Jedro

V skladu z prvim odstavkom 196. člena ZJU se glede pravic in obveznosti, ki jih določajo predpisi za višje upravne delavce, za višje upravne delavce štejejo uradniki v nazivih od prve do šeste stopnje. Naziv "major" sodi v drugi karierni razred oziroma predstavlja naziv pete stopnje. Glede na 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi pravilo o ohranitvi plačilnih razredov, doseženih na prejšnjem delovnem mestu, ne velja za višje upravne delavce – torej tudi ne za tožnika, kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil z ukazom tožene stranke z dne 1. 10. 2004 imenovan na formacijsko dolžnost pomočnik za operativne zadeve v poveljstvu sil Slovenske vojske. Z odločbo z dne 16. 11. 2004 je bil razporejen v plačni razred s količnikom 5,60. Istočasno je bila opravljena tudi prevedba v naziv „majorja“. Tožnik je zoper navedeno odločbo podal ugovor in zatrjeval, da je oškodovan, ker mu ob imenovanju na novo dolžnost ni bilo priznano dejansko število napredovanj v plačni razred, doseženih na prejšnji dolžnosti. Tožena stranka je tožnikov ugovor z odločbo z dne 13. 6. 2006 zavrnila.

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku na razveljavitev navedenih odločb ugodilo in odločilo, da se količnik zviša iz 5,60 na 6,40 in tožniku prizna izplačilo razlike v plači. Ugotovilo je, da bi tožena stranka morala tožniku ob novi razporeditvi priznati dosežene plačilne razrede na podlagi 31. a. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (v nadaljevanju Pravilnik, Ur. l. RS, št. 41/94 s sprem.).

2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da določba 31. a člena Pravilnika, po kateri zaposleni ob razporeditvi na drugo delovno mesto obdrži število plačnih razredov, doseženih na prejšnjem delovnem mestu, ne velja za višje upravne delavce, med katere je na podlagi prvega odstavka 195. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) šteti tudi tožnika.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je zmotno stališče, da je status tožnika, ki je vojaška oseba, potrebno enačiti s statusom višjega upravnega delavca. V skladu z drugim odstavkom 22. člena ZJU so lahko posamezna vprašanja za poklicne pripadnike Slovenske vojske z zakonom urejena drugače, kakor v ZJU, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog. Tudi iz 14. točke 5. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 s sprem.) izhaja, da se oseba, ki opravlja vojaško službo, šteje za vojaško osebo in tako ni uradnik. Dodatno to stališče potrjuje tudi dejstvo, da Uredba o notranji organizaciji, sistematizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Uredba, Ur. l. RS, št. 58/2003 in nadaljnji) ločeno obravnava uradniške nazive od nazivov v Slovenski vojski in uradniške položaje od vojaških položajev v vojski. Takšno stališče, kot ga pojasnjuje tožnik, je zavzelo tudi sodišče druge stopnje v zadevi Pdp 748/2006. 4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v reviziji ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Dne 28. 6. 2003 se je začel uporabljati novi Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki je v prvem odstavku 194. člena določil, da se nazivi višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v organih državne uprave, upravah lokalnih skupnosti in pravosodnih organih najkasneje do 1. 1. 2004 prevedejo v nove uradniške nazive glede na izhodiščne količnike za določitev plače. V petem odstavku 194. člena ZJU je bilo izrecno določeno, da se prevedba nazivov v Slovenski vojski izvede ob smiselni uporabi prvega odstavka navedenega člena z vladno uredbo. Za čas do začetka uporabe zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) je ZJU v prvem odstavku 195. člena določil kategorije uradniških nazivov glede na količnike za določitev osnovne plače, kakršni izhajajo iz 1. do 18. točke tega določila. Za pripadnike Slovenske vojske, pa se skladno drugim odstavkom 195. člena ZJU do začetka uporabe ZSPJS določijo količniki za določitev osnovne plače z vladno uredbo ob smiselni uporabi prvega odstavka istega člena. Tudi v 30. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi (ZObr-D, Ur. l. RS, št. 40/04) je bilo določeno, da je prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv v skladu s predpisi o javnih uslužbencih izenačena z imenovanjem na formacijsko dolžnost po zakonu o obrambi, izvaja pa se z akti vodenja in poveljevanja.

9. Neutemeljeno je torej revizijsko stališče, da tožnik nima statusa uradnika. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 236/2008 z dne 10. 5. 2010 že pojasnilo, da se tudi vojaške osebe glede na navedene določbe ZJU in ZObr-D obravnavajo kot uradniki, saj so bila z gornjimi določbami tudi za pripadnike Slovenske vojske vzpostavljena pravila, ki so sicer veljala za uradnike v smislu določb ZJU, s specifično ureditvijo poimenovanja nazivov in določitvijo količnikov za določitev osnovne plače. Taka ureditev je bila skladna z določbami tretjega in petega odstavka 12. člena ZJU pa tudi z ZObr, ki v 88. členu določa, da za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če ta zakon ne določa drugače. 10. Glede na gornje pravne podlage, je tožena stranka dne 1. 10. 2004 izdala ukaz, s katerim je tožnika razrešila dolžnosti samostojnega pomočnika IV za delovanje in varovanje in imenovala na formacijsko dolžnost pomočnik za operativne zadeve. Tožnik je bil glede na izhodiščni količnik na prejšnji dolžnosti (4,20) skladno z določili 194. in 195. člena ZJU ter 58. člena Uredbe ter njene priloge A1 pravilno imenovan v naziv „major“, ki predstavlja naziv pete stopnje, za katerega je po prvem odstavku 195. člena ZJU določen količnik 4,80. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožnik obdržal osnovni količnik 5,60 skladno s 4. odstavkom 195. člena ZJU, ki določa, da uradniki obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem v skladu z Zakonom o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti, če so ti višji od količnika navedenega v prvem odstavku 195. člena ZJU. Napredovanj, doseženih na prejšnji dolžnosti, pa skladno z 31.a členom Pravilnika, tožnik pravilno ni obdržal. 11. V skladu z prvim odstavkom 196. člena ZJU se glede pravic in obveznosti, ki jih določajo predpisi za višje upravne delavce štejejo uradniki v nazivih od prve do šeste stopnje (s količnikom za določitev osnovne plače od 4,40 do 8,00). Po Uredbi oziroma prilogi I.A Uredbe (Nazivi v Slovenski vojski) naziv "major" sodi v drugi karierni razred oziroma predstavlja naziv pete stopnje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 31. a člena Pravilnika, saj le-ta izrecno določa, da pravilo o ohranitvi plačilnih razredov doseženih na prejšnjem delovnem mestu, ne velja za višje upravne delavce – torej tudi ne za tožnika, kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje.

12. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 748/2006 z dne 29. 3. 2007, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da pred pritožbenim sodiščem obstaja različna pravna praksa (in o tem pravnem vprašanju Vrhovno sodišče takrat še ni odločalo), zaradi česar je bila revizija v skladu z določbami druge alineje prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) tudi dopuščena. Kot je bilo pojasnjeno, je Vrhovno sodišče različno prakso višjega sodišča preseglo že z obrazložitvijo v zadevi VIII Ips 236/2008. 13. Glede na navedeno je odločitev sodišča druge stopnje, ki je tožnikov zahtevek po razveljavitvi odločb tožene stranke in na izplačilo razlike v plači zavrnilo, pravilna in zakonita, revizijske navedbe pa neutemeljene.

14. Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.