Jedro

Zaradi učinkovanja ustavne odločbe o razveljavitvi določb ZKZ/96 o prometu s kmetijskimi zemljišči je odpadla pravna podlaga, ki je kot pogoj za veljavnost (učinkovitost) pravnega posla o prodaji kmetijskega zemljišča predpisovala odobritev upravnega organa. S pravnomočno odločitvijo upravne enote o zavrženju zahteve za odobritev pravnega posla je bilo strankam upravnega postopka dokončno znano, da pravni posel odobritve ne potrebuje (več) in je veljaven (učinkovit) z vsebino, v kateri je bil sklenjen med pogodbenimi strankami.

Glede na določilo 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču se v postopkih, ki so začeti pred razveljavitvijo zakona in niso pravnomočno končani, razveljavljeni del zakona ne sme uporabljati. Odločitev, ki bi temeljila na razveljavljenih določbah ZKZ/96, bi bila nezakonita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da toženi stranki z njim skleneta kupoprodajno pogodbo, s kat ero bo tožnik postal lastnik nepremičnine parc. št. 817, vpisane v vl. št. ... k.o. ..., ki v naravi predstavlja gozd 8873 m2, po ceni 390 SIT na m2 in kupnino v višini 3.460.770 SIT, ter da mu toženca izstavita zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko kot lastnik vknjižil v zemljiško knjigo. Tožniku je naložilo, da tožencema povrne 279.400 SIT stroškov pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba je brez razlogov, ker ne odgovarja na pravno pomembne pritožbene navedbe v zvezi s postopkom in uporabo materialnega prava. Odločitvi nižjih sodišč temeljita na stališču, da je bil v času sklepanja pogodb o kmetijskih zemljiščih promet prost, kar sodišči opirata na pravila, ki so bila sprejeta v aprilu 2003. Izpodbijani sodbi o tem, zakaj je uporaba "novega zakona" pravilna, nimata razlogov. Tožnik je vložil tožbo že junija 1999, sodišče pa vse do 21.5.2004 o zahtevku ni odločilo. Dejansko stanje je treba oceniti po času sprejema ponudbe v letu 1999, zahtevek pa presojati po pravilih, ki so bila v veljavi v času vložitve tožbe oziroma ponudbe tožencev za prodajo kmetijskega zemljišča. Zato vsa poznejša aktivnost tožencev v upravnem postopku za odobritev pravnega posla, ko tudi v odločbah omenjeno stališče upravnega organa niso pomembni. Nižji sodišči sta "novi zakon" uporabili za nazaj in odločali tako, kot da v času ponudbe tožencev za prodajo kmetijskega zemljišča ni bilo veljavnega kmetijskega zakona. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo razlogov za zavlačevanje z odločanjem, odločalo pa je v času, ko je že bil sprejet novi kmetijski zakon.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik revizijske trditve o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka formalno ni opredelil. Iz navedb je mogoče razbrati, da naj bi sodišče druge stopnje bistveno kršitev postopka storilo s tem, ko na pritožbene navedbe o postopku in o uporabi materialnega prava ni odgovorilo, sodba pa naj bi bila brez ključnih razlogov. Navedeni očitek kršitve določb ZPP ne drži, saj je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno pomembne trditve in pojasnilo uporabo materialnega prava.

Za odločitev pomembno, pred sodišči nižjih stopenj ugotovljeno dejansko stanje je naslednje. Toženca sta dne 25.3.1999 pri Upravni enoti Kamnik ponudila v prodajo kmetijsko zemljišče. Ponudbo so sprejeli trije, in sicer R. d.o.o., D. in tožnik R. R.. Toženca sta dne 6.5.1999 sklenila kupoprodajno pogodbo z družbo R. d.o.o. Ta je pri upravni enoti podala vlogo za odobritev pravnega posla, ki ga je upravna enota dne 11.4.2002 odobrila, vendar je na pritožbo tožnika ministrstvo odločbo razveljavilo ter zadevo vrnilo upravni enoti v novo odločanje. Med tem je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-266/98-72 z dne 28.2.2002 razveljavilo poglavje z naslovom "III. Promet s kmetijskimi zemljišči" (členi 17 do 25) Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96, 1/99 in 54/00, v nadaljevanju ZKZ/96) ter odločilo, da razveljavitev začne učinkovati po preteku enega leta od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. V enoletnem roku, do 28.3.2003, niso bile sprejete ustrezne spremembe oziroma dopolnitve ZKZ/96, zato je z 28.3.2003 celotno III. poglavje ZKZ s členi 17 - 25 nehalo veljati. Novela ZKZ-B je začela veljati 17.4.2003, tako da je bil v vmesnem času od 29.3.2003 do 16.4.2003 promet s kmetijskimi zemljišči prost oziroma brez omejitev. Upravna enota je o zahtevi za odobritev pravnega posla odločala prav v tem času in iz navedenih razlogov vlogo R. d.o.o. zavrgla s sklepom, ki je bil vročen vsem strankam upravnega postopka ter postal pravnomočen 25.4.2003. Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodbi sodišč nižjih stopenj v materialnopravnem pogledu pravilni, ker so bile za sprejeto pravno presojo podane vse potrebne dejanske predpostavke. Odločitev o tožbenem zahtevku je odvisna od odločitve o (ne)veljavnosti kupoprodajne pogodbe, ki sta jo toženca sklenila z R. d.o.o. Glede ugotavljanja veljavnosti in učinkovitosti pravnega posla pa sta nižji sodišči zavzeli pravilno stališče, da v obravnavanem primeru ni moč uporabiti določb ZKZ/96, ki je veljal v času, ko so se toženca in R. d.o.o. sporazumeli o bistvenih sestavinah kupoprodajne pogodbe.

