Jedro

Za uporabo vozila v smislu 15. člena ZOZP gre med tipično prometno situacijo med vožnjo ali zaradi vožnje. Popravilo mirujočega vozila na domu lastnika pa ne pomeni uporabe vozila.

Izrek

Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 1.346.724 SIT (sedaj 5.619,78 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker se je tožeča stranka sklicevala na zavarovanje avtomobilske odgovornosti, slednje pa velja le za škodo, nastalo tretjim z uporabo vozila. V tem primeru je bilo vozilo v popravilu in ne v prometu, tako da ni šlo za uporabo vozila v smislu 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Uradni list RS št. 70/94 in nadaljnji).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja "vse revizijske razloge" in v reviziji vztraja pri svojih dotedanjih trditvah, da je šlo za uporabo vozila in je zato podana odgovornost zavarovalnice za nastalo škodo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede odločitve o premoženjski škodi ni dovoljena, glede odločitve o nepremoženjski škodi pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja. V premoženjskih sporih revizija po drugem odstavku 367. člena ZPP ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega zneska 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). Če tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov z različno pravno in dejansko podlago, se pravica do revizije v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode ima drugačno podlago od zahtevka za povrnitev premoženjske škode. Slednji znaša le 21.724 SIT (sedaj 90.65 EUR), zato v tem delu tožnikova revizija ni dovoljenja in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale preizkus pritožbenega sodišča so, da se je tožnik kot avtomehanik dne 23.2.2001 poškodoval pri popravilu tovornega vozila na domu lastnika tega vozila M. d.o.o.. Ob delujočem motorju je nastavljal zavorni pritisk. Med tem opravilom je eksplodirala ena od štirih zračnih blazin, s katerimi je bilo vozilo dvignjeno. Med regulacijo zavornega pritiska in zračnimi blazinami ni bilo nobene povezave. Eksplozija zračne blazine je povzročila poškodbo tožnikovega ušesnega bobniča in delno izgubo sluha.

Ker je tožnik uveljavljal odškodnino proti zavarovalnici, pri kateri je bilo obvezno zavarovano vozilo, ki ga je popravljal, je sodišče v skladu s 15. členom ZOZP ugotavljalo pravni standard uporabe vozila, saj zavarovalnica iz naslova odškodninske avtomobilske odgovornosti odgovarja samo za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči lastnik motornega vozila tretjim. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči pravilno razlagali pojem uporabe vozila po 15. členu ZOZP in pravilno zaključili, da nastanek škode ni povezan s tako uporabo. Posledično sta utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek. Za uporabo vozila gre med tipično prometno situacijo med vožnjo ali zaradi vožnje, ko je podan namen opraviti določeno vožnjo. Smisel obveznega zavarovanja vozil je kritje škode, ki nastane z redno in normalno uporabo vozila v prometu, saj ta predstavlja povečano nevarnost. Škodni dogodek ob popravilu mirujočega vozila na domu lastnika pa ni v nikakršni povezavi z bistveno funkcijo vozila opravljati prevoz v prometu. Popravilo vozila zato ni uporaba vozila v smislu 15. člena ZOZP, pa čeprav med popravilom motor zaradi samega popravila deluje. Zato je zmotno drugačno stališče revizije, ko vztraja, da je tudi popravilo vozila raba, prav tako pa je neutemeljeno sklicevanje na povsem drugačne primere sodne prakse.

Ne drži revizijska trditev, da je sodišče druge stopnje pritrdilo tožeči stranki, da je bilo vozilo v času škodnega dogodka v rabi v smislu 15. člena ZOZP. Res je nasprotno, saj se je pritožbeno sodišče jasno postavilo na stališče, da vozilo ni bilo v uporabi. Ne drži niti revizijska trditev o tem, da je pritožbeno sodišče po nepotrebnem vpletlo sodbo II Ips 325/2002, niti temu dodana nadaljnja trditev, da pa navedeni judikat v celoti potrjuje stališče tožeče stranke. Pritožbeno sodišče se je v razlogih svoje sodbe oprlo samo na del sodbe II Ips 325/2002, v katerem ta razlaga določbo 15. člena ZOZP o uporabi vozila pri obveznem zavarovanju, ne pa na tisti del razlogov, ki obravnavajo zavarovanje AO plus. Sicer pa navedena sodba prav v ničemer ne podpira argumentacije tožeče stranke v smeri uporabe vozila, ko je to v popravilu.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da je šlo v sodbah nižjih sodišč za materialnopravno pravilno uporabo 15. člena ZOZP in da revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki tudi spadajo med "vse revizijske razloge", pa tožeča stranka ni konkretno opredelila niti obrazložila. Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti. Zato v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo. Zaključilo je, da je v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo, revizija neutemeljena in jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.