Jedro

Med epidemijo Covid-19 v zadevah, ki niso bile kot nujne določene z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča ali z zakonom, procesni roki niso tekli od 16. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020. V nujnih zadevah, med katere so ta čas štele preiskave in sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost (1. točka drugega odstavka 83. člena ZS), pa so procesni roki kljub razglašeni epidemiji tekli brez prekinitev. Te zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, zakon našteva izrecno, omejene pa so na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice do osebne svobode in do zasebne lastnine.

Obtoženec, ki je ob izreku kazni zapora v priporu, se sme na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP na podlagi sklepa predsednika senata še pred pravnomočnostjo sodbe oddati v zavod za prestajanje kazni zapora, če to sam zahteva.

Po oddaji v zavod, pa je glede pravic in dolžnosti določenih v ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisih, izenačen z drugimi obsojenci (drugi odstavek 23. člena ZIKS-1).

Obtoženec, ki je oddan v zavod za prestajanje kazni zapora, ima še vedno status pripornika, saj o izrečeni kazni zapora še ni pravnomočno odločeno. Zoper obsojenca je bil hkrati z odločitvijo o oddaji v zavod za prestajanje kazni zapora, podaljšan že prej pravnomočno odrejen pripor, ki je tudi pogoj (poleg obtoženčeve zahteve in izrečene še ne pravnomočne sodbe), da lahko sodišče o predčasnem prestajanju kazni zapora sploh odloča. V skladu z ZIKS-1 pa je obtoženec z zaporniki izenačen le glede pravic in dolžnosti, ki jih določa ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdani predpisi, ZS pa ni tak predpis. Obtoženec je zato z obsojenci znotraj zavoda za prestajanje kazni zapora izenačen le kar se tiče režima, po katerem so obravnavani zaporniki, v razmerju do sodišča pa ima procesnopravni položaj pripornika, z vsemi pravicami, ki so na ta status vezane. Obtoženčev status pripornika se spremeni v status obsojenca, za katerega veljajo določbe o izvršitvi kazni zapora, šele s pravnomočnostjo sodbe, ko tudi odločanje o priporu ni več dopustno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 60007/2011 z dne 4. 3. 2020 zoper obsojenega A. A. zavrnilo obtožbo zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ga spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja pranja denarja po drugem in tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1. Na podlagi 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti. Na podlagi tretjega odstavka 86. člena KZ-1 je odločilo, da bo obsojenec izrečeno kazen prestajal na polodprtem oddelku zavoda za izvrševanje kazenskih sankcij, ter na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojenca oprostilo plačila strokov kazenskega postopka. Glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti je odločilo, da bremenijo proračun. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 6. 7. 2020 kot neutemeljen zavrnilo obsojenčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter kot prepozni zavrglo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zoper sodbo z dne 4. 3. 2020, višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 1. 10. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sklep z dne 6. 7. 2020. 2. Zoper sklepa sodišč prve in druge stopnje je zahtevo za varstvo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je obravnavana zadeva vse do pravnomočnosti spadala med nujne zadeve, za katere je veljalo, da procesni roki v času epidemije tečejo. Obsojenec je imel do pravnomočnosti sodbe status obtoženca in pripornika, ta pa se mu z nastopom predčasnega prestajanja kazni ni spremenil. Omogočena mu je bila le čimprejšnja resocializacija. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 3. 2020 obsega samo dve strani ter očitno ne vsebuje pravno pomembnih dejstev, resne presoje pa ne vzdrži niti navedba, da obsojenec zaradi epidemije ni mogel uporabljati računalnika in sestaviti pritožbe, saj mu je bil ravno iz tega razloga postavljen zagovornik, ki bi pravno sredstvo lahko vložil pravočasno. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil in vztraja pri navedbah v zahtevi.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti po pravnomočno končanem kazenskem postopku dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vložiti jo je mogoče le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Pravnomočni sklep, s katerim so bili kot neutemeljen zavrnjen obsojenčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter zavrženi pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika, je v tem smislu druga odločba, za izpodbijanje katere morajo biti izpolnjeni navedeni posebni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

B-2.

