Jedro

Odločitev, da se davčni zavezanki osebna olajšava po 1. odstavku 106. člena ZDoh-1 ne prizna, je ob nesporni ugotovitvi, da ji pravica do tuje nege in pomoči z odločbo ni bila priznana, skladna z določbami ZDoh-1. Odločba o priznanju pravice do tuje nege in pomoči je namreč po določbi zakonski pogoj za zmanjšanje letne davčne osnove.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Kranj, Izpostava Jesenice, je z izpodbijano odločbo A.A., pravni prednici tožnika, v ponovnem postopku odmeril dohodnino za leto 2006 v znesku 2.218,94 EUR, pri čemer ji olajšave po 1. odstavku 106. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 59/06-UPB4 in 69/06- odl. US, v nadaljevanju ZDoh-1), ki jo je uveljavljala v davčni napovedi, ni priznal. Po tej določbi se rezidentu, invalidu s 100% telesno okvaro, prizna zmanjšanje letne davčne osnove, če mu je bila priznana pravica do tuje nege in pomoči na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, centra za socialno delo ali občinskega upravnega organa, pristojnega za varstvo borcev in vojaških invalidov. Tožnik na poziv dokazov o izpolnjevanju predpisanih pogojev ni predložil, z uradno poizvedbo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije pa je bilo ugotovljeno, da A.A. pravica do dodatka za pomoč in postrežbo ni bila priznana.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. ... z dne 30. 6. 2009 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Zakonodajalec je v 1. odstavku 106. člena ZDoh-1 izrecno določil pogoje, ki morajo biti kumulativno (istočasno) izpolnjeni, da se olajšava po tej določbi prizna. Rezidentstvo v zadevi ni sporno. Sporno je, ali sta izpolnjena preostala pogoja in sicer 100 % invalidnost in dodeljena pravica do tuje nege in pomoči s strani organov, ki jih določa zakon. Status invalida sta zavezanka in nato tožnik dokazovala z listino nemškega organa - Okrajnega urada za zdravje in socialo, Oskrbovalni urad Berlin z dne 16. 3. 1998 ter z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije - ZPIZ št. ... z dne 31. 1. 2008. Odločbe o priznanju pravice do tuje nege in pomoči pa nista predložila. Tudi če bi davčni organ za namene odmere dohodnine (kljub temu, da iz odločbe ZPIZ izhaja, da pri zavarovanki po veljavnem Seznamu telesnih okvar telesna okvara ni podana) upošteval tujo odločbo o priznanju invalidnosti, in štel zavezanko za invalida s 100 % telesno okvaro, bi moral tožnik za priznanje olajšave dokazati še, da je bila zavezanki za leto 2006 z odločbo organov, ki jih določa ZDoh-1, priznana pravica do tuje nege in pomoči. Izpolnitev tega pogoja ostaja tudi v ponovnem postopku neizkazana. Tožnik, na katerem je dokazno breme (95. člen ZDavP-2), dokaza ni predložil, iz uradoma pridobljenega obvestila ZPIZ pa izhaja, da zavezanki pravica ni bila priznana. Smiselno enako izhaja tudi iz pritožbenih navedb, po katerih zavezanka dodatka za tujo nego in pomoč, v želji po finančni neodvisnosti, ni želela prejemati in tistih, s katerimi tožnik opozarja na neutemeljeno razlikovanje med osebami, ki jim je bila pravica do tuje nege (formalno) priznana in tistimi, ki jim ni bila.

