Jedro

ZPP nima določbe, ki bi drugače urejala navedbe in dokaze v zvezi s pobotnim ugovorom. Namen pobotnega ugovora je, da tožena stranka doseže zavrnitev tožbenega zahtevka, zato za tak ugovor ne morejo veljati drugačna pravila, kot veljajo za druge navedbe v postopku. Če bi prišlo do okoliščin, s katerimi tožena stranka utemeljuje pobotni ugovor, po prvem naroku, bi s takšnimi okoliščinami tožena stranka lahko utemeljevala v skladu z 2. odst.286. čl. ZPP pobotni ugovor tudi na kakšnem od poznejših narokov (vse do konca obravnave na prvi stopnji).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 3.087.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od 23.12.2004 dalje do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo. Toženki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku pravdne stroške v višini 860.541,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23.12.2004 do plačila, vse v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da je tožnik solastnik do 1/7 nepremičnin, ki jih ima v izključni posesti toženka. Glede delitve teh nepremičnin je v teku nepravdni postopek, do sedaj do delitve ni prišlo zaradi nesoglasja med udeležencema o načinu delitve. Ker toženka uporablja tudi tožnikov solastninski delež in ima od tega korist, mora tožniku plačati za uporabo njegovega solastninskega deleža za pet let pred vložitvijo tožbe nadomestilo. Glede višine nadomestila pa je sodišče sledilo ugotovitvi izvedencev gradbene stroke Ž.B, in kmetijske stroke M.M.B., saj je njuna izvedenska mnenja sprejelo kot prepričljiva. Skupna uporabnina za kmetijska in gradbena zemljišča bi znašala 30752,50 SIT mesečno, ker pa je tožnik zahteval mesečno uporabnino v višini 21.000,00 SIT, je tožniku priznalo uporabnino v tem znesku do konca leta 2003, od 01.12.2004 do polovice novembra 2004, pa v zahtevanem znesku 30.752,50 SIT mesečno. Pobotnega ugovora, ki ga je toženka postavila šele s pripravljalno vlogo z dne 02.10.2002, ni upoštevalo, ker je bil prepozen. Določba 286.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) postavlja strankam v postopku omejitev, saj lahko uveljavljajo samo tista dejstva in dokaze, ki so jih navedle in ponudile najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Kasnejša navajanja dejstev in kasnejše predlaganje dokazov pa se upošteva samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti že na prvem naroku. V konkretni zadevi, ko je toženka zatrjevala, da uveljavlja v pobot vlaganja v zemljišče, ki so bila opravljena že leta 1992 in inštalacije centralne kurjave v stanovanjsko hišo iz junija 1996 sodišče ni našlo razlogov, zaradi katerih toženka pobotnega ugovora ne bi mogla uveljavljati pravočasno.

Zoper sodbo je vložila toženka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Bistveno kršitev določb ZPP očita, ker sodišče pri odločanju ni upoštevalo pobotnega ugovora. Meni, da se lahko pobotni ugovor uveljavlja do zaključka postopka na prvi stopnji. Tako ga je toženka tudi uveljavljala, zato bi ga sodišče moralo upoštevati. Glede pobotnega ugovora, postavljenega 20.12.2004 je toženka predlagala izvedbo dokazov že v vlogi z dne 15.03.2001. Prvi narok za glavno obravnavo po uveljavitvi ZPP pa je bil 05.06.2001. Ker ZPP ne omejuje postavljanja pobotnega ugovora na čas prvega naroka in ker se je toženka ves čas sklicevala na vlaganja v nepremičnino in je tudi dokaze v zvezi s tem predlagala že pred izvedbo prvega naroka, meni, da ni prišlo do prekluzije. V nadaljevanju pritožbe oporeka vsebinski odločitvi prvostopenjskega sodišča. Še vedno ne sprejema cenitve izvedenka kmetijske stroke in v utemeljitev tega stališča se sklicuje na navedbe iz pripravljalne spisa z dne 30.10.2002 pod točko 12, ko je toženka priložila k vlogi cenik zakupnin, kot jih obračunava Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. V isti vlogi je opozorila na neskladje med ugotovitvami izvedenke, stanjem v naravi in načinom obračunavanja zakupnine. Obračun zakupnine po katastrskih