Jedro

Že uveljavljene starostne pokojnine pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznan bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage.

Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da bi ob odstotnem povečanju že priznane starostne pokojnine moral biti ponovno uporabljen tudi 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1. Ta določba ne zagotavlja bonusa uživalcem pokojnine, ki so se ponovno reaktivirali. Bonus za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63 letu starosti, v katerem zavarovanec ostane še naprej v zavarovanju, je zagotovljen le tistim, ki ob izpolnitvi predpisane starosti, pokojninske dajatve še sploh niso uveljavili, temveč so ostali še naprej aktivni zavarovanci.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 3. 2013 in prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 6. 2012 (I. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o pravici do starostne pokojnine od 1. 1. 2009 dalje tako, da upošteva že uveljavljeno pokojnino z odločbo ... z dne 30. 3. 2004 ter jo odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja (II. točka izreka). Hkrati je odredilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko med že izplačano pokojnino in na novo odmerjeno pokojnino od 1. 1. 2009 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožena stranka sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 2. odstavek 180. člena ZPIZ-1 in tudi 3. odstavek 53. člena istega zakona. Poudarja, da je bila tožniku z dnem 31. 12. 2003 že priznana pravica do starostne pokojnine, ki je bila odmerjena v višini 91 % pokojninske osnove ter povečana po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 za 4,8 %. Vendar se je tožnik s 1. 1. 2004 za polovični delovni čas ponovno vključil v zavarovanje, pridobil status reaktiviranca in mu je potrebno pokojnino ponovno odmeriti na način, določen v 180. členu ZPIZ-1. Po tej določbi pa je možna ponovna odmera pokojnine ob upoštevanju plač in naknadno dopolnjene pokojninske dobe, ali samo odstotno povečanje pokojnine za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času reaktivacije, vendar v tem primeru neupoštevaje že priznan bonus iz 3. odstavka 53. člena zakona. Vztraja na izpodbijanih upravni aktih, ker je za tožnika najugodnejša pravnomočno priznana pokojnina z odločbo z dne 30. 4. 2004 in usklajena od 1. 3. 2003 do 1. 9. 2009, ne pa ponovna odmera po 180. členu ZPIZ-1. 4. Zoper sodbo se pritožuje tudi tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker mu ni priznano povečanje pokojnine še po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1. Poudarja, da je bil od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2008 brez prekinitve zavarovan v polovičnem delovnem času, zato je do 66. leta starosti ob ponovni odmeri upravičen še do odstotnega povečanja pokojnine po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1. S stališčem prvostopenjskega sodišča se ne strinja, saj naj bi predstavljalo kršitev 14. člena Ustave RS, po katerem so pred zakonom vsi enaki. Povečanje pokojnine, ki se mu odreka naj bi se priznavalo vsem drugim zavarovancem, ki so po izpolnitvi pogojev enako kot on, ostali v zavarovanju.

Hkrati v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbi ne navajata ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je izpodbijana posamična upravna akta na temelju 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Bistveno pravilnih dejanskih ter pravnih razlogov takšne sodne presoje pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbena izvajanja obeh strank, dodaja le še naslednje.

K pritožbi tožene stranke:

7. Posamična upravna akta, s katerima je tožniku od 1. 1. 2009 dalje priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.158,45 EUR na mesec na način, da je pravnomočno že priznana pokojnina povečana le z odstotki uskladitve pokojnin od 1. 3. 2003 do 1. 9. 2009, tudi po presoji pritožbenega sodišča nista pravilna, niti zakonita.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) v Petem delu zakona med drugim ureja vpliv ponovnega zavarovanja na uživanje že priznane pokojnine ter ponovno odmero pokojninske dajatve zaradi upoštevanja plač in pokojninske dobe, dopolnjene v ponovnem zavarovanju. V 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1 je izrecno določeno, da upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavlja pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Določba je povsem jasna in jo je mogoče pravilno uporabiti le tako, kot eksplicitno glasi. Že uveljavljene pokojnine torej pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznan bonus po 53. členu ZPIZ-1, kot se zavzema tožena stranka, saj za to ni nobene zakonske podlage. Materialno pravno stališče tožene stranke je v popolnem nasprotju z 2. odstavkom 180. člena ZPIZ-1 in zato nesprejemljivo.

