Jedro

Ob izdaji sodbe in sklepa se odmeri le ena sodna taksa.

Izrek

I. Revizija zoper 2. točko izreka sodbe in sklepa se zavrže. II. Točka 3 izreka izpodbijane sodbe in sklepa se spremeni tako, da se znesek 206,42 EUR spremeni v znesek 145,54 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdita 1. in 3. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

Obrazložitev

K I. točki izreka:

1. Zoper pravnomočno sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je revidentka dne 5.8.2008 vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Revizija je izredno pravno sredstvo, za katero ZUS-1 in ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja primerno za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, predpisujeta pogoje, kdaj, kako ter kdo sme to izredno pravno sredstvo vložiti. V drugem odstavku 22. člena ZUS-1 je določeno, da se v postopku v upravnem sporu ne uporablja določba tretjega odstavka 86. člena ZPP, da pa v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V četrtem odstavku 86. člena ZPP pa je določeno, da sme tista pravdna stranka, ki ima sama (ali njen zakoniti zastopnik) opravljen pravniški državni izpit, tudi sama vložiti revizijo. Revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice (tretji odstavek 83. člena ZUS-1).

4. Tožnica je v obravnavani zadevi sama vložila revizijo, pri tem pa ni izkazala in tudi ne zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ob upoštevanju pravnega mnenja, sprejeta na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002, da sodišče zavrže revizijo, ki jo je vložila stranka sama, če ni najpozneje v njej izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

5. Tožnica v pritožbi zoper 1. in 3. točko izreka sodbe in sklepa navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje postopati po določbi 105. a člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 in jo pozvati na dopolnitev vloge, ter v skladu s 27. členom Zakona o sodnih taksah – ZST izdati odločbo o odmeri sodne takse, kar je predlagala že v tožbi. Ker nima več tako močnega pravnega interesa za meritorno odločitev o tožbenem zahtevku pod točko 1 in 2 tožbe, bi izbrala možnost, da takse ne bi plačala, saj bi bila njena taksna obveznost s tem manjša. Da bi se izognila plačilu zamudnih obresti, je plačala takso le za tožbo in sodbo, ne pa tudi za opomin in za sklep, kar je bilo nezakonito odmerjeno.

6. Vrhovno sodišče je presojalo po vsebini pritožbo tožnice zoper 1. in 3. točko izreka sodbe in sklepa, čeprav jo je tožnica vložila sama, ker je bila njena pritožba vložena dne 5. 8. 2008, torej pred 1. 10. 2008, ko je začela veljati novela ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) in spremenjeni 336. člen ZPP (po katerem se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev) ter se po 1. 10. 2008 v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu.

7. Pritožba zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1 izpodbijane sodbe in sklepa zavrglo tožbo v tistem delu, v katerem je tožnica zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 25.9.2007 in vpogled ter prepis ali kopiranje tistega dela vpisnika, ki se nanaša na zadevo, št. Pr 862/2000 oziroma Pr 1086/2000, o čemer je informacijska pooblaščenka odločila v prid tožnice s svojo odločbo z dne 5.12.2007, ki je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani U 14/2005 z dne 2.7.2008, zaradi pomanjkanja pravnega interesa za sodno varstvo v upravnem sporu v smislu 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na fikcijo umika zaradi neplačane sodne takse in na uporabo določbe novele ZPP-D (105. a člen ZPP), so neutemeljeni, saj je ta novela, kot je že navedeno, začela veljati 1.10.2008, torej po izdaji izpodbijane sodbe in sklepa z dne 16.7.2008. 9. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih se sklep iz 1. točke izreka sodbe in sklepa izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sklep v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep iz 1. točke izreka sodbe in sklepa.

10. Pritožba zoper 3. točko izreka sodbe in sklepa je delno utemeljena.

11. Delno je utemeljen pritožbeni ugovor zoper 3. točko izreka sodbe in sklepa, ki se nanaša na odmero sodne takse za opomin in za sklep. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tožnici v skladu z ZST pravilno odmerilo sodno takso za tožbo in sodbo v višini 145,54 EUR, neutemeljeno pa je bila obračunana sodna taksa za opomin v višini 19,83 EUR in za sklep v višini 41,05 EUR, zato je v tem delu tožničina pritožba utemeljena.

12. Ker je tožnica že v sami tožbi zahtevala izdajo odločbe o odmeri sodne takse, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo naknadno z izpodbijanim sklepom, hkrati z odločitvijo o glavni stvari, ji ne bi smelo poslati opomina za plačilo sodne takse oziroma odmeriti takse za opomin. Res je, da to v ZST ni izrecno določeno, vendar se stranka šele po prejemu odločbe o odmeri, ki jo ima po 27. členu ZST pravico zahtevati, dejansko seznani z višino sodne takse, ki jo mora plačati na podlagi te odločbe. Zato je zahteva za plačilo takse za opomin neutemeljena.

13. Sodišče prve stopnje je tožnici tudi neutemeljeno ob izdaji sodbe in sklepa odmerilo poleg sodne takse za sodbo še sodno takso za sklep, čeprav je šlo za eno odločbo, za katero je treba plačati le eno (skupno) sodno takso. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 zaradi zmotne uporabe materialnega prava (ZST) izpodbijano 3. točko izreka sodbe in sklepa spremenilo tako, da se znesek 206,42 EUR spremeni v znesek 145,54 EUR. V preostalem delu pa je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 in v tem delu potrdilo 3. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

14. Ker je tožnica takso že plačala, pa Vrhovno sodišče ni dopolnilo izreka izpodbijanega sklepa glede 15-dnevnega roka, ki ga za plačilo takse določa 26. člen ZST. Ker je le izrek sodne odločbe izvršljiv, mora biti namreč rok za izpolnitev taksne obveznosti določen v izreku in ne v obrazložitvi odločbe, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi z določitvijo 90-dnevnega roka za plačilo takse v obrazložitvi k 3. točki izreka sodbe in sklepa. Vendar ta pomanjkljivost ni vplivala na odločitev Vrhovnega sodišča o pritožbi.