Jedro

Odločba, s katero je bilo toženki priznano nadomestilo za brezposelnost, je bila odpravljena. Zavod RS za zaposlovanje je odločil, da mu je tožeča stranka kot toženkin delodajalec dolžna vrniti znesek toženki nakazanega nadomestila v času, ko je bila kot brezposelna prijavljena pri zavodu. Tožeča stranka je obveznost zavodu za plačilo zneska poravnala. Ta znesek vtožuje od toženke v tem sporu. Toženka je bila obogatena v smislu določbe 190. člena OZ, saj je za sporno obdobje prejela dvakratno plačilo, najprej nadomestilo od zavoda, nato pa še celotno plačo od svojega delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tožeča stranka je tožnici po pravnomočni sodbi toženki, brez znižanja prejetega nadomestila za brezposelnost, poravnala pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja). Zato je tožbeni zahtevek na vrnitev zneska nadomestila, ki ga je tožeča stranka morala vrniti zavodu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da v celoti na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova preplačila plač za obdobje od 25. 9. 2006 do 24. 3. 2008 plačati znesek 9.249,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2012 dalje do plačila, ki ga nakaže na transakcijski račun tožeče stranke št...., vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, kar tožeča stranka zahteva več, plačilo obresti od navedenega zneska od 19. 2. 2012 dalje, pa se zavrne.

- Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ V preostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je toženka dolžna za čas od 25. 9. 2006 do 24. 3. 2008 (ko je bila prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje) plačati tožeči stranki znesek 9.249,43 EUR (kapitalizirani znesek nadomestila, ki ga je tožeča stranka morala vrniti zavodu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 985,15 EUR (II. točka izreka).

Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena ZPP, ki se v skladu z določb 19. člena ZDSS-1 uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da se je toženka potem, ko ji je bila meseca avgusta 2006 podana izredna odpoved, najprej zaposlila pri drugem delodajalcu za določen čas enega meseca, nato pa je bila za čas od 25. 9. 2006 do 24. 3. 2008 (1 leto in 6 mesecev) prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje in prejemala denarno nadomestilo. Tožeča stranka je morala na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 19. 10. 2011 (ker je nezakonito odpovedala toženki pogodbo) vrniti zavodu denarno nadomestilo. Hkrati je morala na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi reintegrirati tožnico nazaj na delo in ji poravnati v celoti zaostalo plačo, tudi za čas, ko je pri zavodu prejemala nadomestilo. Meni, da je bila toženka neupravičeno obogatena, saj je dobila dvakratno plačilo, najprej denarno nadomestilo od zavoda, nato pa še celotno plačo od svojega delodajalca. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi tožbenih zahtevkov izhajalo iz zmotne materialno pravne podlage, kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednja dejstva: - tožeča stranka je toženki dne 23. 8. 2006 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, - toženka je bila v času od 24. 8. 2006 do 24. 9. 2006 za en mesec v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, - toženka je bila v času od 25. 9. 2006 do 24. 3. 2008 (1 leto in 6 mesecev) prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje. Na podlagi odločbe zavoda z dne 1. 10. 2008 ji je bilo priznano nadomestilo za brezposelnost mesečno 506,15 EUR tako, da je za čas prijave pri zavodu prejela skupaj 9.249,43 EUR, - toženka je v delovnem sporu opr. št. I Pd 2518/2008 (nezakonitost izredne odpovedi, reparacije in reintegracija) uspela, sodba je postala pravnomočna 27. 8. 2009, - tožeča stranka je na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi dne 13. 4. 2011 pozvala toženko nazaj na delo in ji v celoti (opisni dajatveni izrek sodbe), brez znižanja prejetega nadomestila za brezposelnost, poravnala pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja, - Zavod RS za zaposlovanje je na podlagi odločbe z dne 19. 10. 2011 odpravil odločbo z dne 1. 10. 2008 o priznanem nadomestilu toženki in odločil, da mu je tožeča stranka kot toženkin delodajalec dolžna vrniti znesek nakazanega nadomestila toženki v času, ko je bila kot brezposelna prijavljena pri zavodu, - tožeča stranka in toženka sta se zoper odločbo zavoda z dne 19. 10. 2011 pritožili, vendar je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve kot pritožbeni dne 30. 12. 2011 njuni pritožbi za odpravo prvostopenjske odločbe zavrnil, - tožeča stranka je obveznost zavodu za plačilo zneska 9.249,43 EUR poravnala dne 19. 2. 2012, - toženka je zoper Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve uveljavila sodno varstvo, vendar je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (socialni oddelek) s sodbo opr. št. V Ps 427/2012 zavrnilo toženkin zahtevek za razveljavitev odločbi z dne 19. 10. 2011 in 30. 12. 2012 ter zavrnilo še toženkin zahtevek, da ne obstoji obveznost vračila zneska 9.249,43 EUR Zavodu RS za zaposlovanje. Takšno sodbo je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče. Sodišče prve stopnje je v sporu na podlagi izvedenih dokazov zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženka (zaradi neupravičene obogatitve) dolžna vrniti znesek 9.249,43 EUR, ki ga je morala tožeča stranka vrniti zavodu. Pri takšni presoji je sprejelo naslednje zaključke: - tožeča stranka je imela možnost, ko je zvedela za dejstvo, da je bila toženka v spornem času zavarovana za brezposelnost in prejemala nadomestilo, vložiti zoper pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 2518/2008 izredno pravno sredstvo obnove postopka, vendar tega v predpisanih rokih ni storila, - reparacijski izrek v pravnomočni sodbi opr. št. I Pd 2518/2008, s katerim je delodajalcu naloženo, da za delavca povrne pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja, je po naravi odškodninski izrek, njegov namen pa je, da se delavcu povrne škoda, ki mu je nastala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe, to je polna plača, znižana za prejemke iz naslova brezposelnosti. Tega tožeča stranka v že pravnomočnem sporu ni uveljavila. Zato toženka skladno z določbo prvega odstavka 190. člena OZ, po kateri je tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, ni bila obogatena. V konkretnem primeru obogatitev toženke v škodo tožeče stranke ni bila brez temelja, pač pa na podlagi izvršljive pravnomočne sodbe. Tudi če sta bili izpodbijani odločbi (odločba zavoda z dne 19. 10. 2011 in odločba Ministrstva za delo z dne 30. 12. 2011) v socialnem sporu odpravljeni, to ne pomeni, da je odpadla podlaga za plačilo zahtevanega zneska, ki ga je morala tožeča stranka vrniti zavodu.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je imela tožeča stranka že v postopku, ko se je presojala nezakonitost izredne odpovedi toženkine pogodbe o zaposlitvi, možnost, da bi ustrezno ugovarjala reparacijskemu zahtevku zaradi prejetega nadomestila. Ne glede tega pa je imela tudi možnost, ko je zvedela za dejstvo, da je toženka prejemala v času brezposelnosti nadomestilo pri zavodu, to uveljaviti z obnovo postopka v pravnomočnem delovnem sporu.

