Jedro

Toženec, ki je podpisal zadolžnico (listino) mora plačati dolg, če ne dokaže nepravilnosti njene vsebine. Tretji nima pravice ugovora zoper sklep o začasni odredbi, saj nima položaja stranke v postopku.

Izrek

Pritožba toženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana odločba. Pritožba H. L. se zavrne in potrdi sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec I. M. dolžan plačati tožniku Le.P. 35.000,00 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki velja v kraju izpolnitve za hranilne vloge v DEM na vpogled, za čas od 4.11.1993 do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter mu povrniti 276.281,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca in ugovor H. L. d.o.o. Ljubljana proti sklepu o začasni odredbi II P 218/97-6 z dne 19.6.1997. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se je toženec pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter ju pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da sporna "zadolžnica" (Izjava o prevzemu obveznosti) ni ponaredek. Ne drži, da je toženec trdil, da je tožniku dal le en bianco podpisan list, kateri je še vedno pri H. b.. Toženec je namreč ves čas postopka trdil, da je podpisal več bianco listov. Glede na to, da je tožnik na naroku dne 8.9.1997 izjavil, da od toženca ni nikdar dobil nobenega praznega lista z njegovim podpisom, je očitno, da je tožnik tisti (in ne toženec), ki je svoje trditveno gradivo prilagajal izvedenim dokazom. Če bi sodišče zaslišalo s strani tožene stranke predlagano pričo odvetnika L. D., bi se lahko prepričalo, da tožnik od začetka leta 1994 pa vse do leta 1996, ko se je pojavila sporna "zadolžnica", tudi ni znal utemeljiti med pravdnima strankama sporne terjatve. Nadalje pritožnik meni, da bi moral tožnik dokazati svojo terjatev iz sporne "zadolžnice", ker je zapis dolga na "zadolžnici" le eden izmed dokazov o obstoju dolga. V zvezi s tem pritožnik navaja, da tožnik zanj ni opravil storitve posredovanja pri kreditu, kar bi moralo sodišče ugotoviti ob pravilni presoji izvedenih dokazov. Vse posredniške posle je urejal R.T. ki v poslovni dokumentaciji ni zasledil tožnikovega imena. Posredniške vloge tožnika tudi ni mogla potrditi banka kot kreditodajalec. Prošnja toženca, da naj tožnik reče zanj kakšno dobro besedo pri banki, pa ni mogoče šteti kot naročila poslovanja, na podlagi katerega bi bil upravičen do visoke provzije. Prav tako tožnik ni posodil tožencu zneska 20.000,00 DEM, kar naj bi bilo dogovorjeno dne 22.8.1993. Zatrjevana pogodba med pravdnima strankama pa je tudi sicer neveljavna, ker ni bila registrirana pri Banki Slovenije (18. čl. Zakona o kreditnih poslih s tujino). Med pravdnima strankama tako sploh ni nastalo poslovno razmerje, zato toženec tudi iz tega naslova ne dolguje ničesar. V čem je napačna odločitev o začasni odredbi, toženec v pritožbi ne pove, čeprav izpodbija odločbo tudi v tem delu. Zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo ugovor proti sklepu o začasni odredbi II P 218/97-6 z dne 19.6.1997, pa se je zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila gospdarska družba H. L. d.o.o. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep v drugem odstavku razveljavi oziroma spremeni tako, da se ugovoru pritožnika ugodi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne. Med pritožnikom H. L. d.o.o. kot kupcem in zakoncema M. kot prodajalcema je bila sklenjena in realizirana kupoprodajna pogodbo z dne 21.5.1997, katere predmet je nepremičnina, vpisana v vl.št. 106 k.o. Domžale, zaradi česar je brezpredmetno z začasno odredbo toženi stranki prepovedati odtujiti navedeno nepremičnino. Pritožnik kot kupec je s priporočeno poštno pošiljko z dne 11.6.1997 poslal zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice, zato tudi ni mogoče, da bi bila začasna odredba z dne 19.6.1997 po vrstnem redu pred plombo, ki se nanaša na prenos lastninske pravice. V dopolnitvi pritožbe še navaja, da je iz obrazložitve Okrajnega sodišča v Domžalah - zemljiške knjige razvidno, da sta bila oba predloga vložena istočasno in zgolj naključje je, da je bil en predlog zabeležen pod nižjo prednjo številko, kar pa ne more biti v škodo pritožnika. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v popolnosti ugotovilo dejansko stanje glede vseh pravno odločilnih okoliščin, na dejanske ugotovitve pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. tč. 339. člena ZPP. V sodbi ni nobenega nasprotja o odločilnih dejstvih in med tistim, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi zapisniki. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da je sporna izjava o prevzemu obveznosti z dne 4.11.1993 po vsebini zadolžnica. Pravilen je tudi zaključek, da v njej navedene obveznosti zavezujejo toženca v primeru, da jo je podpisal brez pripomb. