Jedro

Za ugotavljanje višine povračilnih zahtevkov zavarovalnice je odločilen čas škodnega dogodka, ki je razlog za pogodbeno kršitev.

Vrstni red glavne in stranskih obveznosti ureja določba 313. čl. ZOR, ki daje upniku izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve iz omenjene zakonske določbe bo pokril z dolžnikovim plačilom, s katerim ne more v celoti pokriti stroškov, obresti in glavnice. Tega njegovega upravičenja ne more izključiti dolžnik z izjavo, da z delnim plačilom odplačuje glavni dolg (ne pa tudi stroškov in obresti).

Presoja deljene odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati glavnico v znesku 22.635,36 EUR, zakonske zamudne obresti v znesku 13.664,56 EUR ter zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 24.718,49 EUR od 24. 9. 2008 dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 845,88 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje .“

Pritožba se v ostalem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 689,23 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sodbo tožencu naložilo, naj tožeči stranki plača 951,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.345,85 EUR od 1. 8. 2002 dalje do prenehanja obveznosti (1. tč. izreka). Tožbeni zahtevek za 29.187,16 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (2. tč. izreka) in odločilo še o pravdnih stroških (3. tč. izreka).

(2) Zoper zavrnilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo že izvedena plačila toženca, ki izhajajo iz priloženega izpisa opravljenih plačil ter obračuna zamudnih obresti, zaradi česar izračun njegove preostale obveznosti ni pravilen. Nadalje oporeka oceni o deljeni odgovornosti, ki da je nedokazana in je ni mogoče preizkusiti. Čeprav je nevarno situacijo povzročil toženec, je sodišče zavarovancu tožeče stranke pripisalo soprispevek (35 %) zaradi njegove vinjenosti, ki po mnenju tožeče stranke sploh ni bila vzrok za nastalo prometno nesrečo. Sodišče dokaznega postopka v tej smeri ni vodilo, izpodbijana sodba pa glede obravnavane vzročne zveze nima obrazložitve. Prezrto je ostalo tudi dejstvo, da je toženčev osebni avtomobil nevarnejše sredstvo od motornega kolesa, s katerim je upravljal zavarovanec tožeče stranke. Končno zavzema stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti omejitve višine regresa, ki na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 67/2002; od tu ZOZP-A) velja od 10. 8. 2002. Ker je do škodnega dogodka prišlo že pred tem (8. 7. 2001), je sodišče prve stopnje z uporabo omenjene omejitve nesorazmerno poseglo v pridobljene pravice tožeče stranke, ki višine povračila ni pogodbeno omejila. Navedeno po njenem mnenju pomeni kršitev določil 2., 15. in 16. čl. Ustave Republike Slovenije (Ur. I. RS/I, št. 33/1991, s spremembami; od tu URS). Opozarja še na test sorazmernosti, kot ga je Ustavno sodišče RS opredelilo v svoji odločbi U-I-60/03 z dne 7. 3. 2003. Nasprotno stališče Vrhovnega sodišča RS (II Ips 615/2004 z dne 15. 6. 2006) po njenem mišljenju nima absolutne veljave, saj se nanaša na splošno načelo.

(3) Toženec v odgovoru na pritožbo slednji nasprotuje in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Ob tem priglaša stroške.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) S sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19. 3. 2009 je bila pristojnost za sojenje v tej zadevi z Višjega sodišča v Celju prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