Pogodba je dvostranski zavezovalni pravni posel, ki povzroči nastanek obligacijskih obveznosti in pravic. Da bi pogodba imela opisani pravni učinek, mora biti veljavno sklenjena ali povedano drugače, ob začetku učinkovanja pogodbe morajo biti izpolnjene (splošne in posebne) predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe. Med posebne predpostavke, določene z zakonom, spada tudi zahteva zakona, da je treba za veljavno sklenitev pogodbe pridobiti soglasje oziroma odobritev določenega državnega organa (izdaja upravnega akta oziroma individualne upravne odločbe). Prav za tak primer gre v ZKZ/96, ki je za veljavno sklenitev pogodbe o prodaji kmetijskega zemljišča predpisal odobritev pristojnega upravnega organa. Namen odobritve je kontrola dopustnosti pravnega posla (formae habilitantes), kar po večinskem mnenju predstavlja odložni pogoj (Stojan Cigoj, Teorija obligacij, Uradni list 1980, stran 135), zato je pravilen zaključek drugostopenjskega sodišča, da je kupoprodajna pogodba za kmetijsko zemljišče sklenjena pod odložnim pogojem odobritve pristojne upravne enote. Če upravna enota v predpisanem postopku izda svojo odobritev k pravnemu poslu, potem se šteje, da pogodba učinkuje od trenutka sklenitve naprej. Če do odobritve v predpisanem postopku ne pride, potem se šteje, da posel ne velja in sta obe stranki prosti svojih obveznosti. V tej smeri je razumeti določbo sedmega odstavka 20. člena ZKZ/96, ki določa ničnost pravnih poslov, sklenjenih brez odobritve ali v nasprotju z njo. Dokler upravni organ posla ne odobri, med strankama doseženo soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe stranki zavezuje v pomenu, da stranki svojih izjav volje ne moreta preklicati, razen če sta se izrecno dogovorili.

Zaradi učinkovanja ustavne odločbe (razveljavitve določb ZKZ/96) je odpadla pravna podlaga, ki je kot pogoj za veljavnost (učinkovitost) pravnega posla predpisovala odobritev upravnega organa. S tem je odpadla tudi potreba po vložitvi zahteve za odobritev pravnega posla, upravni organi pa niso bili več pristojni za odločanje o odobritvi. S pravnomočno odločitvijo upravne enote o zavrženju zahteve za odobritev pravnega posla je bilo strankam upravnega postopka dokončno znano, da pravni posel odobritve ne potrebuje (več) in je veljaven oziroma učinkovit z vsebino, v kateri je bil sklenjen med pogodbenimi strankami. Sodišči nižjih stopenj sta ravnali pravilno, ko nista uporabili določil ZKZ/96 o odobritvi pravnega posla, temveč sta odločitev o veljavnosti posla presojali po splošnih pravilih Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami), ki je veljal v času sklepanja kupoprodajne pogodbe.

Izpodbijana odločitev pa se, glede na določilo 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list, št. 15/1994 s spremembami), tudi ne more opirati na določila razveljavljenega dela ZKZ/96. V postopkih, ki so začeti pred razveljavitvijo zakona in niso pravnomočno končani (kot je bilo to v obravnavanem primeru), se razveljavljeni del zakona ne sme uporabljati. Odločitev, ki bi temeljila na razveljavljenih določbah, bi bila nezakonita. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).