6. Obsojenčev zagovornik zatrjuje, da je od odločitve Vrhovnega sodišča v tej zadevi pričakovati odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, ali kazenska zadeva, v kateri je obdolženec na predčasnem prestajanju kazni zapora na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP, spada med nujne zadeve po 83. členu Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in ali okoliščine, izpostavljene v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje, v času epidemije utemeljujejo vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude procesnega roka.

7. V zahtevi izpostavlja, da mu je bila sodba sodišča prve stopnje vročena 11. 3. 2020, nakar je bila izdana Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena ZS, ki je določala, da lahko od 16. 3. 2020 vsa sodišča opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS. Meni, da obravnavana zadeva od obdolženčevega nastopa predčasnega prestajanja kazni zapora ni več spadala med nujne zadeve, saj ni več šlo za preiskavo ali sojenje v kazenski zadevi, v kateri bi bila obtožencu odvzeta ali omejena prostost, ampak za zadevo, v kateri obsojenec na podlagi lastne zahteve že prestaja kazen zapora. Poudarja, da rok za vložitev pritožbe v času epidemije vse do 1. 6. 2020 ni tekel, zato sodba sodišča prve stopnje 11. 4. 2020 ni mogla postati pravnomočna. Položaj obtoženca oddanega v zavod za prestajanje kazni zapora pa je specifičen, saj nima niti statusa pripornika niti statusa obsojenca, ampak status obtoženca na predčasnem prestajanju kazni zapora in je kot tak glede pravic in dolžnosti izenačen z obsojencem. Trdi, da se ne more strinjati s stališčem, da sodni roki za obsojence v zavodu za prestajanje kazni zapora v času epidemije niso tekli, za obtoženca, ki je glede pravic in dolžnostmi z njimi izenačen, pa naj bi rok za pritožbo tekel. Izpostavlja še, da tudi zakon ne odloča, da bi imela oseba na predčasnem prestajanju kazni zapora še vedno status pripornika. Zato meni, da je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da sta pritožbi prepozni, nepravilna in so bile obsojencu z njo kršene pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

8. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenca na podlagi priznanja krivde s sodbo z dne 4. 3. 2020 spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja in s sklepom z dne 4. 3. 2020 ugodilo njegovi zahtevi ter odločilo, da se ga še pred pravnomočnostjo sodbe odda v zavod za prestajanje kazni zapora. S sklepom z istega dne je zoper njega iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor ter 5. 3. 2020 odredilo njegovo premestitev v Zavod za prestajanje kazni zapora Dob, polodprti oddelek.

9. Med epidemijo Covid-19 v zadevah, ki niso bile kot nujne določene z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča ali z zakonom, procesni roki niso tekli od 16. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020.1 V nujnih zadevah, med katere so ta čas štele preiskave in sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost (1. točka drugega odstavka 83. člena ZS), pa so procesni roki kljub razglašeni epidemiji tekli brez prekinitev. Te zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, zakon našteva izrecno, omejene pa so na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice do osebne svobode in do zasebne lastnine.2 Na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP senat ob izreku sodbe, s katero je obtoženec obsojen na kazen zapora, na obrazložen predlog tožilca odredi pripor oziroma pripor podaljša, če je obtoženec že v priporu in je podan kakšen razlog iz 1. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Obtoženec, ki je ob izreku kazni zapora v priporu, se sme na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP na podlagi sklepa predsednika senata še pred pravnomočnostjo sodbe oddati v zavod za prestajanje kazni zapora, če to sam zahteva. Zahtevo za oddajo v zavod pred pravnomočnostjo sodbe da obdolženec, ki je v priporu, na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) pisno ali ustno na zapisnik pri sodišču, ki je izreklo sodbo. Obdolženec, ki se odda v zavod, pa je glede pravic in dolžnosti določenih v ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisih, izenačen z drugimi obsojenci (drugi odstavek 23. člena ZIKS-1).