(6) V konkretni zadevi zavarovalnica toženca terja od slednjega povračilo zneskov odškodnin, izplačanih družinskim članom oškodovanca, ki je umrl v prometni nesreči, povzročeni s strani toženca dne 8. 7. 2001. Ta je bil namreč v času prometne nezgode pod vplivom alkohola, s čimer je kršil zavarovalno pogodbo (3. tč. 1. odst. 3. čl. Splošnih pogojev AO-97 in 4. tč. 3. odst. 7. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur l. RS, št. 70/1994, s spremembami; od tu ZOZP). Bistvenih dejanskih okoliščin prometne nesreče, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ne izpodbija. Toženec (zavarovanec tožeče stranke) je vozil osebni avtomobil in se je neposredno pred trčenjem gibal s hitrostjo 80,00 km/h, nasproti pa mu je s hitrostjo 63 km/h pripeljal oškodovanec na motornem kolesu. Ker je toženec sekal ovinek, je s celotnim vozilom zapeljal na nasprotni vozni pas, s tem povzročil nevarno situacijo in trčil v motorista, ki je zaradi trčenja umrl. Glede na hitrost obeh vozil in preglednost ceste bi toženec lahko motorista pravočasno opazil in svoje vozilo ob ustrezni reakciji še pravočasno ustavil, za kar pa zaradi vsebnosti alkohola v krvi (najmanj 0,81 g/kg, najverjetneje pa 1,22 g/kg) ni bil sposoben. Poleg tega ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Motorist je prav tako vozil vinjen (njegova vsebnost alkohola je bila od 1,70 do 1,84 g/kg), bil pa je tudi brez čelade. V času trčenja je ostal na svojem voznem pasu, čeprav se je tožencu umikal v levo. Tudi on bi lahko trčenje preprečil, predvsem s pravočasnim zaviranjem. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje povsem ustrezno porazdelilo odgovornost obeh udeležencev nesreče kot imetnikov motornih vozil (65 % toženec : 35 % motorist; 1. odst. 192. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR). Pri tem ni mogoče sprejeti pritožbenih očitkov, da motoristova precejšnja vinjenost ni bila v vzročni zvezi z nesrečo. Prav nasprotno namreč jasno izhaja tako iz izrecne navedbe sodišča prve stopnje, da sta bila oba udeleženca nesreče zaradi vsebnosti alkohola v krvi nesposobna za vožnjo, kot tudi iz tamkajšnjih navezujočih pojasnil (str. 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ta se izrecno res nanašajo predvsem na toženca, a je z njimi sodišče konkludentno zajelo tudi vpliv vinjenosti motorista, ki je bil precej bolj vinjen od prvega. Ob ugotovitvi, da bi lahko motorist ob pravočasni reakciji svoje vozilo celo ustavil z zaviranjem v sili na razdalji 48 m (preglednost na mestu trčenja je bila večja) in ob količini alkohola, ki ga je zaužil, se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi večjo stopnjo nevarnosti obratovanja, ki v primerjavi z motornim kolesom izhaja iz (toženčevega) osebnega vozila, tako da je odločitev sodišča prve stopnje o razmejitvi odgovornosti udeležencev prometne nesreče materialnopravno pravilna.

(7) V nadaljevanju se je pritožbeno sodišče ukvarjalo z vprašanjem časovne veljavnosti novelirane določbe 7. čl. ZOZP. Kadar zaradi krivdnih in protipravnih ravnanj pogodbene stranke, ki sta jih stranki v zavarovalni pogodbi vnaprej prepovedali, zavarovalnici nastane škoda, ji citirana določba daje pravico izterjati izplačani znesek od povzročitelja. Višina regresa je bila do uveljavitve ZOZP-A (10.8.2002) v dispoziciji strank, po uveljavitvi ZOZP-A pa je bila izterjava regresa maksimirana na 2.000.000 SIT (2. odst. 9. čl. ZOZP-A oziroma 6. odst. 7. čl. ZOZP).