9. V okoliščinah konkretnega primera namreč ni nobenega dvoma, da ima tožnik s pravnomočno odločbo z dne 30. 4. 2004 od dopolnjenih 64. letih starosti in 44-ih letih pokojninske dobe, od 31. 12. 2003 dalje priznano pravico do starostne pokojnine. Pokojninska dajatev je bila tedaj odmerjena v višini 91 % od pokojninske osnove ter na temelju 3. odstavka 53. člena ZPIZ-1 tako odmerjena pokojnina povečana za bonus 4,8 %. V tako priznano dajatev ob prvi upokojitvi pa seveda pri odstotnem povečanju pokojnine po 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1, zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje, iz predhodno navedenih materialnopravnih razlogov, ni mogoče poseči. Takšno stališče je v revizijskih postopkih zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (1). Ob uporabi instituta odstotnega povečanja pokojnine zaradi naknadno dopolnjene pokojninske dobe, poseg vanjo ni dopusten zaradi načela pravnomočnosti, ki je s 158. členom Ustave Republike Slovenije ustavnopravno varovana kategorija. Iz tega razloga je morala pritožba tožene stranke ostati brezuspešna.

10. V ponovljenem predsodnem upravnem postopku bo zato tožena stranka ponovno odločala o višini tožnikove pokojninske dajatve. V skladu z materialno pravnim stališčem sodišča bo ob pravilni uporabi 2. odstavka 180. člena ZPIZ-1 starostno pokojnino od 1. 1. 2009 dalje ponovno odmerila tako, da bo pravnomočno priznano pokojnino z vsemi uskladitvami, odstotno povečala še za pokojninsko dobo, dopolnjeno z delno reaktivacijo od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2008 za polovični delovni čas.

K pritožbi tožeče stranke:

11. Prvostopenjsko sodišče nadalje povsem pravilno razloguje, da v obravnavani zadevi ni pogojev za povečanje pokojnine še za vsak mesec zavarovanja po dopolnitvi 63. do 66. leta starosti. V tej smeri uveljavljani pritožbeni razlog iz 3. tč. 1. odstavka 338. člena ZPP ni podan. Pomeni, da pred sodiščem prve stopnje ni prišlo, niti ni moglo priti do kršitve enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

Zmotno in zato nesprejemljivo je pritožnikovo stališče, da bi ob odstotnem povečanju že priznane starostne pokojnine, moral biti ponovno uporabljen tudi 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1. Cit. določba ZPIZ-1 namreč ne zagotavlja bonusa uživalcem pokojnine, ki so se ponovno reaktivirali(2). T.i. bonus za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63 letu starosti, v katerem zavarovanec ostane še naprej v zavarovanju, je zagotovljen le tistim, ki ob izpolnitvi predpisane starosti, pokojninske dajatve še sploh niso uveljavili, temveč so ostali še naprej aktivni zavarovanci. Takšen dejanski stan pa v obravnavani zadevi zagotovo ni podan, kot protispisno zatrjuje pritožba.

Ni namreč nobenega dvoma, da je tožnik po dopolnjenih 63 letih starosti, z 31. 12. 2003 uveljavil pravico do starostne pokojnine in jo v polovičnem znesku od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2008(3), tudi užival. V okoliščinah takšnega primera pa 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1 ob odstotnem povečevanju že uveljavljene starostne pokojnine na temelju 2. odstavka 180. člena ZPIZ-1, zanesljivo ni uporabljiv.

12. Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Npr. zadeva opr. št. VIII Ips 206/2013. (2) Takšno stališče je že zavzeto v sodbi opr. št. Psp 571/2014 z dne 10. 2. 2015. (3) Zaradi reaktivacije v odvetništvu za polovični delovni čas.