podatkih ni pravilen, saj zakupnik vzame v zakup zemljišče po stanju kakršno je v naravi. Zato meni, da bi se morala obračunati dejanska korist. Sklicuje se tudi na dopolnitev pripomb na izvedeniško mnenje z dne 07.10.2004, ko je toženka ponovno opozorila na nestrokovnost mnenja in nasprotovanje načinu obračunavanja zakupnin s strani sklada, ki ima na tovrstnem področju največ prakse. Sklicuje se na pripravljalno vlogo z dne 21.12.2004 pod točko 12. Izvedenka, zaslišana na glavni obravnavi, na ugovore toženke ni podala prepričljivih odgovorov. Prišla je sama s seboj v nasprotje, ko je priznala nižje zakupnine za kmetijska zemljišča na Krasu, v cenitvi pa je izhajala iz višine zakupnine, kot jih obračunava sklad brez popusta za kraško zemljo. Podatki tožene stranke, ki jih je prejela od Sklada kmetijskih zemljišč, potrjujejo stališče toženke, da obstaja seznam katastrskih občin, za katere se zakupnine obračunavajo s faktorjem 0,80. V primeru ugotovljene drugačne rabe zemljišča ali drugačne proizvodnje sposobnosti zemljišč se zapisniško ugotovi stanje in se za potrebe določitve zakupnine v zakupni pogodbi upošteva dejanska proizvodna sposobnost zemljišč in dejanska raba zemljišč. Zato toženka vztraja, da je izvedenka svoje mnenje opravila v nasprotju s pravili stroke in v nasprotju s priporočili sklada ter ustaljeno prakso. Toženka je na te okoliščine opozarjala ves čas, predlagala je tudi poizvedbe pri Skladu kmetijskih zemljišč. Pokazala je, da je izvedeniško mnenje v nasprotju samo s seboj, v nasprotju s pravili stroke, pa sodišče teh opozoril ni upoštevalo. Stališče sodišča, da so na Krasu zemljišča dobro dostopna ne more biti pravilno, ker je morebitna dostopnost le eden izmed faktorjev, glavni faktor pa je, kaj zemljišče v naravi predstavlja, kakšna je možnost obdelave glede na sestavo zemlje, teren in ekonomske dejavnike. Na Krasu ne obstajajo ekonomski dejavniki, zaradi katerih bi se kraško zemljo splačalo obdelovati. Izvedenka tudi nima strokovnega znanja, da bi določala uporabnino za gozdove. Napačno je odločeno o temelju zahtevka, saj toženka meni, da bi morala plačati konkretno korist, ki jo je imela od nepremičnin, ta pa bi se lahko izračunala le od konkretnega dejanskega stanja zemljišč. Solastne nepremičnine obsegajo veliko število kmetijskih zemljišč, gozdov in gradbene nepremičnine. Zemljišča so v pretežnem delu neobdelana. Če niso obdelana in jih toženka ne uživa, ne more plačati uporabnine. Tožnik ni dokazal, da bi toženka uživala kmetijska zemljišča preko svojega deleža. Toženka nikoli ni oporekala tožniku pravice in možnosti uživanja zemljišč. Glede gradbenih nepremičnin pa tožnik ni nikoli zahteval teh nepremičnin zase, sicer pa to tudi ni mogoče, ker gradbenih nepremičnin ni mogoče deliti v naravi. Solastni delež 1/7 gradbenih nepremičnin je bil vedno upoštevan v deležu ponujenih kmetijskih zemljišč. Tožnik je sam privolil v domnevno prikrajšanje, saj se je prostovoljno odločil, da ponujenih nepremičnin ne bo vzel v posest in v uporabo, s tem je sam odstopil od možnosti uporabe. Toženka je že v odgovoru na tožbo tudi opozorila, da nepremičnine enakovredno uporabljata tudi toženkina otroka, pa sodišče na te navedbe niti ni odgovorilo. Korist od uporabe imata tudi otroka toženke in ne le toženka. Zato meni, da je v skrajnem primeru dolžna plačati samo 1/3 uporabe in ne celoto. Prav tako ni dolžna plačati uporabnine za vlaganja, ki so bila nujna in koristna. Nepravilno je zato izračunana uporabnina za gradbene nepremičnine po sedanjem stanju nepremičnin. Tudi odločitev o stroških postopka ni pravilna. Delno je stroške izvedenca plača v višini 100.000,00 SIT toženka sama, v pričakovanju, da bosta pravdni stranki dosegli dogovor glede razdelitve solastnih nepremičnin. Izpodbijana sodba pa ne upošteva, da je predujem v višini 100.000,00 SIT plačala toženka. Prav tako sodišče ni upoštevalo zneska 77.500,00 SIT, ki je bil doplačan na podlagi poziva. Iz vseh teh razlogov predlaga razveljavitev sodbe.