(8) Okoliščine obravnavane zadeve so res povsem primerljive z okoliščinami v primeru, ki ga je Vrhovno sodišče RS obravnavalo v sodbi II Ips 615/2004 z dne 15. 6. 2006: pravdni stranki sta pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti sklenili pred uveljavitvijo ZOZP-A po splošnih zavarovalnih pogojih AO-97, ki omejitve povračilnih zahtevkov ne vsebujejo; toženec je prav tako pred uveljavitvijo ZOZP-A z vožnjo pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo, zato je izgubil zavarovalne pravice; tožeča stranka je oškodovancem iz naslova avtomobilske odgovornosti tožene stranke izplačala odškodnino, pri čemer je bila odškodnina ženi in otrokoma umrlega udeleženca prometne nesreče plačana pred uveljavitvijo ZOZP-A, materi umrlega pa je bil znesek nakazan po uveljavitvi ZOZP-A; tožeča stranka je tožbi zaradi izterjave regresnih zahtevkov vložila po uveljavitvi ZOZP-A. Vrhovno sodišče je menilo, da je za pravilno uporabo materialnega prava z vidika ratione temporis odločilen čas vložitve tožbe. Čas sklenitve zavarovalne pogodbe je zavrnilo že iz razloga trajne narave izpolnitvenih ravnanj, ki izhajajo iz zavarovalnega razmerja in ocenilo, da sporna norma učinkuje na konkretni dejanski stan, ki da je sicer nastal že pred objavo zakona, ni pa še bil v celoti zaključen (neprava retroaktivnost). Uporabo omejitve regresa je štelo za dopustno, saj je bila potrebna zaradi zavarovanja ogrožene pravne dobrine, položaj zavarovalnice pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje – upoštevaje določbe Direktive premoženjskega zavarovanja 92/49/EEC (Direktiva Sveta 92/49/EEC z dne 18. 6. 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskem zavarovanju, ki spreminja Direktivi 73/239/EEC in 88/357/EEC) – vsaj delno pod njenim nadzorom.

(9) V pravni teoriji in praksi je splošno sprejeto pravilo, da je za presojo pravnih razmerij treba uporabiti materialno pravna pravila, ki so veljala ob njegovem nastanku, če novi materialni predpisi (v prehodnih določbah) izrecno ne določajo drugače. Ker takšne določbe ZOZP-A nima, ga je mogoče uporabiti le za obligacijska razmerja, nastala (torej sklenjena; primerjaj 26. čl. ZOR oziroma 15. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ ) po dnevu njegove uveljavitve. Omejitve konkretne regresne vsote po oceni pritožbenega sodišča tudi ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na nepravo oziroma t. im. dejansko retroaktivnost, ki je načeloma dopustna (kolikor ne posega prekomerno v načelo varstva zaupanja v pravo, ki je bistven sestavni del pravne države; primerjaj 2. čl. URS). Stališče o nepravi povratni veljavi bi bilo mogoče sprejeti le glede tistih dejanskih stanov, ki so pred uveljavitvijo novele nastali zgolj deloma, v celoti pa so nastopili šele po tem. Tožbeni zahtevek tožeče stranke pa utemeljuje toženčeva kršitev zavarovalne pogodbe – gre torej za vnaprej dogovorjeno pogodbeno odškodninsko obveznost (1). Na njen nastanek kasnejše dejstvo vložitve tožbe ne vpliva; dejanski stan, na katerega se navezuje odškodninska pravna posledica, sestavlja: 1. sklenitev zavarovalne pogodbe ter 2. njena kvalificirana kršitev (povzročitev prometne nesreče s strani zavarovanca, ki upravlja vozilo pod vplivom alkohola nad dovoljeno mejo (2) ter brez veljavnega vozniškega dovoljenja (3)). Ker je ta dejanski stan nastal pred uveljavitvijo omejitve povračilnih zahtevkov in je bil v istem obdobju v celoti zaključen, je že takrat začel pravno učinkovati. Zato nanj kasnejši zakon ne more imeti (niti nepravega) učinka. V nasprotnem primeru bi šlo za pravo retroaktivnost, ki jo prepoveduje 155. čl. URS. Prišlo bi namreč do delnega izničenja že nastalih učinkov iz še prej nastalega obligacijskega razmerja.

(10) Izjeme, ki jih od načelne prepovedi retroaktivnosti opredeljuje doktrina (ko je veljavna pravna ureditev le prehodna, nejasna ali poraja dvom o protiustavnosti, oziroma ko povratna veljava ne bi povzročila škode) (4), v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Višje sodišče – drugače kot Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 615/2004 – ocenjuje, da niso podani pogoji, pod katerimi povratno moč zakona izjemoma dopušča določba 2. odst. 155. čl. URS. (Retroaktivne) zaščite zavarovancev, ki so vinjeni povzročili smrt tretje osebe, pred tem pa so prostovoljno vstopili v pogodbeno razmerje, ki poslovne odškodninske odgovornosti za tak primer ni omejevalo, po oceni višjega sodišča ni mogoče opredeliti kot varovanja javnega interesa (5). Višje sodišče le dodaja, da je toženec izpolnil še dodatni pogoj izgube zavarovalnih pravic, saj je vozilo upravljal tudi brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Pravilno je stališče, da zavarovalnici ni mogoče očitati, da bi novelo ZOZP-A lahko predvidela na podlagi Direktive premoženjskega zavarovanja 92/49/EEC, ki omejitve povračilnih zahtevkov proti vinjenim voznikom ne ureja (6).

