Jedro

Revident ni zastavil pomembnega pravnega vprašanja, ki omogoča revizijsko presojo, niti ni zatrjeval in izkazal, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, Vrhovno sodišče pa s svojo interpretacijo revizijskih argumentov iz revizije namesto revidenta ne more nadomestiti navedenih manjkajočih navedb, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep št. 2142-814/2016/31 (1313-20) z dne 20. 12. 2016, s katerim je bilo tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito na podlagi četrte in pete alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju center) od ustne naznanitve dne 19. 12. 2016 od 10:15 ure do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III)(1) , ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe postavilo na napačno stališče, da se v primeru, ko je prosilec za mednarodno zaščito prošnjo vložil pred začetkom veljavnosti ZMZ-1, tudi za postopek glede omejitve gibanja temu prosilcu, začet po uveljavitvi ZMZ-1, uporablja pravilo iz 125. člena ZMZ-1, ki določa, da se za postopke sodnega varstva uporabljata določbi 74. in 75. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Skladno s tem stališčem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi strankama dalo tudi (nepravilen) pravni pouk o možnosti vložitve pritožbe. Upoštevaje navedeno je Vrhovno sodišče tožniku, ki je skladno z (nepravilnim) pravnim poukom zoper zgoraj navedeno sodbo vložil pravočasno pritožbo, 7. 2. 2017 poslalo dopis, v katerem mu je pojasnilo prej navedeno in mu dalo 30 dnevni rok, v katerem lahko vloženo pravno sredstvo dopolni oziroma spremeni v revizijo.

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) je po prejemu v prejšnji točki navedenega dopisa zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje vložil revizijo in predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi 84. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Kljub zgoraj navedenemu dopisu Vrhovnega sodišča pa revident v reviziji ni navedel, na podlagi katere določbe naj v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče dovoli revizijo. Ker v obravnavani zadevi ne gre za vrednostni spor (1. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), bi revident, da bi dosegel vsebinsko obravnavo revizije, moral zatrjevati in izkazati izpolnjenost pogojev iz 2. ali/in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident pa ni zastavil pomembnega pravnega vprašanja, ki omogoča revizijsko presojo, niti ni zatrjeval in izkazal, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice. Vrhovno sodišče s svojo interpretacijo revizijskih argumentov (namesto revidenta) ne more nadomestiti navedenih manjkajočih navedb, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Pri tem gre poudariti, da samo navedba revizijskih razlogov in nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, brez konkretizacije pravnega vprašanja in/ali zelo hudih posledic, ki jih ima za revidenta izpodbijana odločitev, sama po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije.

7. Glede na navedeno pogoji za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izkazani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

8. Revident je hkrati z revizijo predlagal tudi izdajo začasne odredbe.

9. Na podlagi 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. S tem sklepom je Vrhovno sodišče odločilo o (ne)dovoljenosti revizije, kar pomeni, da procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe ni (več) izpolnjena. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 zahtevo revidenta za izdajo začasne odredbe zavrglo.

(1) Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.