Jedro

Uporaba novele ZOZP-A, čeprav je bila zavarovalna pogodba sklenjena pred njeno uveljavitvijo, ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz prvega odstavka 155. člena Ustave.

V primeru kolizije med načelom varstva zaupanja v pravo in drugimi ustavnimi dobrinami je treba presoditi, kateri izmed njih je treba v posameznem primeru dati prednost. Pri takšnem tehtanju je na eni strani pomembno, ali so bile spremembe na določenem pravnem področju relativno predvidljive in kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za zavezanca. Na drugi strani pa je pomemben javni interes po uveljavitvi drugačne ureditve od obstoječe. V sistemu prostega opravljanja storitev, ki velja na področju obveznega zavarovanja v prometu, je zakonodajalec višino regresa omejil z namenom varstva šibkejše pogodbene stranke - zavarovanca. Regresiranje odškodnine, pa četudi je nastala katastrofalna škoda, namreč ne sme imeti za posledico finančnega zloma zavarovanca.

Obrazložitev

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni: da se pritožba v celoti zavrne in se tudi v spremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje; da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 1.824,81 EUR pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 409,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve sodbe sodišča druge stopnje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 1.296,82 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnica (zavarovalnica) je 17. 10. 2002 zoper toženca (svojega zavarovanca) vložila tožbo zaradi plačila regresa, ker je toženec 8. 7. 2001 pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo, izgubil zavarovalne pravice iz pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in tožnici povzročil škodo v višini izplačane odškodnine oškodovancem. Sodišče prve stopnje je toženca obsodilo na plačilo 951,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožničin tožbeni zahtevek za preostalih 29.187,16 EUR je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino v višini 22.635,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sicer je tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti novele Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 67/02 – v nadaljevanju ZOZP-A), ki višino regresa omejuje na 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT), ker je bila pogodba o zavarovanju avtomobilske odgovornosti sklenjena pred njeno uveljavitvijo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da odločitev pritožbenega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 615/2004 z dne 15. 6. 2006, čeprav pritožbeno sodišče samo ugotavlja, da so odločilna dejstva v obeh primerih enaka. Zato bi bilo treba z vidika časovne veljavnosti ZOZP-A kot odločilni trenutek šteti vložitev tožbe, ki je bila v tem primeru vložena po uveljavitvi novele. Tožnica bi kot strokovnjak na svojem področju morala predvideti morebitne spremembe zavarovalniške zakonodaje, saj je bilo znano, da se mora slovenska zakonodaja na tem področju prilagoditi pravnemu redu Evropske unije. Poleg tega je bila omejitev regresnih zahtevkov uveljavljena v javnem interesu, ker pomeni zaščito šibkejše stranke zavarovalnega razmerja.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je bila s sklepom II DoR 120/2009 z dne 3. 12. 2009 na podlagi prvega odstavka 367.a člena ZPP dopuščena glede vprašanja dopustnosti retroaktivne uporabe šestega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l., št. 70/94 in nasl. v nadaljevanju ZOZP).

7. Za odločitev v tem primeru so pomembna naslednja dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči in na katera je revizijsko sodišče vezano: a) pravdni stranki sta pred uveljavitvijo novele ZOZP-A sklenili pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti; b) toženec je pred uveljavitvijo ZOZP-A (8. 7. 2001) pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo, zato je izgubil zavarovalne pravice; c) tožnica je oškodovancem iz naslova avtomobilske odgovornosti izplačala odškodnino; d) del odškodnine je bilo plačane pred uveljavitvijo ZOZP-A, del pa po njeni uveljavitvi; e) tožnica je po uveljavitvi ZOZP-A (17. 10. 2002) vložila tožbo zaradi izterjave regresnega zahtevka zoper toženca.

8. Stališče pritožbenega sodišča, da je odločilni trenutek za presojo časovne veljavnosti novele ZOZP-A trenutek sklenitve zavarovalne pogodbe, je materialnopravno zmotno.

9. Toženec ima prav, da je revizijsko sodišče s sodbo II Ips 615/2004 z dne 15. 6. 2006 že odločalo v primeru, v katerem so bila odločilna dejstva enaka kot v obravnavani zadevi. Presodilo je, da je z vidika časovne veljavnosti novele ZOZP-A pomemben trenutek, ko je zavarovalnica sodno uveljavljala regresni zahtevek proti svojemu zavarovancu, čeprav je bila pogodba o zavarovanju avtomobilske odgovornosti sklenjena in je zavarovalni primer nastal pred uveljavitvijo novele. Zato je revizijsko sodišče odločitev v tem primeru obrazložilo z enakimi razlogi kot v zadevi II Ips 615/2004. 10. Kadar zaradi krivdnih in protipravnih ravnanj pogodbene stranke, ki sta jih stranki v zavarovalni pogodbi vnaprej prepovedali, zavarovalnici nastane škoda, ji 7. člen ZOZP daje pravico izterjati izplačani znesek od povzročitelja. Višina regresa je bila do 10. 8. 2002 v dispoziciji strank zavarovalnega razmerja. Zavarovalnice so regres do leta 1997 s splošnimi pogoji omejevale na deset povprečnih neto plač, po tem pa zavarovalne pogodbe takšne omejitve niso več vsebovale in so lahko zavarovalnice zahtevale povračilo celotnega izplačanega zneska. Po petem odstavku 9. člena ZOZP-A (oziroma šestem odstavku 7. člena ZOZP), ki je pričel veljati 10. 8. 2002, je bila višina regresa, ki ga je lahko zavarovalnica izterjala, omejena na 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT).