10. Po presoji Vrhovnega sodišča ima obtoženec, ki je oddan v zavod za prestajanje kazni zapora, še vedno status pripornika, saj o izrečeni kazni zapora še ni pravnomočno odločeno. Zoper obsojenca je bil hkrati z odločitvijo o oddaji v zavod za prestajanje kazni zapora, podaljšan že prej pravnomočno odrejen pripor, ki je tudi pogoj (poleg obtoženčeve zahteve in izrečene še ne pravnomočne sodbe),3 da lahko sodišče o predčasnem prestajanju kazni zapora sploh odloča. Tudi v skladu z ZIKS-1 je obtoženec z zaporniki izenačen le glede pravic in dolžnosti, ki jih določa ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdani predpisi, ZS pa ni tak predpis. Obtoženec je zato z obsojenci znotraj zavoda za prestajanje kazni zapora izenačen le kar se tiče režima, po katerem so obravnavani zaporniki, v razmerju do sodišča pa ima procesnopravni položaj pripornika, z vsemi pravicami, ki so na ta status vezane,4 kljub temu da status obtoženca na predčasnem prestajanju kazni zapora z zakonom ni posebej določen. Status pripornika se spremeni v status obsojenca, za katerega veljajo določbe o izvršitvi kazni zapora, šele s pravnomočnostjo sodbe, ko tudi odločanje o priporu ni več dopustno.5 Zato je treba pritrditi ugotovitvi Okrožnega sodišča v izpodbijanem sklepu z dne 6. 7. 2020, da je kljub predčasnemu nastopu kazni, obravnavana zadeva še vedno štela za nujno zadevo v smislu 83. člena ZS in je tridesetdnevni rok za vložitev pritožbe iztekel 10. 4. 2020, sodba z dne 4. 3. 2020 pa je postala pravnomočna 11. 4. 2020 ter sta bili pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika, vloženi dne 15. 6. 2020 in 16. 6. 2020, prepozni. Takšnim razlogom je ustrezno pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

11. Glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da se je obsojenec v času trajanja epidemije in na predčasnem prestajanju kazni zapora znašel v situaciji, ko ni imel ustreznih pogojev za sestavo kvalitetne pritožbe. Sodba z dne 4. 3. 2020 mu je bila vročena 9. 3. 2020, tik pred razglasitvijo epidemije, v zaporu pa so bili prepovedani vsi obiski, zato mu nihče ni mogel dostaviti računalnika in dokumentacije, kar je potreboval za sestavo pritožbe. Na računalniku ima shranjene datoteke povezane z obravnavano zadevo, omogoča pa mu tudi dostop do zakonodaje in sodne prakse. Izpostavlja, da so bile poštne pošiljke omejene na tri kilograme, kar je bistveno premalo za dostavo računalnika in obsežne dokumentacije, še pred dostavo obsežne dokumentacije v več ločenih pošiljkah, pa bi se rok za pritožbo iztekel. Veliko težavo predstavljalo tudi pošiljanje priporočenih pošiljk iz zapora. Trdi, da je prepis zvočnega posnetka zadnjih dveh narokov glavne obravnave z dne 3. 3. 2020 in dne 4. 3. 2020 prejel šele 20. 5. 2020, ko je bil po stališču sodišča rok za pritožbo že zamujen, zvočna prepisa pa sta bila nujna za sestavo pritožbe, zaradi s strani strank na narokih obrazloženih obteževalnih in olajševalnih okoliščin. Meni, da vrnitev v prejšnje stanje ni dopustno razlagati tako ozko, da se izniči njen pomen, saj se s tem posega v pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ki so bile v obravnavani zadevi kršene.

