Jedro

Z zadolžnico obveznost ne nastane. Njena funkcija je le v tem, da dokazuje obstoj obveznosti, ki je nastala poprej ali sočasno. Je skratka papir, ki opisuje obveznost tistega, ki se je zavezal k denarni spolnitvi. Je dokazna listina o obstoju dolga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku tolarsko vrednost 35.000 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri za vpogledne hranilne vloge v DEM, in to od 04.11.1993 do plačila in mu povrniti pravdne stroške z obrestmi. Ta toženčeva obveznost izvira iz zadolžnice z dne 04.11.1993, toženec pa ni dokazal, da je zadolžnica ponaredek. Iz nje je razvidno, da je tožnik že prej posodil 20.000 DEM, 30.000 DEM je plačal za toženca, da je lahko dobil bančno posojilo, 15.000 DEM pa je dogovorjena provizija za tožnikovo posredovanje za toženčev kredit v banki.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo, ker je sprejelo vse dejanske in pravne ugotovitve kot pravilne. Toženec je zaslišan kot stranka povedal, da je podpisal le en prazen papir, ta pa se takšen še vedno nahaja v bančni dokumentaciji. Tožniku je pripadla tudi provizija ne glede na obseg dela.

Tožena stranka je vložila revizijo proti tej sodbi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da so zaključki sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je prezrlo izpoved priče R. T., da je posredovanje možno le pred kreditnim poslom, ta priča pa takrat tožnika ni videla. Posrednik pripravi tudi vso dokumentacijo za kredit in njegovo ime ni bilo zabeleženo. Sodišče ni ocenjevalo toženčeve izpovedi, da je 3-odstotna provizija neobičajna in previsoka. Tožnik ni pojasnil, kakšno delo je opravil za toženca in s kom v banki je kontaktiral. Pričevanje omenjene priče sta potrdili tudi priči N. in J. M. Sodišče ni zavzelo stališča glede potrdil z dne 22.09.1993 in 07.06.1994 v zvezi s potrdilom z dne 04.11.1993. Ni pojasnilo neskladnosti v tem, da se po potrdilu z dne 04.11.1993 posojeni znesek v celoti ujema s potrdilom o vračilu zneska 30.000 DEM. Od kod sodišču opora za sklepanje, da je treba banki prejšnje obveznosti poravnati v celoti, če naj bi odobrila novo posojilo.

Približni izračun sodišča prve stopnje na četrti strani obrazložitve sodbe je sodišče napravilo samo ob nedogovorjenih pogojih za plačilo provizije in ob njeni nedoločeni višini.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija navaja procesne kršitve po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - ZPP). V tej zadevi pa je treba uporabiti določbe prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP (1977)). Sodišče prve stopnje je namreč izdalo sodbo pred uveljavitvijo ZPP 14.07.1999 (503. člen ZPP). Po prehodni določbi prvega odstavka 498. člena ZPP je zato treba uporabiti in tako tudi v revizijskem postopku določbe ZPP (1977).

Noben del obrazložitve izpodbijane sodbe ni takšen, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, pa tudi zatrjevanih nasprotij ni.

Pričevanje R. T. je ne le skladno z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, temveč te celo temeljijo na njem. Priča je opisal možnost, da je tožnik posredoval še preden je priča urejal kredit v HYPO banki v Avstriji, to pa se ujema s tožnikovo izpovedjo, da je posredoval za kredit v omenjeni banki. Ni nujno, da bi se tožnik in priča srečala, saj je priča delal kot poslovodja F. v Ljubljani. Pojasnil je tudi, da se tisti, ki nastopa kot posrednik za kreditojemalca, ne vpiše v bančno kreditno dokumentacijo. V zvezi s pripravo dokumentacije za kredit je priča povedal, da to stori posrednik, ki dela za banko, ne pa tisti posrednik, ki dela za kreditojemalca.

Brž ko je sodišče ugotovilo, da sta se stranki dogovorili za 3-odstotno provizijo, ni bilo treba posebej ocenjevati toženčeve izpovedi o previsokem odstotku provizije. Tu je šlo v bistvu za materialnopravni ugovor, ki pa ni bil postavljen tako določno, da bi ga moralo sodišče obravnavati. Tožena stranka ni namreč zatrjevala elementov čezmernega prikrajšanja niti oderuške pogodbe.