Tožnik odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu iz razlogov napačne uporabe materialnih predpisov, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev upravnega postopka s predlogom, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči tako, da se zavezanki za leto 2006 odmeri dohodnina v višini 0,00 EUR, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka. Ugotovitev, da odločba o priznanju pravice do tuje nege in pomoči ni bila izdana, je sicer pravilna, vendar pa taka ugotovitev upravnemu organu ne daje podlage za zavrnitev uporabe 1. odstavka 106. člena ZDoh-1, hkrati pa tudi ne pomeni, da zavezanka ni izpolnjevala pogojev za pridobitev pravice do tuje pomoči in nege na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kar bi bilo, ob pravilni uporabi 1. odstavka 106. člena ZDoh-1, dejanska podlaga za ugoditev zahtevku. 1. odstavek 106. člena ZDoh-1 je namreč po mnenju tožnika treba razlagati s pomočjo logične in teleološke metode argumentacije in ne zgolj strogo jezikovno. Razlikovanje med osebami, ki jim je pravica z odločbo priznana, in tistimi, ki pogoje za priznanje pravice izpolnjujejo, vendar zanjo ne zaprosijo, je v nasprotju z enakostjo pred zakonom (14. člen Ustave), enakim varstvom pravic (22. člen Ustave) in z načelom pravne in socialne države (2. člen Ustave). Zakonska določba je nelogična in sama s seboj v nasprotju, saj za dokazovanje invalidnosti odločbe zavoda ne zahteva, temveč jo lahko upravičenec dokazuje z neposrednimi dokazi (npr. z izvedencem in drugimi listinami), medtem ko pravico do nege in pomoči veže obstoj predpisane odločbe. Glede na navedeno, protiustavne določbe ni mogoče uporabiti neposredno, temveč je treba upoštevati namen zakonodajalca, ki je želel finančno razbremeniti osebe, ki zaradi svoje hude telesne okvare niso sposobne same skrbeti zase. Nesmiselno in v nasprotju s splošno logiko in namenom socialnega varstva je, da se določene ugodnosti nudijo le tistim, ki od javnopravnih institucij prejemajo določeno obliko pomoči. Navedeno je nevzdržno tudi z vidika javnih financ, ker upravičenca sili k prejemanju socialne pomoči, namesto da bi skušal zase poskrbeti sam. Navedena ureditev je posebej nesmiselna v obravnavanem primeru, saj bi bila zavezanka povsem sposobna sama s svojimi sredstvi poskrbeti za ustrezno nego in pomoč, če bi ji bila sporna davčna ugodnost priznana. Ob pravilni uporabi materialnega zakona bi davčni organ moral ugotoviti, ali je zavezanka pomoč potrebovala oziroma vsaj, ali je izpolnjevala pogoje, da bi ji bila pravica do tuje nege in pomoči s strani organov, ki jih določa zakon, priznana, kolikor bi zanjo zaprosila. Ker se navedena dejstva v postopku niso ugotavljala, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršeno pa je bilo tudi načelo materialne resnice. Tožnik vztraja, da je zavezanka, kot invalid s 100% telesno okvaro, potrebovala neprekinjeno stalno nego in pomoč, ki ji jo je nudil osebno. Izpolnjevala je tudi pogoje za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi 137. in naslednjih členov ZPIZ. Iz teh razlogov pa bi ji olajšava po 1. odstavku 106. člena ZDoh-1 morala biti priznana.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev, da se davčni zavezanki osebna olajšava po 1. odstavku 106. člena ne prizna, je ob nesporni ugotovitvi, da ji pravica do tuje nege in pomoči z odločbo ni bila priznana, po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDoh-1. Do obravnavane olajšave je upravičen le rezident, invalid s 100 % telesno okvaro, če mu je bila priznana pravica do tuje nege in pomoči, na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, centra za socialno delo ali občinskega upravnega organa, pristojnega za varstvo borcev in vojaških invalidov. Odločba o priznanju pravice do tuje nege in pomoči je po navedeni določbi, kot pravilno ugotavljata že oba davčna organa, zakonski pogoj za zmanjšanje letne davčne osnove. Da to izhaja iz jezikovne razlage 1. odstavka 106. člena ZDoh-1, ni sporno. Je pa taka razlaga skladna tudi z namenom zakonodajalca, ki, kot izhaja iz zakonodajnega gradiva (Predlog zakona o dohodnini-ZDoh-1, Poročevalec, št. 2 z dne 8. 1. 2004), navedeno olajšavo izrecno pogojuje s priznanjem pravice do tuje nege in pomoči na podlagi odločbe navedenih organov.

Ni torej slediti tožbenemu stališču, da je do znižanja davčne osnove upravičen vsak invalid s 100 % telesno okvaro, ki bi bil upravičen do izdaje pozitivne odločbe v postopku odločanja o priznanju pravice do tuje nege in pomoči. V postopku odmere dohodnine davčni organ ugotavlja dejstva, ki so relevantna glede na davčni zakon. Za priznanje osebne olajšave po 1. odstavku 106. člena ZDoh-1 je to preizkus izpolnjevanja pogojev, ki jih za priznanje predpisuje davčni zakon. Razlaga 1. odstavka 106. člena ZDoh-1, na kateri temelji izpodbijana odločitev, pa po presoji sodišča tudi ni ustavno neskladna. Postopek odmere dohodnine je namreč urejen tako, da omogoča izdajo odmernih odločb v hitrem, najpogosteje skrajšanem postopku, v katerem se praviloma odloča na podlagi uradnih podatkov in listinskih dokazov. Temu namenu so prilagojene tudi določbe materialnega davčnega zakona. Reševanje predhodnih vprašanj v postopku odmere dohodnine bi zato bilo v nasprotju z namenom pospešitve in poenostavitve postopka odmere dohodnine kot množičnega postopka.

Ker iz navedenih razlogov tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZIS-1). V zadevi je odločilo brez glavne obravnave skladno s 1. odstavkom 59. člena istega zakona. Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.