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri razjasnilo dejansko stanje in ugotovilo vsa odločilna dejstva. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi skrbno izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da predložena zadolžnica z dne 4.11.1993 ponaredek, pri čemer velja poudariti, da je dokazno breme v zvezi s tem odločilnim dejstvom na toženčevi strani. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je toženec v lastnih poslovnih prostorih in v navzočnosti svoje žene N. M. in sina J. M. podpisal prazen list papirja in ga izročil tožniku, da bi ta zanj uredil prodajo njegovega avtomobila. Glede na to, da se je z po izpovedbami pri H. L. K. nato izkazalo, da je prazen list s toženčevim podpisom še vedno v bančni dokumentaciji, pa toženčev očitek, da je tožnik zlorabil njegov podpis, nima podlage. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je med pravdnima strankama veljala praksa podpisovanja praznih listov papirja, pa velja poudariti, da iz toženčeve izpovedbe (list.št. 11) izhaja, da je tožniku v zvezi z urejanjem prodaje avtomobila izročil prazen list papirja in ne morda več listov papirja. Tožencu tako ni uspelo dokazati, da je tožniku leta 1993 izročil še kak drug prazen list papirja z njegovim podpisom, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnikovi izpovedbi, iz katere izhaja, da je sporno zadolžnico prinesel tožencu v Domžale na sodišče že napisano in jo je toženec le podpisal. Prav tako je sodba sodišča prve stopnje pravilna v delu, ki se nanaša na vsebino sporne zadolžnice. Med pravdnima strankama ni sporen dolg iz naslova posojila v višini 30.000,00 DEM, ki ga je toženec že poravnal. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje v razlogih sodbe, da je moral toženec, če je želel dobiti nov kredit oziroma skleniti novo pogodbo, prej poravnati svoje zapadle obveznosti iz prejšnjih pogodb, kar je razvidno tudi iz sporne zadolžnice. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je preprečljiva tožnikova izpovedba, da je za toženca posredoval pri sklenitvi kreditne pogodbe z dne 1.12.1993, pri čemer je bila dogovorjena 3 % provizija v tožnikovo korist. Dokazni postopek je pokazal, da takrat kredita v tujini ni bilo mogoče pridobiti brez posrednika. Priča R. T. je opravila večino posla s pridobitvijo navedenega kredita v znesku 500.000,00 DEM oz. 3.500.000,00 ATS. Ker pa je bila imenovana priča le član kreditnega odbora in ne tudi predsednik odbora, na katerega so se običajno obračali posredniki v tovrstnih poslih, pa gre verjeti, da je v vlogi posrednika pri pridobitvi kredita nastopil tudi tožnik. S sklenitvijo kreditne pogodbe je tožniku pripadla dogovorjena 3 % provizija (skupaj 15.000,00 DEM) ne glede na obseg opravljenga dela. Dejstvo, da sta pravdni stranki ob sklenitvi dogovora (sporne zadolžnice) kršila določilo 18. člena Zakona o kreditnih poslih s tujino, ki predpisuje obvezno registracijo tovrstnih poslov, ne vpliva na obstoj tožnikove terjatve. Ta je nastala s podpisom zadolžnice s strani toženca, s katerim je priznal svoj že obstoječi in tudi bodoči dolg. Tako je treba šteti za dokazno, da je tožnik izpolnil obveznosti, kot izhajajo iz sporne zadolžnice, in je upravičen do poplačila zneska 35.000,00 DEM. Torej tudi ne more biti nobenega dvoma v obstoj dolga, ki izhaja iz vsebine zadolžnice. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka s tem, da ni zaslišalo odvetnika L. D., so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje njegovo zaslišanje zavrnilo kot nepotrebno. Takšna odločitev je glede na zadovoljivo razjasnjeno dejansko stanje popolnoma pravilna. Prav tako je neutemeljena pritožba tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, saj le-ta preneha veljati z pravnomočnostjo sodbe. Neutemeljena pa je tudi pritožba H.L. d.o.o. Ljubljana zoper sklep o začasni odredbi. Pritožnik H. L. d.o.o. Ljubljana v predmetni pravdni ni procesno legitimiran niti na aktivni niti na pasivni strani. Prav tako navedeni pritožnik v pravdi nima položaja stranskega intervenienta. Zato bi moralo zaradi pomanjkanja procesne legitimacije že sodišče prve stopnje zavreči njegov ugovor zoper izpodbijani sklep. Skladno s povedanim je pritožbo zoper sklep vložila pravna oseba, ki ni imela te pravice, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, čeprav iz drugih razlogov. Ugovor tretjega pa bo lahko H. L. d.o.o. Ljubljana vložil v izvršilnem postopku (in ne v pravdnem postopku). Odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka in začasni odredbi je zato pravilna. Ker ni podan noben od zatrjevanih pritožbenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v skladu z določilom 353. čl. Zakona o pravdnem postopku.