Pritožba tako utemeljeno opozarja, da je v konkretni zadevi na mestu uporaba ZOZP iz leta 1994 (Ur. l. RS, št. 70/94) in določb zavarovalne pogodbe, ki omejitve povračilnih zahtevkov nista predvidela. Višje sodišče je tako v tem delu pritožbi ugodilo in je izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je zaradi kršitve zavarovalne pogodbe toženec glede na prispevek oškodovanca dolžan zavarovalnici povrniti 65 % zneskov odškodnin, ki jih je utemeljeno plačala ožjim družinskim članom umrlega, skupaj s pripadki.

(11) Nadalje gre pritrditi pritožbenim očitkom, ki se nanašajo na delna plačila toženca. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, češ da je toženec z njimi določil vrstni red vračunavanja obveznosti v smislu 312. čl. ZOR, ki ureja konkurenco več istovrstnih obveznosti. Pri tem je spregledalo, da je tožeča stranka od toženca zahtevala tako glavnico (škodo v višini izplačanih odškodnin), kot tudi pripadajoče obresti. Vrstni red glavne in stranskih obveznosti ureja določba 313. čl. ZOR, ki daje upniku izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve iz omenjene zakonske določbe bo pokril z dolžnikovim plačilom, s katerim ne more v celoti pokriti stroškov, obresti in glavnice. Tega njegovega upravičenja ne more izključiti dolžnik z izjavo, da z delnim plačilom odplačuje glavni dolg (ne pa tudi stroškov in obresti). Iz listin tožeče stranke izhaja, da je delna plačila štela kot (delno) poravnavanje sproti zapadlih zamudnih obresti (A 32, A 33). Pritožničinega obračuna obresti pa ni mogoče sprejeti v celoti, saj se nanaša na previsoko glavnico. Pravilen izračun je zato opravilo pritožbeno sodišče (priloga sodbe). Ta je pokazal, da nobeno izmed periodičnih delnih plačil (25.000,00 SIT oziroma 105,00 EUR) ni uspelo v celoti pokriti sproti zapadlih zamudnih obresti, tako da plačila v glavnico niso mogla poseči. Vsota izplačanih odškodnin (višine katerih pritožba ne izpodbija), zmanjšana za soprispevek umrlega motorista, tako znaša 22.635,36 EUR.

