Jedro

Soglasje tretjega pri sklepanju pravnih poslov je možno v dveh oblikah, in sicer kot dovoljenje ali kot odobritev, razlika pa je v časovnem trenutku, v katerem mora biti soglasje dano. Dovoljenje mora biti dano prej, preden stranki skleneta pogodbo (sicer ta nima učinkov), odobritev pa se da naknadno, in v primeru, da je odobritev dana, šteje pogodba za sklenjeno od takrat, ko je med strankama doseženo soglasje (tj. isti učinek, kot pri sklenitvi pogodbe z odložnim pogojem), če pa je odklonjena, pa je sklenjena pogodba (ki dotlej medsebojno veže pogodbeni stranki) brez učinka in sta pogodbeni stranki prosti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 21.05.2004, opr.

št. xy, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je ta zahteval, naj toženca z njim skleneta kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere bo postal lastnik nepremičnine, parc. št. a, v naravi gozd površine 8873 m2, ki je vpisan pri vl. št. b, k. o. V., in sicer po ceni 390,00 SIT za m2, torej za kupnino 3.460.770,00 SIT, ter mu izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik lahko vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik. Sodišče je tožniku naložilo, da tožencema povrne njune pravdne stroške v višini 279.400,00 SIT, v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnjo se pravočasno pritožuje tožnik, ki navaja, da je bilo dejansko stanje v tej zadevi jasno takrat, ko sta toženca odgovorila na tožbo. Takrat tudi posel med tožencema in R. d.o.o. ni bil odobren. Po takratnih predpisih je bilo jasno, da je tožnik prednostni upravičenec do nakupa zemljišča, ki sta ga toženca ponudila v prodajo. Tožnik je svoj status izkazal že ob vložitvi tožbe in je imel glede na potrdilo, ki ga sodišče ne omenja in ne ocenjuje, prednost za nakup. Nadalje navaja, da je edina razlika v dejanskem stanju ta, da se v času trajanja postopka spremenil kmetijski zakon. Toženca po takrat veljavnih predpisih pogodbe ne bi mogla izvesti, saj podjetje R. d.o.o. ne bi moglo biti kupec. Sodišče prve stopnje torej pri odločanju ni uporabilo določb takrat veljavnega zakona, ampak je za odločanje uporabilo materialne predpise in stanje, ki je nastalo po vloženi pobudi za prodajo. Tudi odobritev posla, ki jo sodišče omenja, nima nobene zveze, saj tudi upravni organ ni upošteval začetka upravnega postopka. Nadalje tožnik še navaja, da bi sodišče, če bi vodilo postopek tako, kot mu nalaga sodni red, zadevo zaključilo pred 17.04.2003, tj. pred sprejetjem novega zakona, saj je dejansko stanje to dopuščalo. Sodišče prve stopnje je obšlo materialne predpise, ki so bili veljavni v času ponudbe, pri čemer je več kot jasno, da po takrat veljavnih predpisih posel, ki ga opisujeta toženca, ne bi bil odobren. To smiselno izhaja tudi iz novega zakona, ki določa, da se začeti postopki zaključijo v skladu z obstoječim zakonom. Tudi novi zakon pa postavlja pogoje, ki jih tožnik izpolnjuje v večjem obsegu kot kupec. Za odobritev posla pa nima nobenega pomena obdobje med obema zakonoma. Sodišče bi moralo tudi zavzeti stališče do ničnosti posla med tožencema in R., saj sta toženca posel izvedla kljub tekočemu sodnemu postopku, ob tem pa je sodišče zavrnilo predloge tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred sodišče prve stopnje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da sta toženca pri Upravni enoti K. ponudila v prodajo kmetijsko zemljišče, tožnik pa je njuno ponudbo sprejel in ju pozval k sklenitvi kupoprodajne pogodbe, vendar toženca na njegovo zahtevo nista odgovorila, zato zahteva, naj sodišče odloči, da sta mu toženca dolžna prodati ponujeno zemljišče za določeno kupnino in izstaviti zemljišknjižno listino. Pogodba, ki sta jo toženca sklenila z R. d.o.o. in s katero sta temu prodala to zemljišče, katerega prodajo sedaj zahteva tožnik, pa je nična, ker ni bila sklenjena v skladu z veljavnimi predpisi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva: - toženca sta na podlagi ponudbe za prodajo zemljišča sklenila kupoprodajno pogodbo z R. d.o.o.; - upravna enota je vlogo R. d.o.o. za odobritev pravnega posla, tj. kupoprodajne pogodbe, zavrgla, sklep o zavrženju pa je postal pravnomočen.