Toženka je poslala tudi dopolnitev pritožbe, vendar že po poteku pritožbenega roka 21.03.2005, pritožbeni rok pa je potekel v petek 18.03.2005, zato pritožbeno sodišče te dopolnitve pri obravnavanju pritožbe ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Splošno pravilo, ki ga vsebuje ZPP v 1. odst. 286. člena je, da stranka po prvem naroku za glavno obravnavo ne more več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov za ugotovitev zatrjevanih dejstev oziroma to lahko stori pozneje le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (2. odst. 286. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z zgoraj navedenim pravilom, se ne upoštevajo (4. odst. 286. čl. ZPP). ZPP nima določbe (kot je npr. pri nasprotni tožbi, čl. 183 ZPP), ki bi drugače urejala navedbe in dokaze v zvezi s pobotnim ugovorom. Iz določbe 3.odst. 337.čl. ZPP, po kateri se ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, ne more uveljavljati v pritožbi, še ne izhaja sklep, da pa se lahko uveljavlja tak ugovor vse do konca glavne obravnave ne glede na določbo 1. odst. 286. čl. ZPP. V tej določbi je zapisana samo absolutna prepoved uveljavljanja pobotnega ugovora v pritožbenem postopku, ki ne velja za pritožbene novote. Namen pobotnega ugovora je, da tožena stranka doseže zavrnitev tožbenega zahtevka, zato za tak ugovor ne morejo veljati drugačna pravila, kot veljajo za druge navedbe v postopku. Če bi prišlo do okoliščin, s katerimi tožena stranka utemeljuje pobotni ugovor, po prvem naroku, bi s takšnimi okoliščinami tožena stranka lahko utemeljevala v skladu z 2. odst.286. čl. ZPP pobotni ugovor tudi na kakšnem od poznejših narokov (vse do konca obravnave na prvi stopnji), vendar v konkretni zadevi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženka utemeljevala pobotni ugovor z investicijami v letu 1992 in 1996, zato utemeljeno zaključuje, da ni bilo nobenega razloga, zaradi katerega toženka pobotnega ugovora ne bi mogla podati pravočasno. Toženka je namreč pobotni ugovor podala šele v pripravljalni vlogi 02.10.2002, čeprav so bile pred tem tri glavne obravnave (21.06.1999, 20.03.2001 in 05.06.2001). Dejstvo, da je toženka že v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi z dne 15.03.2001 navajala vlaganja v nepremičnino, pa ni relevantno, ker vlaganj ni navajala zaradi uveljavljanja pobotnega ugovora. Tako je bil prvič pobotni ugovor postavljen šele 02.10.2002 in za njegovo pravočasnost je pomembno to dejstvo. Pritožbeno sodišče zato sprejema zaključek prvostopenjskega, da je bil pobotni ugovor uveljavljen prepozno in ga v tem postopku ni bilo mogoče upoštevati.