(12) S plačilom dela omenjene glavnice, ki se nanaša na odškodnine T., M. ter J. Z. (ta glede na deljeno krivdo znaša 4.052.337,90 SIT oziroma 16.910,11 EUR), je bil toženec v zamudi od 22. 4. 2002, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka pa je zamudne obresti zahtevala od 1. 8. 2002. Z zamudo plačila drugega dela glavnice, ki se nanaša na odškodnino matere pokojnega (ta glede na deljeno krivdo znaša 1.372.000,00 SIT oziroma 5.725,25 EUR), se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče pa je datum zamude ugotovilo na podlagi listine – tožbe v zadevi P 331/2003, priložene spisu, o kateri sta se stranki lahko izjavili že v postopku pred sodiščem prve stopnje (3. alineja 358. čl. ZPP). Iz same tožbe namreč izhaja, da je zamuda toženca glede tega zneska nastopila najkasneje z dnem njene vložitve, torej 24. 9. 2003 (2. odst. 299. čl. OZ). Tožeči stranki bi poleg glavnice, če ne bi bilo delnih plačil, torej šle še zakonske zamudne obresti od zneska 16.910,11 EUR (4.052.337,90 SIT), in sicer od 1. 8. 2002 dalje do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 5.725,25 EUR (1.372.000,00 SIT), in sicer od 24. 9. 2003 dalje do plačila. Toženec pa je obresti (in ne glavnice; glej zgoraj, tč. 11) v obdobju od 1. 10. 2002 do 23. 9. 2008 periodično delno poravnaval, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo pri izračunu absolutnega zneska obresti v tem obdobju. Izkazalo se je, da je v omenjenem obdobju ostalo še za 13.664,56 EUR neplačanih zakonskih zamudnih obresti (2,564.995,99 SIT oziroma 10.703,54 EUR po prvem izračunu do 31.12.2006 po takrat veljavni valuti SIT, in 2.961,02 EUR po drugem izračunu za čas od 2.1.2007 do zadnjega plačila s strani toženca dne 23.9.2009 - glej prilogo sodbe). Poleg teh je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti iz kasnejšega obdobja, ko ni več opravljal (delnih) plačil, torej od 24. 9. 2008 dalje do plačila. Izračun zamudnih obresti, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, je pokazal, da v tem (kasnejšem) obdobju tečejo obresti od nekoliko povečane glavnice (24.718,49 EUR), kar je posledica konformnega načina obračunavanja obresti, ki se je uporabljal v času veljavnosti Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (do 27. 6. 2003). Pritožbeno sodišče še dodaja, da zakonske zamudne obresti v obdobju veljavnosti prepovedi ultra alterum tantum (nekdanji 376. čl. OZ in odločba Ustavnega sodišča št. U-I 300/04-25 z dne 2. 3. 2006, Ur. l. RS, št. 28/06 z dne 17. 3. 2006 ) niso dosegle glavnice.

(13) V skladu z vsem povedanim je bilo treba pritožbi tožeče stranke deloma ugoditi, izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ustrezno spremeniti (3. in 5. alineja 358. čl. ZPP) in tožeči stranki prisoditi še razliko med že prisojenim ter pravilnim zneskom glavnice in obresti. Presežni zavrnilni del je prestal tudi preizkus, opravljen po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v istem obsegu potrdilo (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zaradi preglednosti odločitve na novo oblikovalo celoten izrek izpodbijane sodbe, tako da vsebuje tudi potrjeni del. Pri tem ni poseglo v njeno (že pravnomočno) 1. tč. izreka, ki tožeči stranki prisoja manj, kot ji gre.

(14)

Odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, in pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP, njihova odmera pa na predloženih stroškovnikih, Odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah.

Spremenjen uspeh pred sodiščem prve stopnje (uspeh tožeče stranke je 75 %, uspeh toženca pa 25 %) je terjal drugačno odločitev o tam nastalih pravdnih stroških. Kot je že ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, znašajo stroški tožeče stranke 2.382,81 EUR, stroški toženca pa 3.764,91 EUR. Upoštevajoč njun uspeh (2. odst. 154. čl. ZPP) se po medsebojnem pobotanju izkaže, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 845,88 EUR njenih pravdnih stroškov.

Od teh stroškov je tožeča stranka zahtevala tudi zakonske zamudne obresti, ki ji gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (15 dni).

(15)

Tožeči stranki gredo tudi stroški pritožbenega postopka, ki znašajo (875 točk za sestavo pritožbe, ki zajema tudi stroške konference s stranko; materialni stroški, 20 % DDV in taksa za pritožbo) 1.075,33 EUR, upoštevajoč njen pritožbeni uspeh (približno 74 %) pa 795,74 EUR. Stroški toženčevega odgovora na pritožbo znašajo (875 točk za sestavo odgovora na pritožbo ter materialni stroški, ne pa stroški sodnih taks, saj jih toženec ni izkazal) 409,65 EUR, upoštevajoč njegov pritožbeni uspeh (približno 26 %) pa 106,51 EUR. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 689,23 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka. Tudi od teh stroškov je tožeča stranka zahtevala zakonske zamudne obresti, ki ji gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (15 dni).

(1) Ristin v: Ristin, Korbar, Simoniti, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana 2008, str. 67. (2) 3. tč. 1. odst. 3. čl. AO-97. (3) 2. tč. 1. odst. 3. čl. AO-97. (4) Šturm in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1041. (5) Enako op. 1, str. 73. (6) Isti, prav tam, str. 72 in 73.