Jedro

Pogodba o poravnavi dolga ne predstavlja samostojno urejenega tipa pogodbe. Njena narava je odvisna od okoliščin konkretnega primera, največkrat pa bo imela prvine novacije in poravnave.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2009 z dne 19.3.2009 o prenosu pristojnosti z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec tožniku plačati 930,00 EUR s pogodbenimi obrestmi, sporazumno določenimi v višini zakonskih zamudnih obresti od 12.11.2000 dalje do plačila ter mu poravnati pravdne stroške in odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 97,77 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker naj bi bil zastaran. Temu pa ni tako, saj sodišče ni upoštevalo sporazuma z dne 12.6.2001, s katerim je bil rok plačila podaljšan do dne 12.6.2002. Razlogi sodbe so torej v nasprotju z listinami, ki so v spisu. Prav ima sodišče, ko govori o pretrganju zastaranja terjatve v primeru pripoznave dolga. Sporazuma pa sodišče ni pravilno ocenilo, saj ni upoštevalo določbe 383. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Glede na to, da sta stranki rok za plačilo dolga podaljšali za eno leto, torej do 12.6.2002, do tega dne tožnik ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeni očitek nepravilne uporabe materialnega prava je utemeljen, sicer iz nekoliko drugačnih razlogov kot jih izpostavlja pritožba. Pravdni stranki sta dne 12.6.2001 sklenili sporazum, v katerem sta ugotovili, da soglašata, da znaša na dan 12.11.2000 dolg upnika (toženca) še 1.860,00 DEM; da se sporazumno dogovorita, da se zaradi dolžnikovih trenutnih težav rok vračila podaljša za eno leto, do 12.6.2002; da se na dolg 1.860,00 DEM obračunavajo zamudne obresti od 12.11.2000 do dokončnega plačila; da se upnik (tožnik) obveže, da v primeru vračila dolga v dogovorjenem roku ne bo sprožal sodnih postopkov (priloga A 2). Sodišče prve stopnje je ta sporazum ocenilo kot toženčevo pripoznavo dolga, ki zastaranje pretrga (1. odstavek 387. člena ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). V takšnem primeru začne zastaranje znova teči od pripoznave (2. odstavek 392. člena ZOR), zato je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, glede na to, da je do pripoznave prišlo s sporazumom dne 12.6.2001, tožba pa je bila vložena dne 12.6.2007, torej po poteku petletnega zastaralnega roka (371. člen v zvezi s 557. členom ZOR). Dogovora o novem roku za vrnitev obveznosti ni upoštevalo, glede na določilo, da zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne znova teči od pripoznave in ne od poteka morebitnega na novo dogovorjenega roka za izpolnitev pripoznane obveznosti. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek zastaran, materialnopravno zmoten. Pravdni stranki sta dne 26.10.1999 sklenili posojilno pogodbo za znesek 6.600,00 DEM z rokom vračila do 26.4.2000, pri čemer je toženec tožniku v zavarovanje terjatve zastavil osebno vozilo znamke Audi, ki ga je tožnik potem, ko posojilo ni bilo vrnjeno, prodal, pri čemer potrditvah tožnika, prejeta kupnina ni zadostovala za poplačilo celotnega dolga. Preostanek dolga naj bi sporazumno določila in priznala v sporazumu z dne 12.6.2001 (priloga A 2). Kot rečeno, je sodišče prve stopnje navedeni sporazum ocenilo kot pripoznavo dolga toženca. Pogodba o pripoznavi dolga ne predstavlja samostojno urejenega tipa pogodbe. Njena narava je odvisna od okoliščin konkretnega primera, po naravi stvari pa ima največkrat prvine novacije (348. člen ZOR in naslednji) in poravnave (1089. člen ZOR in naslednji). Po mnenju pritožbenega sodišča je tako tudi v konkretni zadevi. Iz dosedanjega postopka, upoštevaje vsebino sporazuma, je mogoč zaključek, da sta pravdni stranki s sporazumom določili novo glavnico, nov način obrestovanja (zakonite zamudne obresti namesto obrestovanja po obrestni meri 3,5% mesečno - primerjaj trditve tožnika, točka V, list. št. 13) in nov rok plačila (do 12.6.2002). Po trditvah tožnika, je bila podlaga tega sporazuma ureditev njunih odprtih vprašanj iz posojilne pogodbe (zadnji odstavek IV. točke pripravljalne vloge z dne 17.9.2007). Iz sporazuma in iz trditvene podlage tožnika tudi izhaja, da je pravna in dejanska podlaga toženčeve obveznosti od 12.6.2001 le-ta sporazum in ne prejšnji dogovor (posojilna pogodba z dne 26.10.1999). Vse to pa so prvine novacije (1. odstavek 348. člena, 349. člen, 350. člen ZOR; primerjaj odločbo VS RS II Ips 923/2006). S sporazumom je tako res prišlo do pretrganja zastaranja in je zastaranje začelo teči znova, pri čemer pa zastara nova terjatev v času, ki je določen za njeno zastaranje (393. člen ZOR), torej v petih letih (371. člen v zvezi s 557. členom ZOR). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (1. odstavek 361. člena ZOR). V konkretnem primeru tožnik pred dogovorjenim rokom 12.6.2002, ni imel pravice terjati izpolnitve svoje obveznosti iz sporazuma z dne 12.6.2001, kar v posledici pomeni, da terjatev uveljavljana s tožbo z dne 12.6.2007, ni zastarana (362. člen ZOR).

Ker se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le z vprašanjem zastaranja, ostalih odločilnih okoliščin tega primera (glej predvsem odgovor na tožbo) ni obravnavalo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (v času sojenja sodišča prve stopnje veljavni 355. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.