11. Novela ZOZP-A v prehodnih določbah ne daje odgovora na vprašanje, v katerih primerih je treba z vidika časovne veljavnosti zakonov, uporabiti šesti odstavek 7. člena ZOZP. Splošno, toda ne absolutno prepoved povratne veljave splošnih pravnih aktov vsebuje prvi odstavek 155. člena Ustave Republike Slovenije. Za sporno zavarovalno razmerje je značilno, da je izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti, trajne narave (primerjaj z 922. členom Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 946. členom Obligacijskega zakonika). Ker pogodbeni stranki svojo obveznost izpolnjujeta s ponavljajočimi se izpolnitvenimi ravnanji v določenem ali nedoločenem časovnem obdobju po sklenitvi zavarovalne pogodbe (plačilo premij s strani sklenitelja zavarovanja oziroma plačilo odškodnine v primeru nastanka zavarovalnega primera s strani zavarovalnice), je treba čas sklenitve zavarovalne pogodbe kot kriterij za to, kateri predpis je treba uporabiti za presojo spornega pravnega razmerja, odkloniti že iz tega razloga. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko pravna norma učinkuje na konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo zakona, ni pa še bil v celoti zaključen. Pravna doktrina(1) poudarja, da je takšna, neprava ali dejanska retroaktivnost, nedopustna le, če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo kot bistven sestavni del pravne države (2. člen Ustave).

12. Uporaba novele ZOZP-A, čeprav je bila zavarovalna pogodba sklenjena pred njeno uveljavitvijo, torej ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz prvega odstavka 155. člena Ustave. Načelo varstva zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države nima absolutne veljave in je podvrženo možnim omejitvam. V primeru konflikta oziroma kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami je treba presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je treba v posameznem primeru dati prednost.(2) Pri takšnem tehtanju je na eni strani pomembno, ali so bile spremembe na določenem pravnem področju relativno predvidljive in kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za zavezanca. Na drugi strani pa je pomemben javni interes po uveljavitvi drugačne ureditve od obstoječe. V sistemu prostega opravljanja storitev, ki velja na področju obveznega zavarovanja v prometu, je zakonodajalec višino regresa omejil z namenom varstva šibkejše pogodbene stranke - zavarovanca.(3) Regresiranje odškodnine, pa četudi je nastala katastrofalna škoda, namreč ne sme imeti za posledico finančnega zloma zavarovanca.

13. Po presoji revizijskega sodišča je bila novela 7. člena ZOZP, ki je omejila višino regresa, relativno predvidljiva in je tožnica kot gospodarski subjekt, ki deluje na trgu, z njo mogla in morala računati. Šlo je namreč za uskladitev predpisov s področja obveznega zavarovanja v prometu s pravnim redom Evropske unije (z Direktivo premoženjskega zavarovanja 92/49/EEC), zato so zavarovalnice zaradi opustitve nadzora nad zavarovalnimi pogoji, ob dolžni skrbnosti, spremembe, povezane s pravico do regresa, lahko pričakovale in temu z ustrezno višino premij prilagodile svoje poslovanje.

14. Ker je bila torej uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, tožničin položaj pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo.

15. Ker je revizijsko sodišče zaključilo, da je treba za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres, je toženčevi reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je pritožbo tožnice v celoti zavrnilo in tudi v spremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Zaradi spremembe odločitve pritožbenega sodišče je bilo treba po drugem odstavku 165. člena ZPP odločiti tudi o stroških postopka. Pri tem je revizijsko sodišče upoštevalo odmero pravdnih stroškov sodišč prve in druge stopnje. Ker je bila tožničina pritožba v celoti zavrnjena, je dolžna tožnica tožencu plačati pravdne stroške, ki mu jih je prisodilo sodišče prve stopnje (v višini 1.824,81 EUR) in stroške pritožbenega postopka, ki jih je odmerilo pritožbeno sodišče (409,65 EUR). Ker je toženec z revizijo v celoti uspel, mu mora tožnica po drugem odstavku 154. člena ZPP povrniti tudi stroške revizijskega postopka, ki znašajo 1.296,82 EUR (nagrada odvetniku za sestavo revizije, dvoodstotni administrativni stroški in taksa za revizijo). Sodna taksa plačana za predlog za dopustitev revizije pa se všteje v takso za revizijo.

Op. št. (1): Šturm, Lovro, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 57. Op. št. (2): Glej odločbo U-I-206/97 z dne 17. 6. 1998. Op. št. (3): Poročevalec Državnega zbora, št. 82/01, 43/02 in 63/02.