Jedro

Zakon kot pogoj za pridobitev povečanja oziroma bonusa za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63. letu starosti izrecno določa, da mora zavarovanec še naprej ostati v zavarovanju. Besedilo zakona "in ostane v zavarovanju" je jasno in ne predvideva izjem, zato ne omogoča pridobitve bonusa niti v primeru ponovnega vstopa v zavarovanje (reaktivacije), niti v primeru ponovnega vstopa v zavarovanje za polovični delovni čas (delne reaktivacije).

Namen zakonske določbe je namreč "nagraditi" zavarovance, ki kljub izpolnjevanju pogojev za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja ostanejo v delovnem razmerju in ne uveljavijo pravic, ki bi jim sicer že šle.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 4071020 z dne 20. 3. 2013 in št. 14 4071020 z dne 15. 6. 2012 in naložilo toženi stranki, da v roku 30 dni izda novo odločbo o pravici do starostne pokojnine od 1. 1. 2009 dalje, tako da upošteva že priznano pokojnino z odločbo 14 4071020 z dne 30. 3. 2004, ter jo odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja ter izplača razliko. Presodilo je, da je tožena stranka v izpodbijanih odločbah zmotno izhajala iz stališča, da v primeru odstotnega povečanja že priznane pokojnine ni možno upoštevati povečanja pokojnine po tretjem odstavku 53. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), že priznanega s pravnomočno odločbo. Tožniku je bila s pravnomočno odločbo z dne 30. 3. 2004 priznana pravica do starostne pokojnine, zato lahko na podlagi določbe 180. člena ZPIZ-1 zahteva, da se mu ob prenehanju zavarovanja izračuna višina pokojnine na podlagi odstotnega povečanja pravnomočno priznane pokojnine glede na zavarovalno dobo, doseženo s ponovnim vstopom v zavarovanje. Pri tem mora tožena stranka izhajati iz pravnomočno priznane pokojnine oziroma pravnomočne odločbe, vključno z že priznanim bonusom po tretjem odstavku 53. člena ZPIZ-1. Ni pa tožnik upravičen do ponovnega povečanja pokojnine na podlagi tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-1, ker je prekinil zavarovanje, čeprav samo za en dan.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbi strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovem prepričanju ni materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je bonus za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63 letu starosti, v katerem zavarovanec ostane še naprej v zavarovanju, zagotovljen le tistim, ki ob izpolnitvi predpisane starosti, pokojninske dajatve niso uveljavili, ampak so ostali še naprej aktivni zavarovanci. ZPIZ-1 v tretjem odstavku 53. člena ne prepoveduje upokojitve ali ponovnega vstopa v zavarovanje. S ponovnim vstopom v zavarovanje zavarovanec kljub upokojitvi ostane v zavarovanju in ne prejema pokojnine, če pa ponovno vstopi v zavarovanje za polovico polnega delovnega časa, se mu pokojnina ne izplačuje za ta del časa. Zato tak zavarovanec ne sme biti v slabšem položaju od zavarovanca, ki ostane v zavarovanju neprekinjeno, torej brez upokojitve in ponovnega vstopa v zavarovanje ter se mu zato prizna bonus iz tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-1. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz listin v spisu je razvidno, da je tožnik diplomirani pravnik z opravljenim pravosodnim izpitom, ki je izenačen s sedanjim pravniškim državnim izpitom, in je bil do upokojitve odvetnik. Tako izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka 86. člena ZPP za osebno vložitev revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano – tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je bila tožniku s pravnomočno odločbo z dne 30. 4. 2004 od 31. 12. 2003 dalje priznana pravica do starostne pokojnine. Ker je s 1. 1. 2004 ponovno vstopil v zavarovanje za polovični delovni čas, mu je tožena stranka priznala izplačilo pokojnine v polovičnem znesku, do 31. 12. 2008. 9. Na revizijski stopnji je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-1 za povečanje pokojnine za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63. letu starosti do 66. leta starosti.

10. Določba tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-1 določa, da se zavarovancu, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, in ostane v zavarovanju po dopolnitvi 63 let starosti, pokojnina, ki mu je odmerjena glede na pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo, poveča za vsak mesec zavarovanja. Zakon kot pogoj za pridobitev povečanja oziroma bonusa za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63. letu starosti izrecno določa, da mora zavarovanec še naprej ostati v zavarovanju. To pomeni, da zavarovanec po dopolnjenem 63. letu starosti ne sme prekiniti zavarovanja in ne sme uveljaviti pravice do pokojnine. Besedilo zakona "in ostane v zavarovanju" je jasno in ne predvideva izjem, zato ne omogoča pridobitve bonusa niti v primeru ponovnega vstopa v zavarovanje (reaktivacije), niti v primeru ponovnega vstopa v zavarovanje za polovični delovni čas (delne reaktivacije). Pri presoji tudi ni bistvena okoliščina, da je tožniku 31. 12. 2003 prenehalo zavarovanje, naslednji dan 1. 1. 2004 pa je ponovno vstopil v zavarovanje za polovični delovni čas. Na podlagi jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-1 torej ni mogoče slediti stališču tožnika, da bi morala določba veljati tudi za zavarovance, ki so ponovno vstopili v zavarovanje, ker naj bi bili sicer v neenakopravnem položaju.

11. Poleg tega razlaga, za katero se zavzema tožnik, nasprotuje namenu instituta bonusov. Namen zakonske določbe je namreč "nagraditi" zavarovance, ki kljub izpolnjevanju pogojev za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja ostanejo v delovnem razmerju in ne uveljavijo pravic, ki bi jim sicer že šle. Zato očitek tožnika, da so ponovno reaktivirani zavarovanci manj ugodno obravnavani v primerjavi z zavarovanci, ki niso prekinili zavarovanja, ni utemeljen.

12. Ker je tožniku dne 30. 12. 2003 prenehalo obvezno zavarovanje in mu je bila od 31. 12. 2003 priznana pravica do pokojnine, ni izpolnil zakonskega pogoja neprekinjenega zavarovanja in ni upravičen do priznanja bonusa. Pri tem torej ni pomembno, da je s 1. 1. 2004 ponovno vstopil v zavarovanje samo za polovični delovni čas in prejemal pokojnino v polovičnem znesku.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.