Jedro

Tožnik je bil imenovan v naziv 5. stopnje. Ker ga je šteti med višje upravne delavce, je tožena stranka pravilno odločila, da ob imenovanju na novo dolžnost ne obdrži števila plačilnih razredov, ki jih je dosegel pred tem.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Odločba tožene stranke šifra ... z dne 16. 11. 2004 in šifra ... z dne 13. 6. 2006 se razveljavita.

2. Tožena stranka R., je dolžna tožeči stranki V.B., na naslovu ..., za čas od 10. 10. 2004 dalje izračunati in izplačati razliko v plači med količnikom v višini 5,60, povečanem za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,80 količnika in dodatek za delovno dobo ter stalnost ter količnikom 6,40, povečanem za dodatek v višini 35 %, dodatek v višini 0,80 količnika in dodatek za delovno dobo ter stalnost, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, v osmih dneh, pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna toženi, povrniti stroške postopka v višini 456,70 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 175,57 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odločbi tožene stranke šifra ... z dne 16. 11. 2004 in šifra ... z dne 13. 6. 2006 razveljavita in spremenita tako, da se količnik 5,60 zviša na količnik 6,40 (1. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 10. 10. 2004 dalje izračunati in izplačati razliko v plači med količnikom v višini 5,60, povečanim za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,80 količnika in dodatek za delovno dobo ter stalnost ter količnikom 6,40, povečanim za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,80 količnika in dodatek za delovno dobo ter stalnost, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skupnem znesku 837,64 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (3. točka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov tožene stranke. Navajala je, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi razveljavilo in spremenilo odločbi tako, da je tožniku količnik 5,60 zvišalo 6,40, toženi stranki pa naložilo, da tožniku za čas od 10. 10. 2004 dalje obračuna in izplača razliko v plači med količnikom 5,60, povečanem za dodatke ter količnikom 6,40, povečanim za dodatke. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožnika, da bi morala tožena stranka ob razporeditvi tožnika z ukazom na drugo dolžnost upoštevati osnovi količnik za novo dolžnost, to je v višini 4,80 in število napredovanj, ki jih je tožnik že dosegel na dolžnosti z osnovnim količnikom 4,20 in nato opraviti prevedbo v naziv, ne pa tako, kot je dejansko storila tožena stranka, da je opravila prevedbo v naziv v delovna mesta oziroma dolžnosti po prejšnjem ukazu. Izrek 1. točke izpodbijane sodbe ni razumljiv, saj sodišče v izpodbijani odločbi hkrati razveljavi in spremeni odločbi, pri čemer pa ni navedlo, v katerem delu razveljavlja odločbi. V skladu s 4. odstavkom 195. člena ZJU uradniki obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanju v skladu z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti, če so ti višji od količnika iz 1. odstavka tega člena ter dodatke, določene na podlagi zakona oziroma podzakonskega predpisa. Tudi poklicni pripadniki stalne sestave SV se uvrščajo med javne uslužbence oziroma uradnike, vendar so zaradi specifike narave njihovih nalog posamezna vprašanja urejena s specialnim predpisom, to je ZObr, drugačne urejena. ZObr samega načina prevedbe oziroma imenovanja v naziv ne ureja, ampak se v 30. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi sklicuje na prevedbo oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv v skladu s predpisi o javnih uslužbencih, ki pa je izenačeno z imenovanjem na formacijsko dolžnost po ZObr, izvaja pa se z akti vodenja in poveljevanja, zato bi bilo potrebno uporabiti določila ZJU. Akt vodenja in poveljevanja ni akt delovnopravne narave in ga zato tožnik ne more izpodbijati po sodni poti, ampak po službeni dolžnosti tožnik je bil z ukazom šifra ... z dne 1. 10. 2004 imenovan v naziv 5. stopnje, glede na izhodiščni količnik 4,20, bi moral biti v skladu s 194. členom ZJU imenovan v naziv 6. stopnje (višji svetovalec III), ker pa naziva 6. stopnje v Slovenski vojski ni, je bil imenovan v naziv 5. stopnje (višji svetovalec II – Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih). Ker je bil tožnik imenovan v naziv 5. stopnje je glede določitve plače oziroma plačnih razredov potrebno upoštevati določbo pravilnika, ki velja za višje upravne delavce, torej 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi. Navedeno pomeni, da tožnik sodi med višje upravne delavce in zato ni mogoče uporabiti določbe 31.a člena pravilnika glede prenosa plačilnih razredov. Tako je tožnik upravičen le do obdržanja količnika za določitev plače, ne pa tudi prenosa plačilnih razredov. Odločitev tudi odstopa od dosedanje sodne prakse (sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 524/2006-2). Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007- ZPP -UPB3 – v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa zmotno uporabilo materialno pravo iz razlogov v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ob navedenem pritožbeno sodišče glede na podani pritožbeni ugovor ugotavlja, da je sodišče res nekoliko nespretno oblikovalo izrek, vendar navedena napaka ne predstavlja kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sta odločitev v izreku in obrazložitev sodbe med seboj skladni in razumljivi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih listinskih dokazih v postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izdala odločbo z dne 16. 