12. Institut vrnitve v prejšnje stanje mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju pritožbenega roka od vročitve sodbe obdolžencu in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva, ko obdolženec iz upravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva.6 Obdolženčevi prošnji za vrnitev v prejšnje stanje lahko sodišče na podlagi prvega odstavka 89. člena ZKP zato ugodi le, če obsojenec z njo utemelji upravičene razloge za svojo zamudo. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da obsojenec kljub razglašeni epidemiji v času teka roka za vložitev pritožbe, v svoji prošnji za vrnitev v prejšnje stanje takšnih razlogov ni navedel. V zahtevi pa zagovornik enake okoliščine navaja ponovno, ko izpostavlja, da obsojenec ni imel ustreznih pogojev za sestavo kvalitetne pritožbe, ker ni imel na razpolago svojega računalnika in dokumentacije ter izpostavlja še prepis zvočnega posnetka zadnjih dveh narokov glavne obravnave z dne 3. 3. 2020 in 4. 3. 2020, iz katerega izhajajo na narokih s strani strank obrazložene obteževalne in olajševalne okoliščine. Pri tem pa ne konkretizira svojih navedb glede tega, katere dokumentacije ni imel na razpolago pri sestavi pritožbe, ter zaradi katerih olajševalnih in obteževalnih okoliščin je nujno potreboval prepis zvočnega posnetka. Tudi glede tega pa je iz vsebine spisa razvidno, da ga je zagovornik od sodišča zahteval šele z vlogo z dne 13. 5. 2020, torej po poteku roka za vložitev pritožbe.7 Obsojenec in njegov zagovornik sta bila na obeh narokih navzoča, s tem, da je imel obsojenec na naroku besedo zadnji in je na navedbe tožilstva in zagovornika tudi odgovoril, da nima ničesar za dodati ter sodišče še zaprosil, da sledi zagovornikovemu predlogu v končni besedi.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi zastavljeno vprašanje zato ni tako vprašanje, ki bi v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP presegalo pomen konkretne zadeve in bi zato o njem stališče moralo zavzeti še Vrhovno sodišče, saj se nanaša le na konkretne okoliščine kot razloge za obsojenčevo zamudo procesnega roka za vložitev pritožbe, ki ne potrebuje dodatnih pojasnil. Sicer pa je obsojenec predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil šele 15. 6. 2020, čeprav je rok za vložitev pritožbe potekel že 10. 4. 2020, obravnavana zadeva pa je bila v smislu 83. člena ZS nujna in razglasitev epidemije na tek procesnih rokov v tej zadevi ni vplivala.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa niso bile izpolnjene predpostavke za odločanje o zahtevi iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členom Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Tako sklep Vrhovnega sodišča I Ips 31936/2014 z dne 5. 11. 2020. 2 Tako sodba I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021. 3 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Kp 24252/2012 z dne 2. 4. 2015. 4 Tako tudi sklepi Vrhovnega sodišča I Kp 41757/2011 z dne 14. 12. 2012, I Kp 44415/2010 z dne 15. 11. 2013, I Kp 51603/2013 z dne 8. 7. 2014 in I Kp 1961/2015 z dne 24. 8. 2015. 5 Tako sklep Vrhovnega sodišča I Kp 5416/2011 z dne 8. 10. 2012. 6 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 19826/2015 z dne 12. 10. 2017. 7 Obsojenčev zagovornik je pri sodišču 4. 3. 2020 najprej zaprosil za fotokopije popisa spisa, nato pa 13. 5. 2020 še zahteval, da se obsojencu posreduje prepise zvočnih posnetkov z narokov glavne obravnave. Sodišče je 19. 5. 2020 obsojencu posredovalo prepis zvočnega posnetka z naroka 3. 3. 2020, s pripisom, da je bilo po ponovnem začetku glavne obravnave snemanje odrejeno samo na tem naroku. Obsojenec je prepis zvočnega posnetka sprejel 20. 5. 2020.