Po mnenju pritožbenega sodišča tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca gradbene stroke in izvedenke kmetijske stroke natančno ugotovilo katere nepremičnine, ki so solastnina pravdnih strank, ima v celoti v posesti tožena stranka. Izvedenka kmetijske stroke si je stanje teh nepremičnin ogledala tudi v naravi, pri podaji mnenja o višini ustrezne najemnine za te nepremičnine pa je izhajala iz katastrskih podatkov. Na vprašanja, ki jih je tožena stranka zastavila tekom pravdnega postopka in ki jih v pritožbi ponavlja, je izvedenka odgovorila ustno na glavni obravnavi 12.10.2004. Dopolnila je tudi pisno izvedensko mnenje dne 29.10.2004. Pojasnila je, zakaj je upoštevala katastrsko stanje pri ugotavljanju zakupnine za kmetijska zemljišča in gozdove, ki jih ima v posesti toženka. Po mnenju pritožbenega sodišča je logično pojasnila, da mora zakupnik plačevati za zemljišča, ki jih ima v najemu, najemnino po katastrskem stanju in ne po dejanskem stanju. Če je opustil obdelavo kakšnega zemljišča, je to njegova stvar. Določba 219. člena ZOR (enako je besedilo sedanjega 198. čl. OZ) se je v sodni praksi vselej razlagala tako, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno po objektivnem kriteriju. Ni pomembno, ali se je obogateni dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali pa bi se lahko, pa je iz kakršnega koli razloga to opustil. Pomembna je korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je imel v posesti. Izvedenka je pojasnila tudi, da je pri izračunu uporabnine upoštevala cenik zakupnin za kmetijsko rabo za leto 2004. Ta cenik je priložila izvedeniškemu mnenju (listovna št. 137 spisa). Izhodišče za višino letne uporabnine pri izračunu so bili podatki Sklada kmetijskih zemljišč oziroma cenik zakupnin za kmetijsko rabo zemljišč za leto 2004. Pri ogledu zemljišč tožene stranke je ugotovila, da so dobro dostopna, saj so tik ob cesti, oziroma da do njih vodijo poljske poti. Iz cenika, na katerega se je izvedenka oprla, pa se vidi, da se v primerih, ko gre za ugodno prometno lego, lahko zakupnina obračunava celo s faktorjem 1,20. Čeprav se na območju, ki so kmetijsko ogrožena, zakupnina res obračunava s faktorjem 0,80, je ob takšnem stanju, kot je ugotovljeno v tem primeru, ko iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi bila sporna zemljišča kmetijsko ogrožena, sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo oceno izvedenke, ki ni niti zvišala, niti znižala po ceniku izračunane zakupnine za sporna zemljišča. Izvedenka je pojasnila, da kot kmetijski cenilec lahko ocenjuje tudi gozdove, saj so tudi gozdovi kmetijska zemljišča. To pojasnilo prepriča, zato pritožba tudi v tem delu ne prepriča. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev o temelju zahtevka. Po 198.čl. Obligacijskega zakonika (OZ) lahko imetnik stvari, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, ne glede na pravico do odškodnine in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Namen te določbe je, da dobi prikrajšani ustrezno odmeno. Kot je že zgoraj povedano pri tem ni pomembno, ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je zgolj korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka imela nepremičnine, ki so tudi v solastnini tožnika do 1/7, v celoti v posesti vsa leta. Če je sčasoma posest na določenih nepremičninah opustila, to ne more uspešno uveljavljati v tem postopku svojo korist. Dejstvo je, da tožnik, čeprav je solastnik nepremičnin, ni imel soposesti na teh nepremičninah, v celoti je nepremičnine uporabljala in uživala toženka s svojo družino. Do sedaj stranki nista dosegli soglasja glede delitve, v teku je nepravdni postopek za delitev. Ker delitev še ni urejena, lahko tožnik terja, da se njegovo prikrajšanje prepreči s tem, da mu toženka, ki mu ne omogoča uporaba solastnega deleža in je obogatena z uporabo njegovega solastninskega deleža, plača to korist oz. povrne njegovo prikrajšanje. Objektivno merilo določanja višine obogatitve oziroma prikrajšanja je v sodni praksi višina najemnine za enakovredno nepremičnino. V teh okvirih je tudi v konkretni zadevi sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožnika in ker ni sporno, da sta solastnika na teh nepremičninah tožnik do 1/7 in toženka do 6/7, tudi pritožbene navedbe, da bi moral tožnik del uporabnine terjati od toženkinih otrok, niso utemeljene. Če je toženka del nepremičnin prepustila v posest svojima otrokoma, bo to razmerje morala z otrokoma urediti sama, napram tožniku pa nastopa v tem pravdnem postopku ona kot solastnica nepremičnin.

Tudi pritožbene navedbe, da toženka ni dolžna plačati uporabnino glede na sedanje stanje gradbenih nepremičnin, niso utemeljene. Dejstvo je, da je tožnik solastnik nepremičnin kakršne obstajajo v naravi. Toženka pa bo za svoja vlaganja lahko ob delitvi uveljavljala proti tožniku obligacijski zahtevek.

Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da o stroških postopka ni pravilno odločeno, ker je toženka tekom postopka skupaj s tožnikom zalagala predujme za izvedence in bi sodišče to moralo upoštevati pri odločanju o stroških. Tožnik je v pravdnem postopku uspel, zato mu je dolžna povrniti vse stroške, ki jih je imel v tem postopku. Če je tekom postopka delno sama založila stroške za izvedenca, so bili stroški tožnika, ki jih je v končni fazi uveljavljal proti toženki, za te zneski nižji. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v celoti neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).