Vendar pa se pritožba utemeljeno sklicuje na odločitev Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje v odločbah z dne 19. 10. 2011 in 30. 12. 2011, na podlagi katerih je bila odpravljena odločba z dne 1. 10. 2008, s katero je bilo toženki priznano nadomestilo za brezposelnost, ki ga je prejemala v času od 25. 9. 2006 do 24. 3. 2008 (1 leto in 6 mesecev). Navedeni odločbi sta bili predmet presoje tudi v socialnem sporu opr. št. V Ps 427/2012, v katerem je toženka izpodbijala odločbi ter zahtevala ugotovitev, da ne obstoji obveznost vračila zneska 9.249,43 EUR Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Takšna sodba je bila potrjena tudi v pritožbenem postopku. Zato je toženka dolžna vrniti tožeči stranki zahtevani znesek, saj je z navedeno odločitvijo v socialnem sporu odpadla podlaga, da bi še naprej razpolagala s prejetim nadomestilom za čas brezposelnosti. Pritožba tako pravilno opozarja, da je bila toženka obogatena v smislu določbe 190. člena OZ, saj je za sporno obdobje prejela dvakratno plačilo, najprej nadomestilo od zavoda, nato pa še celotno plačo od svojega delodajalca. V skladu z navedenimi pravnimi razlogi je sodišče prve stopnje zmotno razsodilo, ko je v sporu zavrnilo zahtevek tožeče stranke.

Zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo 5. alinee 358. člena ZPP ugodilo pritožbi (razen delno glede teka zamudnih obresti, ki jih je tožeči stranki priznalo šele od dne 4. 4. 2012 dalje, to je od datuma, ko je bila toženka seznanjena z vloženo tožbo (in od takrat v zamudi), ter naložilo toženki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.249,43 EUR, ki ga je zahtevala v tožbi. Kar je tožeča stranka zahtevala več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska od 19. 2. 2012 dalje (ko je tožeča stranka morala takšen znesek plačati zavodu), pa je zavrnilo, kot je vse to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožeča stranka v pritožbi ni priglasila.