Revizijske trditve o tem, česa tožnik ni povedal, pomenijo v revizijskem postopku nedovoljeni poskus izpodbijanja dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)). To velja tudi za nadaljnje trditve v zvezi s pričevanjema N. M. in J. M. Sicer pa, kolikor sta sploh lahko ti priči potrdili pričevanje R. T., je bilo zanj že pojasnjeno, da se je sodišče oprlo prav na njegovo pričevanje. Če J. M. ni vedel za tožnikovo posredovanje, ni to nič nenavadnega, saj ni vedel niti za posojilo 30.000 DEM, ki je med strankama nesporno. Zakaj pričama ni verjelo, ko sta izpovedovali enako kot toženec, je sodišče pojasnilo. Glede na vnovično revizijsko trditev naj bo še enkrat povedano, da je priča R. T. povedal, da se takšno posredovanje, kot je bilo tožnikovo, ne registrira v bančnem spisu.

Sodišče res ni zavzelo stališča glede potrdila z dne 07.06.1994, ker pač dokaza s to listino sploh ni izvajalo. Glede potrdila z dne 22.09.1993 pa res tudi ni nič posebej zapisalo, ker pač to ni bilo potrebno, saj dokazuje le tisto v ključnem potrdilu z dne 04.11.1993, da je tožnik tožencu posodil 140.000 ATS oziroma 20.000 DEM. S tem povezan materialnopravni ugovor, da bi tožnik lahko zahteval vrnitev slednje vsote le v ATS, je neutemeljen, saj sta stranki sami spreminjali ATS v DEM, tako na primer tudi glede poravnave 203.000 ATS v DEM.

Bistvene kršitve tudi ni glede odločitve sodišča, od kdaj tečejo obresti. Res je v potrdilu z dne 04.11.1993 določeno, da zapade celoten znesek 65.000 DEM v plačilo najkasneje 22.12.1993, vendar pa je tudi določeno, da obresti tečejo od 04.11.1993 dalje. Ni torej nobenega nasprotja.

Ni razumljivo, kam meri revizija s trditvijo, da ni pojasnjena neskladnost "v tem, da se po potrdilu od 04.11.1993 posojeni znesek 30.000 DEM v celoti ujema s potrdilom o vračilu zneska 30.000 DEM". Slednjega v spisu sploh ni, če pa obstaja, samo dokazuje tisto, kar je med strankama nesporno: da je tožnik posodil in toženec vrnil 30.000 DEM.

Pravkar povedano o nerazumljivosti dela revizije velja tudi za razglabljanje o tem, od kod sodišču ugotovitev, da je pri bančnih posojilih treba vrniti prej stari kredit, preden se najame nov. Vse to je namreč povezano s posojilom 30.000 DEM, ki sploh ni sporno.

Trditve o nedogovorjenih pogojih za plačilo provizije in o njeni nedoločeni višini so spet nedovoljen poskus izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje.

Po povedanem ni torej nobene uveljavljane procesne kršitve, ni pa niti tiste, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti.

V čem naj bi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, revizija ne pove, izvzemši prej omenjena materialnopravna ugovora, na katera je bilo že odgovorjeno. Tudi uradni preizkus, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ni pokazal takšne nepravilnosti. Le stališče o pravni naravi potrdila z dne 04.11.1993 ni pravilno, kar pa ni vplivalo na končno odločitev o stvari, ki je pravilna. Res je mogoče to potrdilo opredeliti kot zadolžnico (o kateri govori Zakon o obligacijskih razmerjih, ne da bi opredelil njeno vsebino - 441. člen, ali pa o obveznici - 323. člen). Toda z zadolžnico obveznost ne nastane. Njena funkcija je le v tem, da dokazuje obstoj obveznosti, ki je nastala poprej ali sočasno. Je skratka papir, ki opisuje obveznost tistega, ki se je zavezal k denarni spolnitvi. Je dokazna listina o obstoju dolga. Ali v obravnavanem primeru - o obstoju dolga iz dveh posojilnih in ene posredniške pogodbe. Z obravnavanim potrdilom torej obveznost toženca ni šele nastala, marveč jo potrdilo le potrjuje.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zaradi vsega povedanega zavrniti (393. člen ZPP (1977)).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom ta odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP (1977)).