11. 2004, s katero je tožnika, ki je bil imenovan na formacijsko dolžnost pomočnik za operativne zadeve pri poveljstvu sil Slovenske vojske, razporedila v plačilni razred s količnikom v višini 5,60. Zoper navedeno odločbo je tožnik podal ugovor dne 16. 12. 2004 in navedel, da je oškodovan zato, ker mu ni bilo priznano dejansko število doseženih napredovanj v plačilni razred. Tožena stranka je tožnikov ugovor z odločbo z dne 13. 6. 2006 zavrnila. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo z bistveno obrazložitvijo, da bi morala tožena stranka tožniku priznati dosežene plačilne razrede na podlagi 31.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v javni upravi, zato je odločilo, da se tožnikov količnik 5,60 zviša na količnik 6,40. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je svojo odločitev, s katero je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo, oprlo na določilo 4. odstavka 195. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.), ki določa, da uradniki (in vojaki glede na določbo 30. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-D – Ur. l. RS, št. 40/2004 s sprem.) obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem v skladu z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ – Ur. l. 18/94 s sprem.), če so ti višji od količnika, določenega v 1. odstavku 195. člena ZJU ter dodatke, določene na podlagi zakona oziroma podzakonskega akta. Sodišče se je pri svoji odločitvi sicer pravilno sklicevalo na Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 s sprem.), vendar je pri tem po oceni pritožbenega sodišča spregledalo, da ta pravilnik v 31.a členu, ki ureja razporeditev na drugo delovno mesto, določa, da če je zaposleni razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, za katerega velja ta pravilnik, obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Vendar pa ta določba ne velja za višje upravne delavce, kot to pravilno opozarja pritožba. Tožnik je bil z ukazom šifra ... z dne 1. 10. 2004 imenovan v naziv 5. stopnje in bi moral biti v skladu s 194. členom ZJU imenovan v naziv 6. stopnje (višji svetovalec III), ker pa naziva 6. stopnje v SV ni (Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih), je bil imenovan v naziv 5. stopnje (višji svetovalec II). Količniki se skladno z 2. odstavkom 6. člena ZRPJZ razvrščal v tarifni razrede glede na stopnjo zahtevane izobrazbe. Tožnik pa je bil imenovan na dolžnost, katere naziv je skladno s 1. odstavkom 196. člena ZJU in 30. členom ZObr-D šteti med višje upravne delavce, za katerega pa 1. odstavek 31.a člena pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi ni uporabljiv, saj je naziv majorja s 1. in 2. odstavkom 195. člena ZJU naziv 5. stopnje, ki pa sodi med višje upravne delavce in zato ni mogoče uporabiti določbe 31.a člena navedenega pravilnika glede prenosa plačilnih razredov.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka na podlagi določil 154. in 155. člena ZPP, ki določata, da je stranka, ki v postopku ne uspe dolžna nasprotni stranki povrniti potrebne stroške postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 300 točk za odgovor na tožbo in 225 točk za eno pripravljalno vlogo, 450 za dva naroka za glavno obravnavo ter 20 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 995 točk oziroma 456,70 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Utemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede teka zamudnih obresti od stroškov postopka, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006. Iz tega mnenja izhaja, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali 2. odstavka 21. člena ZIZ, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Po 28. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) je v delovnih sporih rok za izpolnitev 8 dni. V tem roku stranka, ki je zavezana k povrnitvi stroškov postopka nasprotni stranki, lahko svojo obveznost prostovoljno izpolni brezobrestno. Z iztekom izpolnitvenega roka nastopi zamuda, kar pomeni, da začnejo zakonske zamudne obresti teči s prvim naslednjim dnem – in ne že z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi določil 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in mu naložilo v plačilo tudi stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške postopka za pritožbo v višini 375 točk in 2 % za stranko, kar skupaj znaša 382,5 točk oziroma 175,57 EUR. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo nujno potrebni.

V konkretnem primeru ne gre za tak individualni delovni spor, v katerem je revizija izrecno dovoljena, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadaljnji) in 32. členom moralo odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, glede katerega se vrhovno sodišče doslej še ni opredelilo, prav tako pa pred pritožbenim sodiščem obstaja tudi različna pravna praksa, kot to izhaja tudi sodnih odločb na katere sta se sklicevali obe stranki v postopku (opr. št. Pdp 748/2006-2 z dne 29.3.2007 in opr. št. Pdp 524/2006-2 z dne 6. 4. 2007). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija v predmetni zadevi dopusti.