Jedro

Predmet preizkusa po 357.a členu ZPP je le odločitev, ali je pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko je uporabilo kasatorično pooblastilo, namesto, da bi o zadevi samo dokončno odločilo. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku po 357.a členu ZPP ni pooblaščeno presojati, ali je razveljavitveni sklep materialnopravno ter procesnopravno pravilen in ali temelji na pravilnih in zadostnih dejanskih ugotovitvah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve**

1. Predmet spora sta dve parceli. Po tožbenih trditvah je prva, ki je v solastnini tožnika in toženca po enakih delih, v naravi stanovanjska stavba in nestanovanjski objekt (garaža oziroma drvarnica), druga, ki je v solastnini vseh treh pravdnih strank po enakih deležih, pa je pripadajoče zemljišče k objektom na prvi. Tožnik je trdil, da je bil ob gradnji prepričan, da je zemljišče v celoti njegova izključna last in je bila gradnja poštena in dobroverna, toženca pa gradnji, za katero sta vedela, nista nasprotovala. Zato je na zemljišču, na katerem je gradil, in na funkcionalnem zemljišču k objektoma pridobil lastninsko pravico po 24. in 25. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal v času gradnje.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik ni gradil sam, pač je pri gradnji sodelovala v denarju in z delom njegova polsestra A. A. z možem, pri čemer je bilo dogovorjeno, da bosta postala lastnika do polovice hiše (dveh sob) za stalno bivanje med dopustom. Slednje je bilo po zaključku gradnje tudi realizirano. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila gradnja izvršena na podlagi sporazuma o skupni gradnji, kar izključuje pridobitev lastninske pravice na originaren način: določbe ZTLR o spojitvi, prirasti in zidanjem na tujem zemljišču po 24. do 26. členu navedenega zakona veljajo za razmerja, ki so nastala brez dogovora.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

3. Drugostopenjsko sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zaradi zmotne materialnopravne presoje o gradnji na podlagi sporazuma o skupni gradnji; izrecnega dogovora o skupni gradnji z dogovorom o nastanku solastnine (sploh med solastniki nepremičnine in tretjimi) ni bilo, vir financiranja in izvajalec fizičnih del pa nista pomembna. Ker sporazuma o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje ni bilo, je bil tožnik tisti, ki je objekta zgradil in ga je treba šteti za graditelja. Njegov zahtevek bi moralo sodišče presojati po 24. do 26. členu ZTLR. Ker tega ni storilo, ni ugotavljalo okoliščin, pomembnih za odločitev po navedeni pravni podlagi. Zadevo je pritožbeno sodišče vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje na podlagi ocene, da razveljavitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, da pa bi, nasprotno, če bi samo prvikrat odločilo o celotnem vsebinskem sklopu izpolnjevanja pogojev za pridobitev lastninske pravice po 24. do 26. členu ZTLR, kršilo ustavno pravico do pritožbe. Upoštevalo je tudi, da bi moralo ne le ponovno zaslišati stranke in priče, pač pa bo že za ustrezno oblikovanje zahtevka glede pripadajočega zemljišča potrebno angažiranje izvedenca.

**Povzetek bistvenih pritožbenih navedb**

4. Prvi toženec sklep sodišča druge stopnje izpodbija s pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)“ in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi ter „odloči na način, da o zadevi meritorno odloči Višje sodišče na način, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno, skupaj s stroškovno posledico.“ Trdi, da je pritožbeno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje: njegovi trditvi, da je šlo za skupno gradnjo tožnika in A. A., tožnik ni prerekal, zato bi jo moralo sodišče šteti za resnično (drugi odstavek 214. člena ZPP) in prvostopenjsko sodbo potrditi; ker je A. A. s svojo družino z denarno in fizično pomočjo omogočila gradnjo, ki je tožnik sam ne bi zmogel, bi morala biti upoštevana kot soinvestitorka; ni bilo upoštevano, da je tožnik gradil na zemljišču, katerega solastnik je bil (ne na tujem), brez soglasja ostalih solastnikov, kar je zelo dobro vedel in ni bil dobroveren. Pritožbenemu sodišču očita, da je s tem, ko je odločilo izven dejanske trditvene podlage pravnih strank, ker ni upoštevalo, da tožnik ni nasprotoval navedbam prvega toženca o skupni gradnji, storilo postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je ugotovitev protispisna, odločitev pa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. V nadaljevanju pojasnjuje svoje stališče o materialnopravni zmotnosti izpodbijanega sklepa in pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje in povzema stališča iz sodne prakse, ki bi jih moralo po njegovem prepričanju upoštevati pritožbeno sodišče. Graja tudi navodilo pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje, naj v ponovljenem sojenju v okviru materialnega procesnega vodstva stranke pozove k morebitni navedbi dodatnih dejstev in predlaganju novih dokazov (predvsem izvedenca) in opozarja na pravilo o prekluziji.

**Odločitev o pritožbi**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Cilj pritožbe ZPP zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe po prvem odstavku 357. člena ZPP je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi bilo lahko ogroženo v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Pritožbeni razlogi, iz katerih sme stranka izpodbijati razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, so taksativno našteti v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Predmet preizkusa po 357.a členu ZPP je le odločitev, ali je pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko je uporabilo kasatorično pooblastilo, namesto, da bi o zadevi samo dokončno odločilo. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku po 357.a členu ZPP ni pooblaščeno presojati, ali je razveljavitveni sklep materialnopravno ter procesnopravno pravilen in ali temelji na pravilnih in zadostnih dejanskih ugotovitvah.

7. Pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 357.a člena ZPP pritožba ne zatrjuje. Sploh ne trdi, da je zaradi razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vrhovno sodišče, ki na pritožbene razloge iz drugega odstavka 357.a člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi četrtega odstavka 357.a člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

**O stroških pritožbenega postopka**

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.