkov narokov glavne obravnave šele 20. 5. 2020. 6. Kot je že povzeto iz pravno pomembnih dejstev v 4. točki te obrazložitve so se kot nujne zadeve v času epidemije nalezljive bolezni štele med drugim tudi zadeve sojenja v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta prostost. V zvezi s tem je pravilno stališče prvega sodišča, da je obravnavana zadeva vse do pravnomočnosti spadala med t. i. nujne zadeve, za katere je veljalo, da procesni roki v času epidemije tečejo (5. točka obrazložitve prvostopenjskega sklepa). Odredba predsednika Vrhovnega sodišča je opredelila kot nujno tisto kazensko zadevo, ki obravnava obdolženca, kateremu je odvzeta prostost, kar je primer tudi v obravnavani zadevi in še bolj odločilno, na kar je opozoril v odgovoru na predlog obsojenega A. A. za vrnitev v prejšnje stanje in hkrati vloženo pritožbo državni tožilec (list št. 3508), da v času, ko je obsojeni A. A. nastopil predčasno prestajanje kazni zapora njegova kazenskega zadeva še ni postala pravnomočna. D. D. je oseba, ki mu je bila odvzeta prostost. Predčasno prestajanje kazni zapora ni spremenil status A. A., ampak mu je sedmi odstavek 361. člena ZKP omogočil čim prejšnjo resocializacijo kot storilca kaznivega dejanja, kateremu je bila izrečena prostostna kazen. Ali drugače povedano, utemeljitev zagovornika po uradni dolžnosti v zaključku njegove pritožbe, da se je zanašal na medijska poročila in da je stališče, da rok za pritožbo v času epidemije ne teče ter je tosmerno tudi pravno svetoval svojemu klientu, pa mora pritožbeno sodišče izpostavljeno tezo zavrniti s pravnim pravilom: ignorantia iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje). Bolj poenostavljeno glede na to, da je imel obsojenec ves čas zagovornika po uradni dolžnosti oziroma še preje istega po pooblastilnem razmerju, se ne more izgovarjati, da pravnega pravila ni poznal in da ni vedel, da dela kaj narobe. Predvsem pa so nesprejemljive trditve v pritožbi, da se je zagovornik po uradni dolžnosti zanašal na medijska poročila, saj je povsem jasna razlaga določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZS v zvezi s prvim odstavkom 83.a člena ZS. Pravilen je tako sklepen zaključek, da je imel A. A. vse do pravnomočnosti kazenskega postopka (11. 4. 2020) takšen status obtoženca, ki mu je bila „odvzeta prostost“. Da se je obravnavana zadeva štela kot nujna, je povsem utemeljeno sklepati tudi z ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje s sklepom X K 60007/2011-1062 z dne 4. 3. 2020 obtožencu podaljšalo pripor po petem in šestem odstavku 361. člena ZKP. In še nadalje, v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe se status obtoženca po šestem odstavku 397. člena ZKP lahko ponovno spremeni, ker lahko predsednik sodečega senata sklene, da se obtoženca, ki je bil pred pravnomočnostjo sodbe oddan v zavod za prestajanje kazni, vrne v pripor. Dodatna argumentacija, ki utemeljuje razlago, da je (obravnavana) zadeva nujna.

7. V zvezi z očitkom pritožnika, da je obsojeni prepis magnetograma zvočnega posnetka z naroka glavne obravnave dne 3. 3. 2020 prejel šele 20. 5. 2020 in da zato objektivno ni mogel sestaviti kvalitetne pritožbe, pa pritožbeni senat ugotavlja, da navedeni prepis vsebuje samo dve strani (list št. 3393 in 3394). Vsebina relevantnega dela naroka glavne obravnave z dne 3. 3. 2020 je bilo pojasnjevanje okoliščin v zvezi z odločbo o kazenski sankciji, pri čemer je kot pomembne mogoče ugotoviti samo navedbe državnega tožilca, ki je navajal olajševalne okoliščine, skratka razbremenilne za obtoženca in pa zneske, ki so vsebovani v izreku obtožnice in sporazuma o priznanju krivde, povzeti pa v izrek prvostopenjske sodbe. Vsebinsko je bolj podrobno obrazložil svoje stališče v končni besedi zagovornik po uradni dolžnosti, pri čemer pa se je obsojeni z razlogi svojega zagovornika v zaključni besedi strinjal. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da kasneje posredovan prepis zvočnega posnetka naroka glavne obravnave z dne 3. 3. 2020 očitno ne vsebuje pravno pomembnih dejstev.

8. Neutemeljena je tudi navedba v pritožbi, da je bil obsojenec hendikepiran pri sestavljanju pritožbe, ker zaradi epidemije ni mogel uporabljati računalnika. Prav zato, ker je bila A. A. odvzeta prostost, mu je bila zagotovljena obvezna obramba, zato bi ob pričakovani komunikaciji zagovornika s svojo stranko lahko A. A. razpolagal s tehnično podporo in na ta način tudi dostopal do pravno informacijskega sistema.

9. Po povedanem je zato sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Upoštevaje enako dejansko podlago v zvezi s stroški kazenskega postopka, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi drugostopenjsko sodišče presodilo, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka 95. člena ZKP, zato je sklenilo, da obsojeni ni dolžan plačati sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.