Jedro

Stranka lahko nova dejstva in dokaze – nova z vidika izpodbijane odločbe, vendar obstoječa v času prvotnega odločanja – navaja in predlaga v okviru izrednega pravnega sredstva obnove postopka (1. točka 260. člena ZUP). Ravno institut obnove postopka zaradi novih dejstev in dokazov najbolj očitno kaže, da po izteku rokov za obnovo zaradi dejstev, za katera zve stranka kasneje, ni mogoče zahtevati nove odločitve o pravici.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Odpravi se dokončna odločba toženca, št. 2027432 z dne 9. 4. 2010 in sklep št. 12 2027435 z dne 29. 12. 2009. 2. Toženec je dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati tožniku novo odločbo o odmeri starostne pokojnine.

3. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke, št. 2027435 z dne 9. 4. 2010, v zvezi s sklepom št. 12 2027435 z dne 29. 12. 2009, s katerima je bila zavržena njegova zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju izplačil obveznic njegovega delodajalca v letu 1992, od katerih so bili plačani prispevki in pri prvotni ugotovitvi pokojninske osnove ter odmeri pokojnine v letu 2005 niso bila upoštevana. Toženi stranki je naložilo novo odmero starostne pokojnine in plačilo tožnikovih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da sporna izplačila niso bila del dejanskega stanja, ki je bilo upoštevano pri prvotni odmeri tožnikove pokojnine. Glede na specifičnost pravice do pokojnine, ki temelji na delu in plačanih prispevkih zavarovancev, je tožnik upravičen do ponovne odmere pokojnine, upoštevaje tudi sporna izplačila.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo o odmeri tožnikove pokojnine pravnomočno odločeno z odločbo št. 2027435 z dne 12. 10. 2005, potrjeno z odločbo druge stopnje, z dne 2. 2. 2006. Sestavni del te pravnomočne odločbe je bila tudi ugotovitev tožnikove pokojninske osnove. V pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine bi se lahko poseglo le z izrednimi pravnimi sredstvi, razen v primeru ponovne zaposlitve zavarovanca in naknadno priznane pokojninske dobe v smislu 180. in 181. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), za kar pa v obravnavni zadevi ne gre. Glede na že pravnomočno odločitev o odmeri višine tožnikove pokojnine, ob sedanji ureditvi postopkov odločanja o pravicah zavarovancev, ni bilo podlage za ponovno odmero.

4. Revizija je utemeljena.

5. Po ugotovitvah sodišča, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je tožnik z vlogama z dne 23. 9. 2009 in 16. 12. 2009 zahteval novo odmero starostne pokojnine, ki mu je bila pravnomočno odmerjena z odločbama z dne 12. 10. 2005 in 2. 2. 2006. Zahtevo je utemeljeval s tem, da pri prvotni odmeri pokojnine niso bila upoštevana izplačila njegovega delodajalca v letu 1992 iz naslova tako imenovanih obveznic, od katerih so bili plačani prispevki.

6. Z zahtevo za novo odmero starostne pokojnine je tožnik dejansko uveljavljal spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Ker so v času vložitve te zahteve toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1 in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), bi tožnik s svojo zahtevo lahko uspel le, če bi bila v navedenih zakonih podana pravna podlaga za to, da se starostna pokojnina, ki mu je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo v februarju 2006, ponovno odmeri, tokrat z upoštevanjem zatrjevane ugodnejše pokojninske osnove. ZPIZ-1 v nasprotju s prej veljavnim ZPIZ/92 ne vsebuje posebnih določb o razveljavitvi ali spremembi dokončne (lahko tudi že pravnomočne) odločbe o priznanju pravice iz zavarovanja (269. člen ZPIZ/92), niti ne omogoča več posebne tako imenovane neprave obnove postopka, ki ni bila vezana na rok (270. člen ZPIZ/92). V skladu z 249. členom ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Po vsebini zahteva, o kateri je tožena stranka odločila z izpodbijano odločbo in sklepom, ne ustreza primerom in pogojem, ko bi bilo na podlagi izrednih pravnih sredstev iz ZUP mogoče doseči spremembo dokončne oziroma pravnomočne odločbe o pravici iz pokojninskega zavarovanja. Tožnik zahteve formalno niti ni uveljavljal kot izredno pravno sredstvo in tudi tožena stranka ter sodišči je niso obravnavali v tem smislu (1).

7. Sodišči sta nepravilno skrčili obseg varstva instituta pravnomočnosti na dejstva, ki so izrecno ugotovljena v prvotni pravnomočni upravni odločbi. V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP se zahteva stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V primeru priznanja pravice oziroma naložitve obveznosti pravnomočnost obsega vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava, in ne le dejstva, ki so bila v tej odločbi izrecno ugotovljena. Neugotovljeno pravno relevantno dejstvo predstavlja kršitev določb ZUP v okviru nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se lahko uveljavlja v pritožbenem postopku (2. točka prvega odstavka 237. člena ZUP). Stranka pa lahko nova dejstva in dokaze – nova z vidika izpodbijane odločbe, vendar obstoječa v času prvotnega odločanja – navaja in predlaga tudi v okviru izrednega pravnega sredstva obnove postopka (1. točka 260. člena ZUP). Ravno institut obnove postopka zaradi novih dejstev in dokazov najbolj očitno kaže, da po izteku rokov za obnovo zaradi dejstev, za katera zve stranka kasneje, ni mogoče zahtevati nove odločitve o pravici (2).

8. Glede na navedeno sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta v nasprotju z določbami ZPIZ-1 in ZUP odpravili odločitev o zavrženju vloge za ponovno odmero pokojnine in toženi stranki zaradi naknadno zatrjevanih izplačil delodajalca naložili novo odmero tožnikove pokojnine. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Op. št. (1): Rok za obnovo je sicer glede na ugotovljeno dejansko stanje že potekel (četrti odstavek 263. člena ZUP).

Op. št. (2): Tako tudi sodba VIII Ips 116/2011 z dne 17. aprila 2012.