V času sklenitve pravnega posla med tožencema in R. d.o.o. je promet s kmetijskimi zemljišči v III. poglavju urejal Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur. list RS, št. 59/1996, v nadaljevanju ZKZ). Pod pojmom "promet s kmetijskimi zemljišči" je zakon opredelil prenos lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in za primer smrti (1. odstavek

17. člena ZKZ). Ob tem je določal, da je pravni posel glede kmetijskega zemljišča možen le z odobritvijo upravne enote (1. odstavek 19. člena ZKZ), odobritev pa se ne da v primerih, naštetih v

3. odstavku 19. člena ZKZ. Tožnik je v postopku navajal, da je pravni posel glede kmetijskega zemljišča ničen, dokler ga upravna enota ne odobri. To tožnikovo stališče je materialnopravno zmotno, saj pogodba medsebojno zavezuje pogodbeni stranki od trenutka, ko se sporazumeta o bistvenih sestavinah (primerjaj 26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 15. člen Obligacijskega zakonika), in se v primeru, kadar zakon predpisuje odobritev tretje osebe (konkretno upravne enote) ter je ta odobritev dana, šteje za sklenjeno od takrat, ko je med strankama doseženo soglasje (tj. isti učinek, kot pri sklenitvi pogodbe z odložnim pogojem; gl. Plavšak, N. in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 222). Sklenjena pogodba je brez učinka le takrat, kadar tretji odobritev odkloni. Tožnik očitno ne razlikuje med institutoma dovoljenja in odobritve: pri obeh gre za sodelovanje (soglasje) tretje osebe pri sklepanju pravnega posla, vendar s to razliko, kdaj (časovna komponenta) mora biti to soglasje dano. Dovoljenje mora biti dano prej, preden stranki skleneta pogodbo (sicer ta nima učinkov), odobritev pa se da naknadno in učinkuje tako, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj. Če bi torej tožnik hotel uspeti s postavljenim tožbenim zahtevkom, bi moral tedaj dokazati (dokazno breme je na njem), da upravna enota ni odobrila pravnega posla med tožencema in R. d.o.o. oziroma ga je odklonila, tega pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel dokazati. Tekom pravdnega postopka je namreč prišlo, kar v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno pojasnjuje sodišče prve stopnje, do naslednje pravne situacije: Ustavno sodišče je z odločbo opr. št. U-I-266/98 razveljavilo III. poglavje ZKZ, in sicer z učinkom razveljavitve po izteku enega leta. V trenutku, ko je razveljavitev pričela učinkovati, tj. 29.03.2003, zakonodajalec še ni sprejel novih pravil o prometu s kmetijskimi zemljišči (ta so stopila v veljavo 17.04.2003). V času med 29.03. in 17.04.2003 torej ni obstajala zakonska določba, ki bi v prometu s kmetijskimi zemljišči zahtevala odobritev upravne enote - iz tega razloga je upravna enota vlogo R. d.o.o. tudi zavrgla. Ker je odločitev o zavrženju vloge R. d.o.o. postala pravnomočna, je izključena tudi uporaba določb novih pravil, določenih v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. List RS, št. 36/2003, ZKZ-B). Iz povedanega sledi, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil v navedenem časovnem obdobju promet s kmetijskimi zemljišči prost. Povedano drugače: v trenutku, ko je upravna enota zavrgla vlogo R. d.o.o. za odobritev kupoprodajne pogodbe med njim in tožencema, je ta pričela pravno učinkovati, in sicer za nazaj, od dne, ko sta se pogodbeni stranki sporazumeli o bistvenih sestavinah.

Ker tožnik ni uspel dokazati, da je upravna enota odobritev pravnega posla med tožencema in R. d.o.o. odklonila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških toženca temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je posledica zavrnitve njegove pritožbe.